Šimen Zupančič

Lani je umrla ženska s posebnim darom, na katero smo v javnosti pozabili, čeprav je bila v devetdesetih znano ime. Jasnovidka Milka Petrovec Koprivica je uspešno iskala pogrešane, postavljala diagnoze, ki so jih nato začudeno potrdili zdravniki, z različnimi metodami celo zdravila in ozdravljala. Veliko pričevanj, potrditev svojih videnj ter svoja razmišljanja o občutenju višjih sil in strahospoštovanju do njih je leta 1999 zbrala v knjigi  Z zaupanjem v Neznano. Ni pa nam neznan njen sin dr. Dragan Petrovec, cenjen kriminolog, penolog, publicist. Svoje mame se spominja malo drugače – predvsem po tem, da življenje z njo ni bilo preprosto.

V njeni kuhinji so se vrstili ljudje, ki so jo v stiski prišli prosit za pomoč. Od nikogar ni zahtevala centa, ji je pa veliko pomenilo priznanje, da je imela prav. In res je bila uspešna, le da ji avtoritete tega javno niso upale, si drznile povedati naglas! So pa hodili k njej tudi izobraženci.

Med njimi pa ni bilo fizikov, ti so se z njo šli svojo »igro«  – dokazovati neznano, dokazovati nepojasnljivo, dokazovati moč. Kot piše: »Ali more določiti fizika, kdaj bo kdo najden, ali pa odgovarjati na vprašanja: Je v vodi? Je obešen? Kam je odpotoval in kdaj se vrne?«

Dragan Petrovec se spominja, da je bilo med fiziki, ki so jo besedno napadli, še posebej ugledno ime – odličen profesor, razlagalec znanosti. Ta je dejal, da je njeno »delo« goljufija. Tako rekoč nič. Pa ga je povabila, naj pride k njej, a si ni upal. »Razumljivo, njemu se fizikalni svet podre, če mora priznati, da nekdo lahko vidi v prihodnost,« razmišlja Petrovec, ki nad nadnaravnim, nerazložljivim že od mladosti ne viha nosu. Zaradi izkušenj.

»Svet je drugačen, kot ga razlagajo religije, in drugačen, kot ga razlagajo fiziki. Kar nikakor ne pomeni, da bi ga jaz razumel. Ampak tako pač je: nekateri ljudje vidijo naprej.« Tudi sam pozna gospo, h kateri po napovedi iz kavne usedline in kart hodijo tudi izjemno pomembne osebnosti slovenskega javnega življenja. »Mene je opozorila, naj pazim na hrbet, češ da se bom poškodoval, a operacije ne bom potreboval. Takrat sem se ukvarjal s padalstvom in sem zaradi tega svarila pospravil padalsko opremo. Hrbet sem si zlomil na sankanju na popolnoma položnem terenu – tri mesece od njene napovedi. Pregledali so me štirje različni zdravniki in podali svoje predloge obravnave, obveljalo je mnenje petega, ki je dejal: pustimo to, sámo se bo zaraslo.«

Nadaljevanje prispevka vas čaka v poletni številki revije Jana.

revija Jana