Bodimo sistematični: kdo je Magda, sem hotela najprej vedeti. In se je pokazalo, da ni prav nobene Magde, ime hotela magdas – poudarjeno zapisano z malo začetnico – ne pomeni hotela Pr'Magdi, temveč pride od nemškega (ich) mag das, všeč mi je. Dunajski hotel Všečmije je nekaj čisto posebnega, ne samo zaradi domiselno reciklirane opreme, temveč predvsem zato, ker so ga pred dvema letoma ustanovili prav z namenom, da v njem zaposlijo in šolajo begunce.

In ja, meni je bil zelo všeč.

Nasser ima bele zobe in zelo širok nasmeh. Dela v recepciji, pred tem je delal v strežbi, čaka ga še nekaj mesecev na gospodinjskem oddelku. Hotel sem nekaj več, pravi. In zato zraven hodi še v šolo, da bo po osemnajstih mesecih izšolan hotelski uslužbenec, ki bo lahko delal v vsakem hotelu.

Naser je begunec iz Bangladeša. O razlogih, zakaj je zapustil domovino, ni preveč zgovoren, pove le, da je imel »politične težave«. In tako je pred šestimi leti prišel v Avstrijo, ker je slišal, »da ni kot druge države, da skušajo tam pomagati ljudem«. In je menda prav slišal, pravi, res pomagajo. Je imel kakšne slabe izkušnje? Ne, zmajuje z glavo, »do zdaj sem srečeval le dobre ljudi. Morda so tudi kakšni slabi, ampak jaz jih nisem srečal.«

Ampak tudi dobri Avstrijci imajo zakone, ki beguncem niso v pomoč, ko iščejo zaposlitev, pa se je nekdo domislil: odprimo hotel, v katerem bomo zaposlili begunce. In so nekako nabrali denar, v opremljanje vpregli veliko domiselnih ljudi in pred dvema letoma, februarja leta 2015, odprli hotel Všečmije. Njihovo geslo je Stay open-minded, ostanite odprtega duha.

Ob vprašanju, ali so ob novici, da bodo v bližino dobili begunce in migrante, domorodci ponoreli, me samo začudeno gledajo. So sosedje prišli na ulico, viharno demonstrirali, se drli, nočemo beguncev!, žvižgali in vihteli transparente? Ne, zmajujejo z glavo, pomagali so nam. Brez njihove pomoči ne bi zmogli.

Sosedje očitno razumejo tisto zadevo s širino duha.

Kako recikliraš dom upokojencev: Magdas je hčerinsko podjetje dobrodelne organizacije Caritas in pokriva šest različnih področij, imajo na primer magdas services, pa magdas recycling, magdas design, razloži Andrea Amann, nasmejana upravnica hotela. Všečmije je bil v svojem prvem življenju Caritasov dom upokojencev, samo tri korake stran od Donave na eni strani pa dva in pol stran od Pratra na drugi, potem je pa hiša prazna čepela tam in se je nekdo domislil, kaj, ko bi uredili hotel, v katerem bi beguncem pomagali do prve zaposlitve. Samo osem mesecev in relativno malo denarja pozneje je bil upokojenski dom recikliran, ali če uporabimo čisto svežo besedo, nadcikliran v hotel z 88 sobami. Prvi evropski hotel, ki je tudi socialno podjetje, ponosno pravi upravnica.

Denar so zbirali z množicanjem, nekaj jim ga je posodila matična organizacija, dunajska Caritas. »Običajno se računa, da opremljanje desetih hotelskih sob stane toliko kot družinska hiša, torej približno 25.000 evrov na sobo,« pravi Andrea Amann. Oni pa so imeli samo okrog 2000 evrov na sobo, toliko običajno stane samo vzmetnica. Ampak imeli so arhitekte, ki se spoznajo na recikliranje, imeli so tudi pomoč sosedov, ki jim priskočijo na pomoč pri delu na vrtu, pa pomoč študentov sosednje likovne akademije, ki so ustvarili slike, s katerimi so okrasili stene. Pročelje je ostalo dolgočasno in dosledno nenavdihujoče, ampak v notranjosti vas vsak korak spominja na to, da je iznajdljivost lahko toooliko boljša od gore denarja, ki na koncu rodi nekaj prazno lepega in sterilno nenavdihnjenega.

Naštrikajte si lučko. Že kavči v baru, kjer se pogovarjamo, vzbujajo sum, ki je praktično gotovost, da so bili v svojem prvem življenju postelje. Nekoč dolgočasno stopnišče, ki ima nekaj oken prelepljenih z barvno folijo, se igra zasanjane mavrične igre, sobe so pa tako zelo nadciklirane, da niti dve nista enaki. Na pol razžagan stol, prislonjen ob steno, opravlja službo nočne omarice na eni strani postelje, na drugi strani istemu namenu vdano služi nekaj razžaganega, za kar ni povsem jasno, kaj je nekoč bilo. Omare so razkosali v pisalne mize, vrata z velikimi ogledali razobesili po stenah jedilnice, oblačila pa lahko obesite na nekdanje police za prtljago avstrijskih vlakov. Stranišče, umivalnik in kad za prhanje so bili hvalabogu že od nekdaj stranišče, umivalnik in kad za prhanje, stare kopalne kadi pa se skušajo zdaj na vrtu čim bolj neopazno pretvarjati, da so visoke grede. Z njimi se bodo vsak čas – pomlad se na Dunaju nekam obira – začeli ukvarjati sosedje, ki jim pomagajo vrtnariti. Senčnike za vse luči so ročno spletli prostovoljci – tudi moški so štrikali, se hihita Andrea, takoooo hecni so bili. Vsak korak, vsak pogled, prinese novo odkritje in nov aha! trenutek: stavimo, da niste nikoli pomislili, da je stara telefonska govorilnica lahko knjižnica.

