V navedenih državah se modra frankinja dobro počuti, zato je tu, na ozemlju nekdanje avstro-ogrske monarhije, tudi najbolj razširjena. V Avstriji je druga najpogostejša gojena rdeča sorta (3400 hektarjev), na Madžarskem zaseda sedmino vseh vinogradniških površin (8000 hektarjev), v Nemčiji jo imajo na 1800 hektarjih. V Sloveniji je je največ v Posavju (500 hektarjev), preostanek, do 690 hektarjev, pa je na Štajerskem in v Prekmurju. Če seštejemo vse svetovne površine, zasajene z modro frankinjo, pridemo do spoštljive številke 20 tisoč hektarjev, ki je v primerjavi s površinami, zasajenih z merlotom ali cabernet sauvignonom, še vedno zanemarljiva. Zanimivo je, da so v zadnjih letih tudi na Kitajskem zasadili 1000 hektarjev modre frankinje.

Mnogi Slovenci pogosto pijejo modro frankinjo, a se tega niti ne zavedajo. V slovenskem posebnežu cvičku je namreč delež te sorte – dodaja ji predvsem barvo – 15–20-odstoten (izjemoma tudi 30-odstoten), v metliški črnini pa celo 60-odstoten. Z modo sortnih vin se je modra frankinja uspešno uveljavila kot samostojna sorta. Slovenska vinska stroka glede na tehnologijo pridelave priporoča dva sloga modre frankinje: kakovostno vino, zorjeno v inoksu, a vsaj z oceno 17 točk in več (najnižja ocena za kakovostno vino je v Sloveniji 16,1 točke od dvajsetih), in vrhunsko vino, zorjeno v hrastovih sodih. Oba sloga zahtevata seveda že drugačen pristop v vinogradu, drugačne donose na hektar in finančni vložek. Z leti stekleničenja sortne modre frankinje so se seveda glede na pogoje posameznih rastišč in idej ter izkušenj vinarjev izoblikovali številni individualni pristopi, ki so dali posebna karakterna in neposnemljiva vina, označena z geografskim poreklom.

Na degustaciji skupine X, ki jo sestavljajo enologi, degustatorji, someljeji, predvsem pa ljubitelji vina, smo na enem od lanskih srečanj poskusili enajst slovenskih in pet avstrijskih primerkov modre frankinje. Avstrijski vinarji, predvsem tisti z Gradiščanske, se že dolgo posvečajo modri frankinji. Rezultati prvih poskusov so bili (za moj okus) precej slabi, nepitni. Iz nežne, sveže in prijazne sadne sorte z zmernimi tanini so hoteli narediti monumentalno vino v slogu merlota in cabernet sauvignona, všečno ameriškemu (Parkerjevemu) okusu. Pri tem so nekateri pretiravali in moštu celo odvzemali vodo. Tako koncentrirana vina so zorili v novih hrastovih sodih in med dolgim zorjenjem so pridobila okuse in zaznave, neznačilne za sorto. Cene takih vin so šle v nebo (najdražje vino na naši degustaciji je stalo 66,49 EUR!), slog pa je bil megalomanski. Na srečo se gradiščanski vinarji umirjajo. Njihova vina postajajo vedno bolj elegantna, ne tako mišičasta (prezrela, alkoholna in vaniljasta) in pitna. Vedno bolj pomembna postaja lega, na kateri je vinograd – kot eno boljših bi izpostavil lego Bühl na severnem Gradiščanskem s posebno sestavo zemlje, mešanico ilovice, šote in črnice.

Slovenski vzorci na degustaciji so bili zelo drugačni – predvsem po slogu. Ljubko sadni, polni svežine in pitnosti, ne glede na to, ali so prihajali iz Bele krajine, Dolenjske, Bizeljsko-Sremiškega okoliša, Štajerske ali Prekmurja. Čeprav manj dodelana (beri: »polikana «) in z več karakterja ponujajo slovenski primerki modre frankinje veliko pivskega užitka za nekajkrat manj denarja.

Modre frankinje se drži še ena zgodba: strokovnjaki so odkrili, da jo odlikuje velika vsebnost antioksidantov, predvsem resveratrola. Ta antioksidant znižuje splošno stopnjo holesterola in zvišuje blagodejno visoko lipoproteinsko gostoto (HDL), ki varuje srce. Istočasno tudi preprečuje rakava obolenja, zato je zmerno uživanje modre frankinje še posebej priporočljivo. Če je vino dobro, jim prav rad verjamem.