Sezona obiranja oljk, ki se je začela oktobra, se je končala s prvimi decembrskimi dnevi, čeprav so bili na priobalnem območju nasadi oljk sicer obrani že sredi novembra, saj tam plodovi prej dozorijo. V zaledju je bilo prav v drugi polovici novembra obiranje oljk na vrhuncu. Tam so namreč oljke starejše, drevesa so večja in bolj obložena s plodovi, ki zato nekoliko pozneje dozorijo. Čas obiranja je odvisen tudi od vrste oljke – istrska belica na primer, ki je avtohtona in tudi najbolj zastopana oljka slovenskih oljčnih nasadov, dozori pozneje v primerjavi s črnimi sortami. Po besedah Milene Bučar Miklavčič, vodje laboratorija za preskušanje oljčnega olja, bo letošnja letina oljk predvidoma nekoliko višja kakor lani, vprašanje pa je, ali bo tudi količina oljčnega olja višja: »Zaradi obilnega deževja so plodovi namreč res lepi, veliki in napihnjeni, a vsebujejo veliko vode, ki pa se med predelavo plodov od olja loči. Plodovi so zdravi, škodljivcev ni bilo, zato bi lahko celo rekli, da so bili skorajda ekološko pridelani, saj škropljenje skoraj ni bilo potrebno.« Rezultati še niso znani, zagotovo pa naj bi bila prav zaradi letošnjih klimatskih razmer olja z letnico 2010 večinoma nežnejša po okusu. Poleg istrske belice je pri nas druga najbolj zastopana italijanska vrsta leccino. Med slovenskimi avtohtonimi sortami so še mata in štorta, ki je primernejša za vlaganje, in vrsti drobnica in črnica, ki sta pred nasadi istrske belice tu prevladovali. Vzrok, da je v slovenskih oljčnih nasadih v zadnjem desetletju prevladujoča oljka istrska belica, gre pripisati njeni izredni oljevitosti, ki dosega od 17 do 22 odstotkov, poleg tega pa dobro prenaša nizke temperature in zato lepo uspeva v tukajšnjih klimatskih razmerah.

Po nekaterih ocenah je v Sloveniji okrog dva tisoč pridelovalcev oljk, a je med temi veliko takih, ki jih pridelujejo le za lastne potrebe. Oljkarstvo na Slovenskem žal večinoma ni primarna dejavnost, se pa nasadi po besedah Milene Bučar Miklavčič večajo in prehajajo v rodnost, tako da možnosti za oljkarstvo kot primarno dejavnost so. Najpogostejši primer danes je, da hodi oljkarstvo z roko v roki z vinarstvom. Oljčni nasadi v Sloveniji so terasasti, kar pomeni, da je oljke skoraj nemogoče obirati strojno. To je za pridelovalce sicer lahko tudi slabost, predvsem ekonomska, a glede kakovosti oljčnega olja zagotovo pomeni veliko prednost. Na našem območju je oljka tudi daleč najmanj škropljeno drevo, saj nasadi niso tako intenzivni. Intenzivna pridelava namreč prinaša tudi slabosti, ki znižujejo kakovost, saj na gosto posajena drevesa nimajo toliko dostopa do sonca in so zato dovzetnejša za škodljivce. Poleg ekonomskega, kmetijskega in nenazadnje kulinaričnega vidika pa je oljkarstvo pomembna dejavnost tudi za ohranjanje tradicionalne krajine. V zadnjih 25 letih, odkar se oljkarstvo pri nas vedno bolj uveljavlja, se je zaraščenost krajine močno znižala, na novo pa je bilo zasajenih okoli 1200 hektarjev oljčnih nasadov. Povprečna letna količina pridelanega olja slovenskih oljk je okoli 500 ton, medtem ko letno uvažamo kar 1400 ton oljčnega olja. Številke uvoza so res velike, vendar kljub vsemu pomenijo, da imamo Slovenci oljčno olje vedno raje, porabimo ga skoraj liter na prebivalca – pred nekaj desetletji je bila ta številka bistveno nižja: le borih tri decilitre na prebivalca. Oljčno olje tako tudi pri nas pridobiva vedno večji pomen. Slovenija je po besedah Milene Bučar Miklavčič v mednarodnem prostoru v zadnjih letih postala zelo prepoznavna. Oljčno olje je edini slovenski proizvod, ki ima evropsko zaščiteno označbo porekla, kar pomeni, da je pridelano, predelano in ustekleničeno na določenem področju. Prepoznavni pa smo tudi po laboratoriju za poskušanje oljčnega olja, ki deluje v okviru Univerze na Primorskem, Znanstveno raziskovalnega središča Koper in Labs d. o. o., inštituta za ekologijo, oljčno olje in kontrolo, ki je eden izmed samo štiridesetih pooblaščenih laboratorijev na svetu in med drugim vsako leto opravlja tudi notranji nadzor vzorcev vseh slovenskih oljčnih olj z zaščiteno označbo porekla. Slovenski pridelovalci dosegajo visoka priznanja na mednarodnih sejmih v tujini, kar je glede na letno količino slovenskega oljčnega olja izredno velik uspeh. Vse to dokazuje, da imamo odlična olja, ki se zlahka kosajo v mednarodnem prostoru.

Milena Bučar Miklavčič, ki že vrsto let dela in raziskuje na področju oljkarstva, upa, da se bo z izobraževanjem in večjo ozaveščenostjo tudi slovenski potrošnik zavedel in prepoznal kakovostne razlike oljčnih olj na trgu in znal ceniti kakovost slovenskih oljčnih olj. Treba se je zavedati, da je morda bolje uporabiti manj olja visoke kakovosti kakor več olja nižjega kakovostnega in cenovnega razreda.