© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o. - Vse pravice pridržane.
Čas branja 4 min.

Lažje bi bilo biti samo mama


Marija Šelek
3. 3. 2015, 08.20
Posodobljeno
09. 08. 2017 · 09:57
Deli članek
Facebook
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

Darja Črnko, mama naše druge najuspešnejše smučarke ta hip Ilke Štuhec, bi bila najraje samo mama, ne pa serviserka, kondicijska trenerka, fizioterapevtka, kuharica, potovalna agentka in še kaj.

Lažje bi bilo biti samo mama

Čeprav njuna skupna zgodba v svetovnem pokalu ženskega smučanja teče že štiri leta, je širša javnost zanjo izvedela šele pred kratkim. In to zaradi poročanja ameriškega časopisa The New York Times, kjer so zapisali, da ima v prevladujoče moški dejavnosti, kot je servisiranje smuči, ena od tekmovalk raje serviserja z materinskim dotikom. Sliši se poetično, resnica pa je kruta. Darja Črnko, mama naše druge najuspešnejše smučarke ta hip Ilke Štuhec, bi bila najraje samo mama, ne pa serviserka, kondicijska trenerka, fizioterapevtka, kuharica, potovalna agentka, kondicijska trenerka, šoferka in še kaj. A kaj ko je njena hči po poškodbi kolena pred sedmimi leti potrebovala vso podporo, smučarska zveza pa v vračanje tekmovalcev po poškodbi ni investirala – ne denarja ne skrbi.

Dan pred odhodom v Bolgarijo, na naslednje prizorišče tekem svetovnega pokala, in nekaj dni po Zlati lisici se dobimo na njenem domačem naslovu, kjer v kletnih prostorih domuje najstarejši smučarski servis v Mariboru. Na noge ga je postavil Ilkin ded, tam se je veščine servisiranja smuči naučila tudi Ilkina mati Darja Črnko, nekdaj tudi sama tekmovalka, sicer pa kar 16 let trenerka mladih rodov v mariborskem smučarskem klubu Branik. Na njihovem dvorišču je tudi legendarni Filip Gartner v zlati dobi slovenske smučarije učil starše nadobudnih smučarjev ravnanja s smučmi.

Ilko smo imeli na voljo slabe pol ure, saj jo je že čakal trening, kljub deževnemu dnevu pa je za njo že bila tudi tekma. Ilka je znana po svoji dobri volji in nasmehih, vendar ti tokrat niso bili tako iskreno široki, kot smo jih pri njej vajeni. Zadnje dni želijo vsi iz njenih ust slišati vso umazano težo, ki se je nabrala v slovenskem alpskem smučanju. O tem seveda ne moreš razlagati s smejočimi iskricami v očeh.

Nekdanjo trikratno svetovno mladinsko prvakinjo, ki so jo mnogi že pred časom označili za enega največjih talentov slovenskega smučanja – ne nazadnje je o njej Jure Košir govoril kot o smučarki, ki bi ji najraje kar sam nosil smuči v hrib –, odkritost dela lažjo, zato bi najraje izkašljala vse, kar je narobe s smučanjem pri nas, a vsega povedati ne sme.

Vse se začne in konča pri denarju, ki ga nikoli ni bilo povsem dovolj, ter nadaljuje pri načrtih treningov, potovanj, ki se iz dneva v dan spreminjajo ter tekmovalcem najedajo mir in pijejo energijo. »Jutri zjutraj moramo leteti v Bolgarijo, pa še vedno ne vemo natančno, kdaj, od kod in kdo nas pelje. Zgodi se tudi, da si po predvidenem planu organiziram terapije za regeneracijo, ki se morajo izvajati od šest- do sedemkrat zapored (bolj ko jih prekinjaš, slabši je njihov učinek), ko ti kar naenkrat spremenijo kraj treninga in ti vse pade vodo. Potem so tu še dogodki, kot so novinarske konference, ko se tudi čisto natančno ne ve, kako in kdaj, pa sporočila v zadnjem hipu, da se naslednji dan smuča, ti pa si ravno opravil hudo naporne kondicijske treninge in imaš neznosen 'musklfiber' in veš, da zato na smučišču ne boš mogel dati veliko od sebe …« nam pove Ilka, s katero se čudimo, kako je na tako visoki profesionalni ravni sploh mogoče, da športnik ne ve, kaj bo delal čez štiri dni.

Trenerji se mečejo na zobe, smučarji delajo čudeže. »Letos nimam dobre sezone, daleč od tega, da bi bila zadovoljna z njo, ampak tudi za dvajseto mesto je treba marsikaj več narediti, kot bi si ljudje mislili. Najbolj zaboli, ko se trudiš, velikokrat te vse boli, si poškodovan, potem pa te ljudje označijo za turista,« pravi Ilka. Njena mama kasneje zelo nazorno opiše, v kakšnih razmerah delajo naši »turisti«. »Ko vidiš, kakšne pogoje imajo drugi in kaj naredijo naši tekmovalci v naših, vam moram povedati, da so naši tekmovalci nenormalno dobri – delajo čudeže. V pogojih so take razlike, kot bi rekel, da naši hodijo peš, drugi se pa vozijo s helikopterjem. Ampak na startu so potem videti pa vsi enaki – čelada, smučke, dres, očala. Zato ti seveda ni vseeno, ko slišiš, da stagnirajo, da so razočarali, so turisti … Ljudje si sploh ne predstavljajo, kaj je ta turist naredil, da je lahko sploh prišel na start. Koliko dela, garanja, kaj vse trenerji zraven naredijo, da se lahko trening sploh začne – vse količke znosijo, postavijo, ob tem so časovno omejeni. Ker je premalo ljudi, se trenerji mečejo na zobe, malodane čarajo, ampak nad nami vedno lebdi tisti ali – ne vem, ali bomo lahko šli … ker je treba plačati,« pripoveduje Ilkina mama, ki seveda nekaterim očitkom javnosti, češ da smučajo predvsem zase, sicer pritrjuje, vendar smučarje ljudje sodijo, drugih pa nihče ne sodi, če ga v svojih službah kaj polomijo.


Več preberite v tiskani Jani (št. 9, izid: 3.3.2015).


© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o.

Vse pravice pridržane.