© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o. - Vse pravice pridržane.
Čas branja 3 min.

Stopimo skupaj in pomagajmo!


Biba Jamnik Vidic
3. 3. 2015, 07.40
Posodobljeno
09. 08. 2017 · 09:57
Deli članek
Facebook
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

Ko je Sonja Kočevar po tretjem poskusu umetne oploditve izvedela, da je noseča, ni mogla verjeti, da ji bo končno le uspelo postati mati.

Stopimo skupaj in pomagajmo!

»Z možem sva se nekaj let neuspešno trudila zanositi. Čeprav so preiskave pokazale, da je z nama vse v redu, otrok ni bilo. Tretjič so mi vstavili tri oplojena jajčeca. Nestrpno sem čakala, da bom lahko preverila, ali je oploditev uspela. Test je pokazal dve črtici. Nisem mogla verjeti, zato sem moža poslala, naj kupi še kakšnega. Prinesel je deset različnih in prav vsi so bili pozitivni! Haha, mešalo se nama je od sreče.«

Ker Sonja in Boris še vedno nista mogla verjeti, da se jima bo končno uresničila njuna največja želja, sta šla preverit še z ultrazvokom. »Doktor šteje: eden, dva. Dva sta, gospa.« Nosečnost je potekala brez težav. Sonja se je počutila odlično. Veliko se je gibala in zelo zdravo jedla. Potem pa šok. Na enem od pregledov so ugotovili, da ima diabetes. »Potem so se obiski pri zdravnikih kar vrstili. Pregledi za diabetes, ginekološki, pa še posebni pregledi, ker sem imela umetno oploditev.« Ko je v 25. tednu šla na čisto običajen pregled v porodnišnico, se je zdravnica odločila, da ji pregleda še maternični vrat. »Po pregledu se je brez besed zazrla vame. Postalo me je strah.« Zdravnica ji je povedala, da je popolnoma odprta in da se lahko zgodi, da že čez eno uro rodi. Sonji se je sesul svet. »Niti šest mesecev še nista bili stari moji punčki, ravno dobro sem začela čutiti njuno brcanje.«

En teden je nepremično ležala. »Ko so me pripeljali na oddelek, so mi najprej dali injekcijo, ki naj bi deklicama pomagala, da bi se jima pljuča pravilno razvila. Zabičali so mi, da moram ves čas nepremično ležati, saj je vsak dan, ko bosta deklici v mojem trebuhu, zlata vreden.« Vstala je lahko le takrat, ko je šla na stranišče, celo umivali so jo v postelji. Sonjo je to tako sesulo, da je ves čas jokala. »Čeprav me ljudje poznajo kot zelo dobrovoljno in optimistično žensko, si takrat nisem mogla pomagati, solze so mi kar same tekle po obrazu. Nisem in nisem se mogla umiriti. Tudi opozorila, da lahko zaradi razburjenosti sprožim porod, niso mogla ustaviti solz. Ker sem se tako trudila zadrževati jok, so mi od napora popokale žilice na obrazu.« Točno čez en teden, 18. 7. 2005 ob dveh ponoči, je dobila popadke. »Mlad zdravnik, ki je bil tisto noč dežuren, je bil čisto obupan. Potem je prišel doktor Pušenjak in rekel, da bodo naredili carski rez.« Ko se je zbudila iz narkoze, so ji najprej povedali, da sta deklici živi. »Na vprašanje, ali sta tudi zdravi in normalni, pa mi nihče ni želel odgovoriti. Povedali so mi, da je odločilnih prvih 72 ur: če otroci želijo živeti, jim pomagamo, sicer pa … Ves čas so bili zelo odkriti z mano.«

Popolnoma drug svet. Uršo, ki je bila ob rojstvu težka 815 g in dolga 33,5 cm, ter Manco, težko 860 g in dolgo 35,5 cm, so odpeljali v enoto za intenzivno terapijo in nego novorojencev. »Nikoli ne bom pozabila, ko sem prvič prestopila prag tega oddelka. Kot bi se pred mano odprl neki popolnoma drug svet. Povsod aparature, kabli, cevke, ves čas je nekaj piskalo. Ob majhnih posteljicah, v katerih so bili čisto majčkeni dojenčki, so bili medicinske sestre, mame in očetje.« Sonjini deklici so namestili v sobo številka 1, tam so ležali najmanjši otroci. »Urša je zelo lepo napredovala, tako da sem jo že po enem tednu lahko vzela v naročje. Ne morem vam opisati, kako je, ko prvič vzameš v naročje svojega otročička. Tako je bila majcena.« Manca, ki je bila ob rojstvu 45 g težja, je imela več problemov. Zaradi dihalnih stisk je doživljala apnoične atake (nenadno prenehanje dihanja). »Ko sem hodila k svojima deklicama, so mi sestre ves čas govorile, naj gledam samo njiju, naj odmislim vse cevke in aparature, ki so napeljane v njuni majhni telesci. Trudila sem se, ampak kaj ko je okrog mene ves čas nekaj piskalo. Ko je nekje začelo nekaj tuliti, sem avtomatično začela iskati izvor zvoka in se spraševati, ali je moj otrok tisti, ki mu primanjkuje kisika, ali mojemu otroku srce ne bije pravilno.«


Več preberite v tiskani Jani (št. 9, izid: 3.3.2015).


© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o.

Vse pravice pridržane.