Ko je po štirih letih izgubljala bitko z rakom, je padla v komo in prešla v breztelesno stanje, v njem je imela dostop do vseh odgovorov, ne glede na čas in prostor. Pogovarjala se je z umrlimi svojci, opazovala je dogajanje v svoji bolniški sobi in tudi dogodke na drugem koncu sveta, lahko je videla v prihodnost. Kamor je usmerila svojo pozornost, tisto se ji je razkrilo. Svojo izkušnjo je opisala v uspešnici Z roba smrti v pravi jaz, ki je prevedena v triinštirideset jezikov. Tudi pri nas, v ljubljanski knjigarni Zdaj, je bila pred časom najbolj prodajana knjiga meseca.

V svoji izjemni izkušnji bližnje smrti ste doživeli stanje, o katerem pravite, da ga ljudje opisujejo z božanskim. Niste se povezali z Jezusom, Krišno in podobno, temveč ste postali del te energije. Kakšna je bila ta izkušnja?

Ko sem bila »na drugi strani«, je bilo, kot bi naenkrat poznala in vedela vse. Kot bi mi bilo na lepem dano vse razumeti in dojeti. Nisem vedela, od kod informacije izvirajo. Radovedna sem bila, kdo mi to sporoča. Buda? Jezus? Krišna? Od kod vse to? Morda prihajajo od (pokojnega, op. a.) očeta? Nato sem dojela, da med menoj in njimi ni nobene ločenosti. Ko umremo, se vse, kar smo, zlije v povezano, skupno celoto, ki je na voljo vsem. Zdaj vem, da ni nobenih meja. Vsi smo del vseobsegajoče celote. Vsak posameznik je del Jezusa, Bude, Krišne, Alaha …

Vaša diagnoza, ki ste si jo dodelili pred boleznijo, je bila strah. Ljudem sporočate, da strah ubija …

Da, strah me je ubijal in rak me je prišel pozdravit ter mi rešit življenje. Spoznala sem, da so naša telesa zelo modra, česar nas niso nikoli učili. Telo nam pošilja signale, skuša se obdržati pri življenju. Ko se urežemo, se rana zelo hitro zaceli. Podobno je bilo tudi pri meni. Z rakom je telo želelo pozdraviti tisto, s čimer sem se ubijala.

K uspešnemu koncu vaše izkušnje je mnogo prispeval tudi vaš mož Danny, ki ni nikoli obupal nad vami.

Ja, čudovit je! Če ga ne bi bilo, danes ne bi bila tukaj, in on je bil eden izmed ključnih razlogov, da sem se vrnila. Nikoli ni obupal nad menoj. Vsem, ki imate bolne bližnje, sporočam: Ne obupujte, ne izgubite upanja. Četudi se bolnik ne bo pozdravil, ne pomeni, da mu ni uspelo ali da je izgubil bitko. Pomeni samo, da to pač ni bil njegov čas. Tisti, ki se borijo za življenje, ves čas čutijo, ali imate upanje in jim stojite ob strani ali pa ste se predali. Tudi jaz sem ves čas čutila, da moj mož ni izgubil upanja.

Kaj ste z izkušnjo pridobili, kaj ste se iz nje naučili in kako sledite tem spoznanjem v sedanjem življenju? Kakšna je razlika v vašem razmišljanju, doživljanju sveta in delovanju?

Razlika je ogromna in zelo zanimiva. Rekla bi, da me je smrt naučila živeti. Naučila sem se ljubiti samo sebe. Pred to izkušnjo nisem resnično živela in vedno rečem, da je bila moja bolezen darilo. Ko mi ljudje rečejo, da me je rak skoraj ubil, jim odgovorim: »Ne, rak mi je rešil življenje.« Pred boleznijo sem dobesedno sama sebe ubijala. Nikoli nisem ljubila sebe in živela sem v strahu. Vse moje odločitve so izvirale iz strahu; strah me je bilo poraza in strah me je bilo, da bom razočarala druge. Celo moje odločitve glede prehrane so temeljile na strahu, da ne bi dobila raka. Prehranjevala sem se zelo zdravo – jedla sem vegansko in ekološko pridelano hrano –, vendar le zato, da bi me obvarovala pred rakom. Nisem je uživala zato, ker bi imela rada svoje telo, ali sebe, ali življenje. Po izkušnji se je v tem pogledu vse spremenilo. Vsaka moja odločitev temelji na ljubezni. Ljubezen pa se vedno začne pri sebi. Zdaj počnem stvari, ker ljubim sebe. Ljubim svoje življenje in sem mu strastno predana. Želim biti zdrava, ker želim dolgo živeti. Ne razmišljam na način »ker se bojim, da bom zbolela, moram jesti določeno hrano«, temveč kako sem lahko bolj skrbna do sebe, zaradi česar se bom počutila bolje.

Včasih sem želela ugajati drugim in sem delovala tako, kot so ljudje od mene želeli in pričakovali. Ne zato, ker bi jih imela rada, temveč sem se bala njihove kritike. Danes me ne skrbi, kaj ljudje govorijo o meni, in tudi ne počnem stvari zato, da bi jim ustregla oziroma bi se bala njihovega odziva. Ljudje, ki me poznajo, mi pravijo, da sem zdaj pravzaprav bolj ljubeča, ker je moja ljubezen pristna.

---

Več preberite v tiskani Jani (št. 9, izid: 3.3.2015).

---