Shutterstock

Pred približno 4.500 leti je Eanatum, vladar sumerskega mesta Lagaš, razdelil svojim možem gorjače, bronasta kopja in meče, opravil daritve bogovom in krenil na sever, nad sosednje mesto Umma. Za to je imel dobre razloge: Lagaš je bil sicer bogato in ugledno mesto, toda njegov razvoj je bil kritično vezan na dobro voljo sosedov; Umma je namreč nadzirala ključni del plodne planote, po robu katere je tekel kanal, ki je na jug dovajal vodo iz velike reke Evfrat, ene od dveh ključnih žil starodavne sumerske civilizacije in vira življenja za Lagaš. Prva dokumentirana vojna v zgodovini človeštva, ki je trajala okoli 200 let, je bila tako vojna za vodo.

Žejen človek je pripravljen na vse. Odtlej pa vse do leta 2023 so raziskovalci in raziskovalke ameriške nevladne organizacije Pacifiški inštitut našteli skupaj 1.473 oboroženih spopadov, v katerih je bila voda bodisi povod bodisi so bili njeni viri tarče načrtnih napadov. Kakor pa postaja naš planet vse bolj onesnažen in pregret, tako je voda z vsakim dnem dragocenejša in predmet čedalje pogostejših konfliktov. Več kot tri četrtine vseh v dosedanji zgodovini človeštva uradno zabeleženih sporov in spopadov, povezanih z njo, je izbruhnilo v zadnjem desetletju. Trend ne kaže nobenih znakov umirjanja – nasprotno, na vsakih pet let se število »vodnih« vojn poveča za 70 odstotkov.

Najhujše pomanjkanje vode trpijo v Afriki in Aziji

Najhuje je seveda na najbolj sušnih območjih Afrike in Azije. Leta 2021 je na tisoče ljudi bežalo pred nasiljem, ki je izbruhnilo med ribiči in pastirji okoli reke Logone na meji med Kamerunom in Čadom.

Na sušnem območju Sahela je od leta 2012 v medplemenskih spopadih okoli dostopov do vodnih virov umrlo že več kot 11.000 ljudi. V Indiji je po trditvah v poročilu Združenih narodov iz leta 2023 voda vzrok za vsak peti umor izven družin. Zaradi življenjsko nujne, pa tudi za kmetijstvo in proizvodnjo energije neobhodne tekočine pa si niso v laseh zgolj posamezne družine, mesta in plemena, temveč tudi velesile – ki se v mnogih primerih že gledajo tako rekoč prek puškinih cevi.

Shutterstock

Ponekod že poka, drugod še bo

Indija, ki ji že v bližnji prihodnosti grozi katastrofalno pomanjkanje vode, čedalje nestrpneje spremlja, kako Kitajska postavlja hidroelektrarne na reki Brahmaputra v Tibetu. Kitajci za skokovito rast svojega gospodarstva potrebujejo elektriko, toda indijski kmetje še bolj potrebujejo vodo; Brahmaputra namreč namaka območje, na katerem živi okoli 27 milijonov ljudi. Še bolj napeto je med Etiopijo in Egiptom, ki je že od pamtiveka odvisen od reke Nil, ki pa jo je južna soseda v nasprotju z veljavnimi sporazumi med državama kratko malo zajezila z orjaškim jezom, ki naj bi pretok Nila zmanjšal za četrtino; že leta 1979 je tedanji egiptovski predsednik Anwar Sadat posvaril Etiopijce, da »če bo Egipt kdaj šel v vojno, bo šel zaradi vode«.

Irak in Turčija

Na moč podobna je tudi zgodba o napetostih med Irakom in Turčijo, ki je na reki Tigris leta 2019 zgradila jez Ilsu, ne meneč se za proteste iz vse bolj izsušenega Iraka. Ta je tudi brez tega že v nevarnosti, da v bližnji prihodnosti ostane skoraj povsem brez vode. Tako Tigris kot Evfrat namreč pospešeno usihata; slednji bi utegnil povsem izginiti že do leta 2040. Drugače povedano: reki, okoli katerih je človeštvo dokončno zlezlo iz jam in osnovalo prvo civilizacijo v zgodovini, bosta kmalu kvečjemu le še malo večja potoka. Podobno se dogaja v Uzbekistanu, kjer že nekaj let bijejo plat zvona zaradi umiranja rek Amu Darja in Sir Darja; v vsega 50 letih se je pretok vsake izmed njiju zmanjšal za več kot petino. Uzbekistanska oblast je že uvedla ukrepe za varčevanje z vodo, zaradi katerih se je potrošnja slednje na povprečnega prebivalca med letoma 2008 in 2022 prepolovila.

