Revija Jana

Zadnji dnevi pred prazniki so vedno najtežji. Počutim se kot ranjen diverzant, ki se po uspešno izvršeni nalogi mukoma plazi nazaj na varno. Po blatu, pod bodečo žico in med minami, medtem ko vse naokoli lajajo strojnice. Le da mene rešeta zvonjenje mobilnika, mine, med katerimi se previdno vlečem, pa so roki za oddajo člankov in intervjujev. Adrenalin ne prime več, koncentracija je na psu, morala nizka. Tole še napišem, potem pa padem dol. Naj se prazniki začnejo.

Konec leta je zame tisto blaženo obdobje, ko se sistem za nekaj dni umakne in mi da čas, da pridem k sebi. To so trenutki, ko pogledam okoli sebe in se zavem, da sem se vse leto matral za to – da so te štiri stene sedaj tople in trdne, da so položnice plačane in odgovornosti izpolnjene, da lahko na mizo dam dobro večerjo in v kot postavim slepeče kičasto smreko. Zavem se, da sem si v minulih mesecih ob vsem živciranju s temi rokami dejansko priboril majhen delček osvobojenega ozemlja, na katero se lahko umaknem, četudi za kratek čas. Več ne potrebujem; ne gane me, da si Mariah Carey po vseh teh letih za božič še vedno želi samo mene in da je Miran Rudan spet ostal sam na božično noč (mar bi že šel na Ona-On ...). Ne potrebujem s kilometri lučk nastlanih ulic, prazničnih popustov in ognjemeta; ne potrebujem ikonografije antične bližnjevzhodne religije, poveznjene na pogansko čaščenje zimskega solsticija. Pa nisem cinični, zlovoljni škrat, nasprotno; otroku v meni se vse to še zmeraj zdi res nekako pravljično in vznemirljivo – ampak da bi prav potreboval vso to potrošniško navlako, to pa ne. Meni je ta čas svet preprosto zato, ker se lahko obrnem vase. In karkoli človek najde v sebi, mu mora biti sveto.

Stari Grki so imeli dve različni pojmovanji časa. Prvo je kronos, čas kot ravna črta od ene točke do druge, tok, v katerega ne moremo posegati. Drugo pa je kairos, trenutek med dvema dogodkoma, ko je staro že preteklost, novo pa še ni izoblikovano; to je bežen hip, ko ima človek usodo v svojih rokah in ko natančno ve, kaj mu je storiti, da se postavi v njeno tirnico. Poslednji decembrski dnevi so zame dnevi kairosa, ko se lahko odtrgam od profanosti poblaznelega kapitalizma in njegove tumorske logike neprestane aktivnosti. Tako bom od sedaj pa do konca leta 2019 štel za svojo dolžnost, da prav z ničimer ne prispevam k večjemu BDP in da ne počnem ničesar produktivnega. Zabrazgotinil bom svoje drobne raztrganine, poglobil dih, sprostil tiste neznatne mišice, ki se zategujejo okoli križa in držijo celotno telo v pripravljenosti na boj ali beg. Kadar bo le mogoče, se bom svaljkal v svoji nekoristnosti in užival v povsem razločnem občutku nabiranja zimske tolšče okoli trebuha. In angelci mi bodo radostno pevali.