V: Rada pripravljam maslo, ki mu dodam različna zelišča ali sesekljan česen. Mi lahko predlagate še kakšen drug dodatek k maslu, s katerim lahko presenetim svoje domače in goste?

V: Pred kratkim sem na pikniku poskusila odličen tofu (sojin sir) z žara. Ko pa sem ga doma pripravila sama, ni bil niti približno tako okusen. Kaj sem naredila narobe?

Maja nas vreme kar kliče iz stanovanj v naravo, k rekam, jezerom, na travnike in gozdne jase. Dnevi so ravno prav sončni, da je posedanje na odejah prijetno, in hkrati ravno prav hladni, da lahko s seboj vzamemo hrano brez skrbi, da bi se nam prehitro pokvarila. Ravno zato je sestavljanje spomladanskega pikniškega jedilnika toliko bolj odprto domišljiji. Skrivnost piknika je v združitvi lepega vremena, svežega zraka, narave, prijetne družbe in seveda hrane, ki je v takih okoliščinah nerazložljivo, a zagotovo okusnejša.

Čeprav je Gregor Narat po izobrazbi natakar, pravi, da se v kuharski obleki odlično znajde. Ko se je vpisal v gostinsko šolo, izobrazil za natakarja in po končanem šolanju stregel v hotelskih restavracijah, si ni mislil, da bo kdaj tudi kuhal, čeprav mu je bila kuhinja blizu. Ko pa se je pokazala priložnost, da bi lahko imel svojo gostilno, jo je z veseljem sprejel. Z ženo sta leta 2007 postala nova lastnika Gostišča Jurg, slabih pet kilometrov od Rogaške Slatine: »Vedno bolj me je vleklo v kuhinjo. Kar naenkrat se je v meni vnela želja po kuhanju, strašna volja po učenju in tem, da bi iz gostilne naredili nekaj več. Začel sem raziskovati, se učiti o različnih kulinaričnih pristopih in jedi delati malo drugače.« Vse bolj je bil pozoren na sezonske sestavine, lokalne proizvajalce in užitne rastline, ki rastejo okoli hiše. »Ko sva gostilno prevzela, je bila to dobra kmečka gostilna. Zaposlene sva obdržala, potem pa smo se vsi skupaj učili novih tehnik in pristopov. Kar nekaj časa smo na primer potrebovali, da so se zaposleni privadili, da so tudi oči lačne in da je jedi treba postavljati jedi na krožnike smiselno in previdno.« Gregor pravi, da je Gostišče Jurg zdaj gostilna za vsakogar – za tistega, ki si zaželi dobrega ocvrtega piščanca, in tistega, ki si želi drugačne, avtorske kuhinje. Ker nima strokovne kuharske izobrazbe, mu kljub zanimivim zamislim za nove jedi včasih nekoliko zmanjka znanja, da bi zamisli udejanjil v kuhinji. Takrat se po nasvet obrne k svojim kuharskim kolegom in h knjigam, kulinaričnim revijam in internetu. »Treba je slediti, kaj se v svetu dogaja,« je prepričan. »Ker v Malih Rodnah naključnih mimoidočih ni, se moramo resnično potruditi, da gosta, ki pride k nam prvič, prepričamo, da se splača zaviti s ceste in nas poiskati. Ko nam uspe, je to velika spodbuda za trud.«

Prvi pomladni petek je restavracija Galerija okusov tudi uradno odprla svoja vrata. O tem so v kulinaričnih krogih šušljali že mesece. Restavracija, ki jo je v pristavi dvorca Novo Celje odprl mlad kuharsko-oblikovalski dvojec Borut Jovan in Gašper Puhan, obljublja, da bo nekonvencionalna, sproščena in igriva.

V: Prav težko mi je pri srcu, če moram suh kruh zavreči. Vem, da ga lahko zdrobim v drobtine ali naredim cmoke, pa ga lahko še drugače uporabim?

V: Zanima me, koliko gramov ribe naj kupim na osebo, če pripravljam ribjo glavno jed.

V: Kaj je slepa peka? Pri receptih za krhko testo namreč večkrat opazim to (smešno) besedno zvezo.

Kot metuljček razprte sardele obožujejo tudi otroci!

Sardeli bi lahko rekli tudi ribja princeska. Tako drobna, lepa in zaželena je kot vitka princeska iz pravljic. Ko se poleti pridružim ribičem na »svojem« otoku v Dalmaciji, so najpogostejši pogovori na barkah o tem, koliko je bilo nekoč rib in da so takrat nalovili sardel »na kvintale« (kvintal je sto kilogramov). Ko omenijo sardele, ribičem zažari oko in spomnijo se starih časov, ko je bilo morje še bogato. Sardela je nedvomno najbolj zaželena drobna riba. Vsaj za ribiče.

