Zarja Jana

»Potrpežljivost, ki jo moraš imeti skoraj v genih, odziv na svoj trud, ki pogosto ni takšen, kot ga pričakuješ, psihični napor, sistem, ki te ne podpira … Cela vrsta razlogov je, da si pri delu z otroki s posebnimi potrebami neuspešen in izgoriš! Poznam pa tudi učitelje, o katerih lahko rečem, da je njihovo ravnanje s temi otroki še najbližje brezpogojni ljubezni staršev do otrok. In da je to moj privilegij, še bolj pa privilegij mojega sina. Takšna učiteljica je Tatjana Hočevar iz Centra Janeza Levca v Ljubljani,« mi je povedala Dragica Kraljič, ravnateljica Vrtca Pod gradom, mati 27-letnega sina, ki vsak dan nekaj ur preživi v domu Centra Janeza Levca. Tudi sama sem opazila Tatjanin blagodejni vpliv, ki ga ima na otroke s posebnimi potrebami. V tej instituciji dela že 33 let. Kako človek zmore vse to razdajanje, kako lahko tako uspešno ustvarja in živi z otroki s posebnimi potrebami, katerih potrebe so, na žalost, pogosto v breme celo lastnim staršem, saj v resnici potrebujejo posebno oskrbo?

Veliko več kot empatija. Tatjani je bila empatija položena v zibelko. Štiri leta je živela pri babici na Dolenjskem. V soseščini je bila družina z otrokom s posebnimi potrebami, ki je obiskoval njeno babico. »Že kot otrok sem imela empatijo do drugačnih ljudi, bolnih, starejših. Tega otroka sem normalno sprejemala. Zame je bilo nekaj povsem samoumevnega, da sem se z njim igrala ali ga objemala. Vpisala sem se na srednjo medicinsko šolo. Veliko prakse sem imela po bolnišnicah in klinikah, pri čemer me je vedno spremljal isti čut do sočloveka, se ob tem poglabljal in mi nakazoval poklicne poti.«

Končala je višjo medicinsko šolo, nato pa še dve leti defektologije na pedagoški akademiji, ker pri nas takrat za to smer še ni bilo fakultetnega študija. »Takrat smo bili navajeni, da smo šli kar takoj delat, čeprav sem zelo rada študirala in se vsekakor hotela še naprej izobraževati. Za delovno mesto sem spraševala tukaj v Levcu, a me takrat niso mogli zaposliti. Pri 22 letih sem se zaposlila v koronarnem oddelku kliničnega centra v Ljubljani. V treh letih, kolikor sem delala kot medicinska sestra, sem si pridobila bogate izkušnje, ki pa so bile večkrat zelo težke. Takrat sem se že poročila in dobila otroka. Po vrnitvi s porodniškega dopusta so se me začele stvari na oddelku globoko dotikati. Gre za dnevni stik z umiranjem, jaz pa sem hotela delati nekaj, s čimer sočloveku pomagaš, da lahko živi.«

Mlada mamica je bila sprejeta v Center Janeza Levca in zdelo se ji je, da je iz pekla prišla v raj. »Tu se mi je odprl svet. Vedela sem, da bom lahko veliko dala in ustvarjala. Vsa ta leta me vsi po vrsti sprašujejo, kako lahko delam s temi otroki, meni pa se to zdi nekaj najlepšega na svetu.« Kako ji uspeva? Pojasnila mi je, da vedno znova vidi napredek, v sožitju z otroki in mladostniki dobi ogromno energije, ki jo žene naprej. Ljubezen, ki jo podari, je neznatna v primerjavi s tisto, ki ji jo ti otroci vračajo. »Tu te dnevno delo sili k iskanju rešitev. Čeprav se staram, imam občutek, da sem ob tem delu ostala večno mlada. (smeh) Nikoli se nisem počutila iztrošena. Od njih dobim toliko energije, da jo komaj nosim … Toliko veselja! Triintrideset let je dobesedno odbrzelo. Sem edina, ki je tukaj ostala toliko časa. Ljudje se izmenjujejo, odhajajo drugam, ne zmorejo, izgorijo, odhajajo iz tega poklica … Mladi menda ne zdržijo dolgo, vsaj tako poročajo.«

Bolečina, narisana na papir. Tatjana mi je med drugim priznala, da se je tudi pri njej izkazalo, da je »kovačeva kobila bosa«. Doma so jo namreč pogosto grajali zaradi njenega razdajanja v službi. Hčerki ji še danes kdaj rečeta, da za njiju ni imela toliko časa, da je domov prihajala pozno in s seboj prinesla še kup dela. »Res je. Dvajset let sem delala v popoldanski izmeni. Hčerki sem zjutraj malo pozneje odpeljala v vrtec, da sem se jima lahko dopoldne posvečala, kuhala … Zvečer sem pogosto ostajala v službi do poznih ur in tako svojih otrok nisem pospremila v posteljo. V centru smo imeli različne dejavnosti, dogodke, plese ali pa so se pojavile težave in so me pač potrebovali. Šele po dolgih letih sem se začela zavedati, da bom morala postaviti meje in se malce manj razdajati.«

Previdno in z velikim razumevanjem, pa tudi spoštovanjem j je povedala, da so tudi starši otrok s posebnimi potrebami pogosto zelo »posebni«. »Nekateri so preveč zaščitniški, drugi premalo skrbni, tretji otroke premalo spodbujajo, četrti ne znajo delati z njimi, nimajo pravega čuta ali znanja, tega preprosto ne zmorejo ali nimajo pravih pogojev. Pogosto ob koncu tedna ne moreš pozabiti, da bo kakšen otrok ta čas preživel v slabih razmerah, morda bo trpel ali ga bodo zanemarjali ...«

Zgodbe o bolečini, trpljenju ali zlorabi, pa tudi veselje iz duše otroka s posebnimi potrebami ne morejo zlahka prodreti. Kako je vzpostavljala stike z njimi? »S pomočjo likovne govorice. Akademsko znanje, ki ga imaš, je zgolj osnova za delo. Otroke sem ves čas spodbujala, naj rišejo. Naši otroci se temu nikoli ne upirajo, nikoli ne bodo rekli, da ne znajo, se jim ne da, jih dolgočasi … Ti otroci so spontani in ustvarjalni. Že od nekdaj smo bili dogovorjeni, da morajo, preden gredo na igrišče, popoldne nekaj ustvariti. Preko njihovega izražanja sem pridobivala dodatne informacije, odgovore… Tako so mi ogromno zaupali. Tovrstno neverbalno izražanje je prvobitno in ti lahko, če si dovolj dovzeten, zelo veliko pove.«

Več v reviji Zarja Jana št. 52, 24. 12. 2019