Odrska in medicinska (klinična) hipnoza sta popolnoma različni. Prvo lahko izvajajo le laični hipnotizerji (terapevti je ne smejo), medicinska hipnoza pa se uporablja zgolj v terapevtske namene. Treba je poudariti, da je hipnoza varna le, kadar jo izvaja za to usposobljen strokovnjak, in le taka lahko pomaga pri številnih stanjih in obolenjih.
Kaj je hipnoza in kako deluje?
Medicinska hipnoza je kompleksno in zelo učinkovito psihološko orodje, ki ne zdravi ničesar, le vodi v stanje prijetne sproščenosti, povečane usmerjene pozornosti in sprejemljivosti za sprejemanje terapevtovih sugestij. Na spletni strani Inštituta za psihoterapijo in raziskovanje psihičnih motenj Ljubljana (www.psihoterapija- ordinacija.si) opisujejo hipnozo kot »vrsto budnega stanja z usmerjeno pozornostjo in povečano sugestibilnostjo pri zmanjšani zunanji zavestnosti. Hipnotizirani torej niti ne spi niti ni nezavesten.«
Kako deluje hipnoza? Na omenjeni spletni strani odgovarjajo, da hipnotizer pri klientu vzbudi hipnotično stanje, imenovano tudi hipnotični trans, pri tem pa uporablja tehnike indukcije in poglabljanja. »Ko je zavest osredotočena, dosežemo spremenjeno stanje pozornosti, še vedno slišimo in naše fizične sposobnosti niso okrnjene. Hipnotizirani v tem stanju prejema sugestije direktno v podzavest, brez kritične presoje in analiziranja informacij. Velikokrat ponovljena sugestija tako vzpostavi nevronsko pot, ki vodi do pogojnega refleksa. Občutek teže, lahkosti, toplote hipnotizer uporablja s povezavo s sugestijami, da bi s parjenjem dražljajev dal subjektu vtis, da vpliva na te občutke. S tem hipnotiziranemu utrjuje realnost, da hipnotizer vpliva na te občutke in na druge odgovore s svojimi sugestijami. V hipnozi pa subjekt vendarle kaže poglobljeno fizično in duševno sprostitev, globjo, kot bi jo dosegal v stanju budnosti.«
Kako uspešna je medicinska hipnoza? »Čeprav več teorij o delovanju hipnoze tega fenomena še vedno ne zmore v celoti pojasniti, pa so učinki jasno merljivi in preverljivi,« lahko beremo na omenjeni spletni strani, kjer dodajajo, da je prvi pogoj za uspešno izvedeno terapijo z medicinsko hipnozo pacientovo zaupanje.
Hipnoza je stara že 4000 let
Hipnozo so že pred približno 4000 leti poznali in uporabljali Sumerci. Zapisi na papirusu (Ebersov papirus, ki je med najstarejšimi papirusi medicine) dokazujejo, da so jo poznali tudi v starem Egiptu, sanskrt izpred približno 3500 let pa, da ni bila tuja niti Indijcem. V antiki so Grki uporabljali hipnozo za zdravljenje ljudi v svetiščih. Njihovo znanje so prevzeli tudi Rimljani. Paracelsus je namreč opisal avtohipnozo kot metodo zdravljenja. Hipnozo pa so do nastopa inkvizicije uporabljali celo krščanski redovniki in menihi.
Moderna hipnoza se je začela z avstrijskim zdravnikom Franzom Mesmerjem (1734-1815) in škotskim zdravnikom Jamesom Braidom (1795-1860), ki je tudi prvi uvedel termin hipnotizem kot skrajšavo za nevro-hipnotizem (spanje živcev). Braid je skoval izraz hipnoza iz grške besede »hypnos«, kar pomeni spanje. Ko je kasneje odkril, da hipnoza ni stanje spanja, je poskušal preimenovati to stanje v »monoideizem «, vendar je bilo že prepozno. Izraz hipnoza je sprejela širša javnost, vključno z znanstveniki.
