Zadružna zveza Slovenije je pred kratkim puščico krivde za (po njihovo) kritično stanje slovenskega zelenjadarstva uperila v trgovce, češ da postavljajo prenizke odkupne cene in naročajo premajhne količine domače zelenjave. Pri enem od trgovcev so (neuradno) odgovorili, da so nad izjavo oziroma potezo zadružnikov presenečeni, obenem pa opozorili, da si morajo tudi zadruge pripisati del krivde.
Zadružna zveza Slovenije si je pred dnevi prostor v medijih zagotovila z izjavo, da tako alarmantnega stanja na področju trgovskega odkupa zelenjave, kot je letos, še ni bilo. »Na eni strani se namreč družinske kmetije srečujejo z rastjo stroškov pridelave – na primer dražja embalaža (+ 15 %), delovna sila, stroški distribucije – na drugi strani pa že na samem začetku sezone z izjemno nizkimi nabavnimi cenami na strani trgovine. Trgovinske nabavne cene so celo nižje kot lani ter nižje kot cene, primerljive oziroma slabše kakovosti zelenjave na veletržnicah (npr. Padova – na dan 18. junij 2024 bučka boljše kakovosti 1,39 EUR/kg, slabša kakovost, kjer ni reklamacij, 1,05 EUR/kg, nabavna cena za slovenske bučke na strani trgovine 0,7 EUR/kg). Nizkim cenam se pridružujejo tudi s strani trgovinskih sistemov majhne nabavljene količine. Na drugi strani se vrši uvoz viškov zelenjave s tretjih trgov po izjemno nizkih cenah, za katere bi bilo treba ugotoviti, ali morda niso celo tako imenovane dumpinške ali predatorske cene,« so opozorili. Zadružniki zato pozivajo trgovce, naj potrošnikom omogočijo izbiro lokalne slovenske zelenjave in vsaj na začetku sezone zagotovijo odkupne cene, s katero bodo zelenjadarji vsaj pokrili stroške letošnje pridelave.
Prvi so se na prošnjo za pojasnila ali komentar odzvali iz Spara, kjer so poudarili, da ponudba slovenskega sadja in zelenjave narašča ter da je delež v začetku julija znašal 32 odstotkov, kar pomeni več kot 20 tisoč ton slovenskega sadja in zelenjave. »Odkupujemo neposredno od pridelovalcev, prek združenj pridelovalcev in kmetijskih zadrug. Spar je leta 2023 odkupil približno 600 ton slovenskega sadja in zelenjave več kot leta 2022 oziroma 2400 ton več kot leta 2019,« so dejali in s tem zavrnili navedbe zadružne zveze po nabavljenih manjših količinah. V svoj bran so še dejali: »Konkretno smo imeli od 13. do 26. julija celotno ponudbo, se pravi sto odstotkov krompirja in zelja slovenskega, 94 odstotkov slovenske solate kristalke – gentile (bi imeli sto odstotkov, vendar smo morali nekaj malega dokupiti v tujini, ker so bile pri nas težave z vremenom), 98 odstotkov slovenskih kumar, 78 odstotkov slovenskega paradižnika in 66 odstotkov slovenskih bučk. Ko je na voljo dovolj slovenskih izdelkov, ustavimo nakupe tujih in ponudimo kupcu samo slovensko, kar kažejo podatki, ki smo jih navedli. Od naše strategije podpore lokalnim pridelovalcem in kmetom ne odstopamo niti v primeru višjih cen, za zgoraj omenjene izdelke smo v povprečju plačali od 20 do 30 odstotkov višje nabavne cene, kot bi plačali za tujo zelenjavo.«
Težava zelenjadarjev je neusklajena ponudba s povpraševanjem
Navedbe zadružne zveze glede odkupnih cen bučk so zavrnili v Trgovinah Jager, kjer so celo razkrili njihovo celotno kalkulacijo. »Naš večletni dobavitelj bučk v tem obdobju je Kmetija Šofranac iz Pristave pri Mestinju. Naša nabavna cena, brez DDV, brez prevoza, embaliranja, komisioniranja je konec junija znašala 0,87 evra (0,95 z DDV), naša prodajna cena z DDV pa 1,19 evra. Je pa težava, da letos prodamo okrog 20 odstotkov manj bučk in vse zelenjave kot lani. Očitno je sezona takšna, da so ljudje več zelenjave pridelali na domačih vrtovih.« V slovenskem trgovcu menijo, da imajo prodajalci zelenjave dovolj prodajnih možnosti, ob tem pa izpostavljajo, da je osnovna težava zelenjadarjev v neusklajenosti ponudbe s povpraševanjem in nezmožnost planiranja. Slednje predvsem zaradi neustrezne pridelave, ki je preveč odvisna od vremena in vremenskih ujm, pa tudi manjka skladiščnih prostorov, kar se je že večkrat očitalo tudi zadrugam. »Menim, da so cene korektne in so odraz trga. Zavedati se je treba, da slovenski kupec ni pripravljen plačati za slovensko poreklo bistveno več kot za poreklo iz EU,« je dodal Boštjan Jager.