Prva in zadnja vojna

Čedalje bolj vroče – dobesedno – pa je tudi drugod po svetu. Tudi v najbogatejši državi na svetu, ki jo vodi notorični zanikovalec podnebnih sprememb in zagovornik nebrzdanega plenjenja planeta. V ZDA so že leta 2020, torej v prvem predsedniškem mandatu Donalda Trumpa, z nevarno živčnostjo zrli na revne mehiške kmete, ki so sredi katastrofalne suše napadli mehiško vojaško garnizijo in zasedli jez, ki preusmerja vodo iz reke Conchos v ameriška veletoka Rio Grande in Kolorado.

»To je vojna za preživetje, za nadaljevanje kmetovanja, za pravico, da prehranim svojo družino,« je povedal eden od oboroženih poljedelcev. Do napetosti zaradi vode pa že prihaja tudi  v ZDA. Tako se sedem zveznih držav, skozi katere teče – prav tako vztrajno usihajoča – reka Kolorado ne more več dogovoriti, katere naj bi ustrezno zmanjšale porabo vode. V Kaliforniji pa se agroživilski korporaciji Boswell in Vidovich javno spopadata okoli podtalnice.

Človeštvo se je pač končno začelo zavedati, da je voda neprimerno dragocenejša kot nafta in zlato. Veliko spoznanje je posledica še večje neumnosti, v kateri smo že zafrčkali velik del pitne vode na planetu. V tem trenutku po oceni Združenih narodov pomanjkanje vode občuti že okoli 40 odstotkov ljudi; do leta 2050 naj bi se ta delež povzpel že na tri četrtne človeštva. Slednje se zato končno zaveda, da je voda neprecenljiva.

Ko pa se človek zave, da je nekaj neprecenljivo, se začne za to spopadati. In glede na arzenal, ki smo ga razvili v teh 4.500 letih, odkar je Eanatum krenil iz Lagaša nad Ummo, je prav mogoče, da bo poslednja vojna v zgodovini človeštva imela enak vzrok kot prva.

Kaj bomo jutri pili v Sloveniji?

Mirno lahko zapišemo, da Slovenska vojska nikoli ne bo korakala na boj z namenom, da bi nam priborila vodo za pitje in namakanje. Naša država je namreč med najbolj vodnatimi v Evropi, pri čemer največ pitne vode načrpamo iz podtalnice; skupaj je na slovenskem ozemlju na voljo 3.350 milijonov kubičnih metrov obnovljive podzemne vode, ki pa ni enakomerno porazdeljena – največ je je v osrednjem delu države, najmanj pa na Krasu in v Prekmurju.

Skoraj polovica načrpane podtalnice gre za gospodinjstva, nekje četrtina za gospodarstvo, kar 30 odstotkov letno pa je tako onesnažimo, da ni več uporabna. Za namakanje porabimo letno slabih pet milijonov kubikov, zgovoren pa je podatek, da gre od tega 11 odstotkov za umetni sneg na smučiščih. 

Sašo Švigelj

Čeprav nam vode za zdaj ne manjka, pa se v nasprotju z državami, opisanimi v članku, še vedno prevečkrat obnašamo, kakor da se nam to ne more zgoditi. Tudi v Sloveniji nismo imuni na vremenske katastrofe, ki so posledica segrevanja ozračja – kot se je nazorno pokazalo v Istri ob suši leta 2022.

Da bi preprečila motnje v preskrbi s pitno vodo na tem območju, je vlada odobrila projekt prenove, v sklopu katere so ponovno povezali rižanski vodovod s tržaškim in z Italijani sklenili pogodbe o dobavah vode ob morebitni krizi. Kaj lahko se zgodi, da bo novi sistem v Istri že letos na resni preizkušnji, saj je količina podtalnice že prenizka, vremenoslovci pa napovedujejo izrazito sušo; po napovedih meteorološke službe Severe Weather Europe bo obdobje »intenzivne vročine« trajalo vsaj do avgusta.