Medicinska hipnoza v Sloveniji
Po podatkih Društva za medicinsko hipnozo Slovenije so pri nas medicinsko hipnozo izvedli že leta 1962, ko je znani slovenski porodničar prof. dr. Marjan Pajntar v kranjski porodnišnici prvič uradno uporabil hipnozo pri porodu. Kmalu zatem je kar nekaj slovenskih porodnišnic ponudilo hipnozo kot protibolečinsko metodo pri porodu (Porodnišnica Šempeter pri Gorici, Porodnišnica Ljubljana itd.). Leta 1972 je v Porodnišnici Kranj pod hipnozo rodila že petina porodnic. V tem času pa so prirejali tudi tečaje hipnoze za psihologe, zdravnike in porodničarje. Medicinsko hipnozo so zdravniki in psihologi v Sloveniji sicer že uporabljali tudi pri športu, v psihologiji in nevrokirurgiji, vendar pa je ta veja terapije pri nas v resnici še precej nerazširjena. Področje uporabe hipnoze v terapiji v Sloveniji namreč še ni zakonsko urejeno, tehnik hipnoze pa se lahko nauči vsak in jih potem izvaja pod krinko terapij. Take »terapije« so zato lahko izredno nevarne, saj je hipnoza varna le, če jo izvaja terapevt medicinske (klinične) hipnoze. Samo kompetenten terapevt se namreč zaveda realnih zmožnosti in omejitev zdravljenja s hipnozo.
Leta 2006 je bilo v Sloveniji ustanovljeno Društvo za medicinsko hipnozo Slovenije (DMHS). Njegovi člani so zdravniki, psihologi, psihoterapevti in drugi medicinski izobraženci, ki lahko hipnozo izvajajo le pod nadzorom zdravnika. DMHS je sprejelo in povzelo kodeks etike Evropskega združenja za hipnozo (EHS) in Mednarodnega združenja za hipnozo (ISH). DMHS vse od ustanovitve pod vodstvom prof. dr. Marjana Pajntarja organizira tečaje hipnoze za zdravnike, psihologe, psihoterapevte in druge zdravstvene delavce, ki izvajajo medicinsko hipnozo pod okriljem in nadzorom zdravnika. Na njihovi spletni strani lahko najdete seznam vseh diplomiranih terapevtov medicinske hipnoze DMHS (www.hipnoza-dmhs.si).
Zakaj se ljudje bojimo hipnoze?
Večina ljudi se boji hipnoze predvsem zato, ker jih je strah, da ne bodo več našli izhoda iz psihotičnega transa, da bodo izdali kakšno skrivnost ali pa da bodo zaradi hipnoze izgubili razum.
Človek vedno izstopi iz transa, ko to želi sam, zato je strah pred tem povsem odveč. Tudi v primerih, ko hipnotizer zapusti svoj subjekt ali postane nezmožen komunikacije z njim, hipnotizirani zazna spremembo stanja in avtomatično izstopi iz transa. Hipnotizirana oseba vedno pove zgolj tisto, kar želi deliti s terapevtom, zato ne boste izdali skrivnosti, ki jih ne želite. Da hipnoza zmanjša razumnost klienta, pa je zgolj mit, saj sploh nima vpliva na našo razumnost, še mirijo na spletni strani DMHS.
Uporabnost medicinske hipnoze
Medicinska hipnoza je koristna pri številnih stanjih in obolenjih:
- depresivna stanja,
- stanja tesnobnosti in bojazni (anksioza), zardevanje, pretirano potenje,
- strahovi, fobije, panični napadi, obsesije,
- utrjevanje ega, ojačenje samozavesti, trema pri nastopanju ali pred izpiti,
- psihosomatska obolenja, na primer astma, rana na želodcu, alergije,
- motnje prehranjevanja (anoreksija, bulimija, prenajedanje, ortoreksija),
- zasvojenosti, na primer kajenje, debelost, alkoholizem,
- govorne motnje, kot so jecljanje motnje govora po poškodbah in krvavitvah v možganih, govorni tiki,
- pretirana razdražljivost, agresivnost, nemir,
- močenje postelje, nehoteno uhajanje blata,
- glavoboli, migrene, nespečnost,
- spodbujanje motivacije in učinkovitosti pri športu,
- obujanje spominjanja na pretekle dogodke v vsakdanjem življenju (ko na primer pozabimo, kam smo pospravili neko stvar),
- spominjanje podrobnosti v dogajanju ali pri opisu predmetov kot pomoč pri forenzičnih preiskavah (št. registrske tablice, opis avtomobila itd.).