Bolj kot poreklo šteje cena
Bolj skopi z odgovori so bili v Tušu, kjer so se prav tako dotaknili cenovnih preferenc potrošnikov: »V trenutnih gospodarskih razmerah so kupci bolj osredotočeni na ceno izdelkov in temu se na izjemno konkurenčnem slovenskem trgu s svojo ponudbo prilagajamo tudi trgovci. To velja tudi za sadje in zelenjavo, ki je trenutno pri tujih dobaviteljih večinoma cenejša. Pri Tušu imamo v ponudbi tako izdelke slovenskega kot tujega porekla, opažamo pa, da se kupci za nakup večinoma odločajo glede na ceno izdelkov.« V Mercatorju so zagotovili, da se delež slovenske zelenjave na njihovih policah vsako leto zvišuje in je ta višji od deleža samooskrbe pri posameznih vrstah zelenjave. Ob tem so poudarili, da je kar 82 odstotkov izdelkov z njihovih polic slovenskih dobaviteljev in da na letni ravni nabavijo za več kot 500 milijonov evrov izdelkov.
Za visoko kakovost bojda tudi pravična cena
O lokalnih pridelkih so se razpisali tudi v Lidlu in Hoferju. Iz prvega trgovca pravijo, da iz tujine dokupujejo izključno izdelke, ki jih ne morejo odkupiti lokalno. »Bodisi trenutno ali tudi sicer, ker jih na primer pri nas sploh ni mogoče pridelati. Lahko pa povemo, da je kakovost lokalnih dobaviteljev, s katerimi sodelujemo, na visoki ravni, za kar smo pripravljeni plačati tudi pravično ceno, zato nimamo interesa po odkupu od drugod, sploh pa ne pridelkov, ki jih imamo v zadostnih količinah na voljo lokalno.« V Hoferju so poudarili, da je v vrhuncih sezone (od pozne pomladi do jeseni), ko sta na voljo slovensko sadje in zelenjava, delež tega na njihovih policah do 75 odstotkov, konec junija je ta delež znašal okoli 40 odstotkov. Dodali so še, da nakup sezonskih izdelkov s kmetij načrtujejo že jeseni in da se vselej držijo zavez do dobaviteljev. »Če imajo presežke sadja ali zelenjave, jim velikokrat pridemo tudi naproti in jih odkupimo.«
Prek zadrug zgolj petina zelenjave
Trgovci (vsaj v večini) zagotavljajo, da ima slovenska zelenjava prostor na trgovskih policah, opozarjajo pa na znane težave slovenske zelenjadarske panoge – pomanjkanje skladiščnih, hladilnih prostorov, preveliko odvisnost od vremena (torej pridelava na prostem in ne v rastlinjakih), tudi nepovezanost ponudbe. Zadružna zveza, ki se je zdaj pojavila kot zagovornik zelenjadarjev, je namreč po podatkih iz leta 2022 odkupila zgolj petino vrtnin in 15 odstotkov krompirja. Večji zelenjadarji se v izogib zaslužku posrednika odločajo za neposredno prodajo, medtem ko manjši ubirajo druge tržne poti. Eden izmed ptujskih zelenjadarjev je dejal, da je najbolje najti si svoj trg oziroma da bi zelenjadarji potrebovali zadrugo, ki bi se posvečala izključno prodaji zelenjave in manj kovanju provizij pri prodaji drugih izdelkov. Neka druga večja zelenjadarska kmetija s Ptujskega polja pa je dejala, da so trgovci za slovensko zelenjavo običajno pripravljeni ponuditi več kot za tujo. Drži sicer, da je cena na evropskem trgu orientir tudi za slovenske trgovce in posledično zelenjadarje, ki pa vse težje konkurirajo zelenjadarskim podjetjem na jugu Španije in še kje, kjer najemajo poceni delovno silo iz Afrike in delujejo pod vprašljivimi normativi.
Pod črto – krivec za samooskrbo, kot jo imamo, nikakor niso izključno trgovci, kot so želeli prikazati v zadružni zvezi, temveč tudi zadruge, ki se niso prilagodile zahtevam oziroma potrebam s skladiščnimi, hladilnimi, pakirnimi prostori, pa tudi stroka, pravi zelenjadar Ivan Kelenc, ki ni sledila novitetam. Zelenjavna veriga – od kmeta prek posrednika do trgovca – lahko zdrži le, če vsi členi delujejo tvorno, povezano, v razmerjih, ki omogočajo zaslužek vsem.