Leta 2015 je hotel dobil državno nagrado za dizajn.

Presenečenje za zajtrk. Ampak pravo bogastvo hotela so ljudje. Hotel ima trideset uslužbencev, ki govorijo 23 različnih jezikov. Sprva so imeli po enega izučenega člana osebja na pet migrantov, pa so ugotovili, da je to premalo, da se je treba vajencem bolj posvetiti. Zdaj je en izšolan uslužbenec na dva migranta, imajo torej deset šolanih kadrov in dvajset migrantov. »Veste, nočem delati razlik, to je ekipa tridesetih ljudi, desetih izučenih in dvajsetih brez izkušenj. Vendar pa imajo oni druge izkušnje in se mi lahko učimo od njih,« pravi upravnica. »Vsi smo enakopravni in vsak se lahko uči od drugih. Jaz se od vajenca na primer lahko naučim bolje govoriti francosko, veste. In zato smo enakopravni in to zelo pomaga. Tu ni hierarhije, trudimo se, da bi bili vsi na isti ravni.«

Najboljše osebje je tisto, ki ga sploh ne opaziš, pravijo. In če ne veste, da je Všečmije socialno podjetje z migranti, tega najverjetneje ne boste niti opazili: »Gostje so čisto običajni gostje, ampak večina, rekla bi okrog 80 odstotkov, pozna naš koncept. Mi smo edini hotel v Evropi, ki je socialno podjetje. Imamo pa tudi goste, ki ne vedo za ta projekt. Nekoč se je nekdo pritožil, da prijava v hotel traja predolgo zaradi ‘jezikovne pregrade’. Potem smo jim pojasnili in ni bilo več težav. Po mojem je tudi prednost, da ljudje govorijo toliko jezikov. Pri zajtrkovalnem bifeju velja, da lahko vsak prinese kakšno stvar iz svoje domovine, in tako imamo nekaj arabskih jedi. Naša receptorka se je smejala, rekla je, da tega ne bi doma nikoli jedli za zajtrk, ampak zdaj je tu in gostom je všeč. Pri takih stvareh začutiš razliko. Naša ciljna skupina gostov: vsi. Od dvajset do osemdeset let, pari in skupine. Imamo konferenčne sobe, vrt, zabave in posebne dogodke. Enkrat na teden imamo večerjo, ki je tudi del učnega programa, ker pač nimamo restavracije. Pomembno je, da se naučijo streči, pogrinjati mizo za večerjo s petimi hodi, to je pomembno za strežno in kuhinjsko osebje. S tem smo začeli januarja, dobro nam gre in je zelo zabavno.«

Čebelnjak na strehi. Ker se trudijo, da bi čim manj gostov opazilo »jezikovno pregrado«, svoje uslužbence najprej čim bolje naučijo nemško, pri čemer spet nastopijo dobrodelne organizacije in dobri sosedje: »Begunci imajo na trgu dela navadno slabe možnosti in to je bil glavni razlog za hotel. Najprej poskrbimo za ustrezno znanje nemščine, ker je tako integracija veliko lažja. Za to poskrbi Akademija magdas, ena od vej organizacije. Financira se z donacijami, pa tudi mi prirejamo posebne dogodke, predavanja itd. in ta denar gre Akademiji. Pomagajo nam tudi velika avstrijska podjetja, njihovi uslužbenci pridejo sem in imajo ure nemščine ali angleščine, računalništva, kar koli pač potrebujemo.«

V enem nadstropju stanujejo mladoletni migranti brez staršev, ker mora vsaka neprofitna organizacija del stavbe nameniti neprofitni dejavnosti, vse drugo je hotel. Oh, in na strehi gostijo čebele in prodajajo njihov med. Lani je bila zasedenost 65-odstotna, kar je »precej dobro za mestni hotel«, se pohvali upravnica, »saj imamo 88 sob, in to ni tako malo«. Dobička še ne ustvarjajo, vzdihne, ampak smo že skoraj tam, se ji zasvetijo oči: »Vsako leto skušamo priti do ničle, včasih potrebujemo malo pomoči matične družbe. Cilj je pozitivna ničla in smo že zelo blizu. Upam, da bo letos še bolje in da bomo lahko začeli vračati denar.«

Toliko kot povsod drugod. Na koncu morava z upravnico seveda nujno razčistiti še tole: se lahko toliko različnih kultur brezšivno zlije v učinkovit kolektiv – ali pa veliko nacionalnosti pomeni več težav in več trenj med zaposlenimi? »Dvajset let sem delala v drugih hotelih in tukaj ni ne več ne manj težav kot drugje,« pravi brez oklevanja. »Včasih je to napeta služba, na primer v kuhinji, vendar mislim, da se zelo dobro razumejo, imamo običajne zabave, božični žur, rojstnodnevne zabave. Ne zdi se mi, da bi bilo več težav kot drugje.«

Kot pravi njihov slogan, z velikimi črkami napisan vsepovsod po hotelu Všečmije: ostanite odprtega duha.