Uroš Jakša je pred natanko dvema letoma postal vodja kuhinje zanimivega projekta Gostilna dela. Gre za socialno podjetje, ki daje priložnost mladostnikom brez izobrazbe, da pridobijo certifikat za kuharja pomočnika, nato pa izkušnje pod Uroševim mentorstvom nabirajo v kuhinji gostilnice Gostilna dela. Pravijo, da je Uroš strog mentor, ki jih je veliko naučil. »Zdi se mi prav, da sem strog, da zahtevam disciplino in kakovost. Dekleta in fantje v kuhinji prvič stopajo na svojo poklicno pot, nimajo delovnih izkušenj in niso vajeni osem ur delati. Vsake toliko malo zaspijo, zaplavajo, in moraš jih predramiti ter jih motivirati za delo,« pravi Uroš, ki na mlade zaposlene poleg svojega znanja skuša prenesti tudi ljubezen do kulinarike, jih spodbuditi k branju kulinaričnih revij in izogibanju konvencionalnosti. »Zakaj bi ob ribi morali ponuditi blitvo, ob pečenki pražen krompir in ob polpetih pire? Želim jim odpreti nov pogled na hrano in jih spodbuditi k raziskovanju okusov, zato vsak dan gostom ponudimo nove jedi.« Ob tem prizna, da vodenje kuhinje v tako specifični obliki ni lahko delo in je tudi njega osebnostno oblikovalo. Prepričan je, da je znanje treba podajati naprej, zato je s tem prežeto vse, kar počne: »Če hočemo promovirati kuharstvo, moramo znanje deliti; več kot boš povedal, bolj bodo ljudje ozaveščeni, kako bistvenega pomena je, da si dobre obroke pripravljamo tudi doma.« Že več let kot član kuharske promocijske skupine podjetja Barilla poučuje končne potrošnike v trgovinah in učiteljice gospodinjstva. »Še vedno je veliko Slovencev, ki kuhane testenine operejo, kar je povsem nepotrebno, če so skuhane prav. Malo ljudi tudi ve, da je testenina, kuhana 'al dente', bolj zdrava od povsem kuhane, saj ima nižji glikemični indeks. Rad imam italijansko kuhinjo, testenine pa so moja strast!« Kuha tudi pred kamerami in skuša v nekajminutnih kuharskih oddajah »Ave kuhinja za najboljše« jedi podati čim bolj razumljivo. »Uživam v tem, kar počnem. Če ne uživaš, ne moreš delati, sploh če delaš s hrano! Hrano moraš čutiti, in če je ne, nastane le povprečna jed.« To poletje je pred njim nov izziv: z družino se seli v Avstralijo. Na vizum so čakali kar štiri leta in želja se jim je končno izpolnila. »Čakajo nas sonce, morje in nove priložnosti za posel!«

V naši reviji smo v vinskem delu predstavili številne domače in tuje pridelovalce vin in vinske pokrajine. Vsekakor je v naši zavesti, da je Slovenija tradicionalna vinogradniška dežela, veliko med nami pa jih ima že kar manjšo težavo (zlasti mladi), ko je treba kakšnemu obiskovalcu iz tujine kaj povedati o tej naši žlahtni tradiciji. Zbrali smo nekaj osnovnih podatkov in zanimivosti, ki bodo v pomoč in so navsezadnje tudi del omike in znanja o domovini, kar bi sicer spadalo tudi v šolske programe srednjih šol.

V: Koščki sadja ali oreškov se pri peki mafinov in drugih biskvitnih slaščic s sadjem vedno potopijo na dno, želela pa bi, da bi se enakomerno porazdelili po testu

V: Kako naj naredim dobro vlečeno testo za zavitek, ne da bi se mi trgalo pri valjanju in da bi bilo pečeno mehko in ne trdo po vrhu? Hvala za odgovor.

V: Bi mi lahko zaupali kakšno skrivnost pri pripravi krem in drugih slaščic z želatino. Na trgu se dobi toliko vrst želatine, da nikoli ne vem, katero bi kupila in kako bi jo uporabila.

V: Zakaj se piškoti med peko velikokrat zelo razlezejo?

V: Kakšna je razlika med gladko in ostro moko? Pogosto je v receptu navedena samo »moka«. Kako naj vem, katero naj izberem?

V: Včasih recepti zahtevajo crème fraîche, ki je nimam vedno pri roki. Ali jo lahko nadomestim s kislo smetano?

V: Kako naj shranim čokolado, da se ne bo sivkasto obarvala ali navzela drugih vonjev?