zarja jana

 

      Saj se bojim odpreti časopis, radio in televizijo, same slabe novice, apokaliptične napovedi in grožnje, je nekdo potožil za omizjem na velikem gostilniškem vrtu – in vso smo prikimavali. Cepljenje, tiskovna agencija na odstrelu, sramota s tožilci, agencija, ki pošilja projekte tujim ocenjevalcem v slovenščini, demografski sklad, kje bomo dobili elektriko …, problemom ni konca ne kraja.     

      Prejšnji teden pa je bilo drugače. Poročila so se začenjala z uspehi naših športnikov, na naslovnicah časopisov so bili njihovi portreti, politiki pa so se umaknili daleč v ozadje. Komentatorju se je ob Savškovem uspehu zlomil glas, reporter, ki je komentiral vožnjo na kronometer, je kričal »ustavi se, Primož, vsega hudega je konec«. Mi pa smo noreli in smrkali ob zaslonih. V evforijo nas je spravila Tina, nekateri so godrnjali, da morda ni več dovolj mlada za velika tekmovanja – in glej, srebrna medalja in objem z nasprotnico, ki jo je nazadnje dvignila visoko v zrak, sta nas spravila v smeh in jok hkrati. Prizor, ki dolgo ne bo zbledel.  

      In dva naša košarkarja sredi prisrčnega režanja (nekajsekundni posnetek navdušuje na Facebooku), ki pravita, da bodo pač igrali karte. Nič ne morejo, nikamor ne smejo razen na trening in tekmo, ampak oni se bodo imeli vseeno fajn. Vsi za enega, eden za vse, kot pravijo mušketirji in kar nam zavida ves košarkarski svet. Ne le Dončića, ampak tudi vse druge igralce, ki so hkrati vsi Dončić in brez katerih tudi Dončiča ni. Ne razumete? Saj ni treba. To je čas, ko si lahko damo domoljubnega duška (ne da bi se našemili v Kekca), ko lahko brez slabe vesti polomimo kavč od silnega skakanja, ker ravnokar naši zmagujejo, ko lahko kričimo in jokamo od navdušenja, blebetamo neumnosti, iščemo zastave po zaprašenih kotih na podstrešju in pišemo pozdravne transparente, čeprav vse to nekako ni v naši naravi. In ko smo tako ponosni na to, da tam daleč na Japonskem vihrajo naše zastave in igrajo našo himno. In da vsaj kdo pogleda na zemljevid, od kod za vraga so ti Pogačarji in drugi Rogliči.

        Ko bi nas le v smeh (in ne v posmeh) in v solze (ne jezne, obupane in žalostne) spravljali še drugi ljudje in dogodki.

Zarja Jana, št. 31, 3.8. 2021