V nesreči je Matic Novak utrpel več zapletenih zlomov roke in noge. Rehabilitacija je bila dolga, a ni trpel le zaradi fizične bolečine. Odvzeto mu je bilo njegovo poslanstvo, ker ni več mogel biti reševalec, njegove identitete ni bilo več, zato so se pojavili anksioznost in panični napadi. »Mislil sem, da je edino, kar znam, reševati življenja. Urgenca, vojska in gorska reševalna služba so bila moja področja, ko je to 'šlo', pa sem ostal čisto zmeden in prestrašen, kaj sploh bom.« A Matic je pač tak, da mora rešiti vsako težavo – in tudi to je. Lotil se je dela na sebi in se znova sestavil, počasi, košček za koščkom. Zdaj ve, da mora najprej poskrbeti zase, da lahko pomaga tudi drugim. »Med rehabilitacijo sem imel čas in sem se vpisal na magisterij, smer promocija zdravja, v okviru katerega sem posnel filmček o anksioznosti.« Ta je požel veliko pozornosti, zato se je odločil, da nadaljuje še z nasveti za ADHD. Ugotovil je, da bi to lahko bilo njegovo novo poslanstvo: ozaveščanje o ADHD. Poleg tega je dobil še novo službo v psihiatrični kliniki, tako da zdaj dela še z odvisniki od drog, ki pridejo na zdravljenje.
ADHD ste se posvetili, ker ga imate tudi sami?
Tako je, ker imam izkušnje iz prve roke. Kot otrok sem izstopal po svoji energiji, načinu razmišljanja in doživljanju sveta, bil sem brezmejen, ves čas sem se hotel igrati, nekam plezati, nisem predvidel nevarnosti … Ko sem šel v vrtec in nato v šolo ter se prvič srečal s pravili in sistemom, je to postala velika težava. Zame je bil zločin, da sem moral ves čas sedeti pri miru, gledati v tablo in se učiti nekaj, kar me ne zanima.
Kaj sploh je ADHD?
To so težave s pozornostjo in hiperaktivnostjo, za kar je kriv hormon dopamin, ki uravnava gibanje in skrbi za motivacijo. Ljudje z AHDH imamo težave pri opravilnih funkcijah: organizacijskih spretnostih, občutku za čas, mejah. Če bi poskušal ponazoriti: predstavljajte si, da je v naši glavi soba z datotekami, običajno so urejene po abecedi, spravljene v predale, ko jih uporabiš, jih pospraviš nazaj. Pri meni pa so te datoteke razmetane naokoli, nikoli jih ne pospravim nazaj, ker me premoti nekaj druga, zato jih seveda ne morem najti, ko jih potrebujem. V glavi je torej zmeda. Zraven pa si še malo dodatno »navit«, imaš vedno polno baterijo. (smeh) Ko si otrok, je to prekletstvo, zdaj pa ga doživljam kot dar. Ko se enkrat naučiš kanalizirati to energijo, lahko premikaš gore. Ker ne predvidiš posledic, si lahko tudi zelo neustrašen in drzen, kar je lahko karierno velik plus – veliko zelo uspešnih poslovnežev ima zametke ADHD. (smeh) Pa igralci – na primer Jim Carrey, njegov lik živalski detektiv Ace Ventura je tipičen primer ADHD.
O ADHD včasih ni bilo veliko govora, ti otroci so bili največkrat označeni za problematične. Je danes zavedanje o tem kaj boljše ali še vedno obstaja stigma?
ADHD vsak dojema na svoj način, veliko pa pomaga, da se o tem čim več govori. Bi rekel, da je danes razumevanje precej boljše, kot je bilo v času mojega odraščanja, tako starši kot šole se trudijo te otroke razumeti in jim priti nasproti. Moja izkušnja je, da so me ljudje, ki tega niso razumeli (ali hoteli razumeti), avtomatično razvrstili v neke predalčke z negativnimi prizvoki, kot so nevzgojen, problematičen, len, nesposoben, kreten, prizadet, moten. A s tem v resnici sporočaš, da se ti s takšnim otrokom ne da ukvarjati, in verjameš, da se itak ne more spremeniti. Vse to je v škodo otroka, ki je s tem potisnjen na rob, ni razumljen in ni sprejet, zato lahko pristane na nižjih položajih, zapade v droge ali alkohol, ima težave z zakonom … Če govorim iz sebe: otroku je ob tem zelo težko, v glavi se mi je porajalo nešteto vprašanj, ne veš, kaj se s tabo dogaja, zakaj si tak, kot si, in zakaj te drugi ne sprejemajo. Na določena vprašanja mi nihče ni znal odgovoriti in sem se moral z njimi spoprijeti sam. In sprejeti, da je to del mene in da bom moral s tem živeti. Meni so zelo pomagali starši, veliko otrok pa nima te sreče. Sploh v bolj ruralnih področjih drugačnost še danes ne obstaja, tam lahko prihaja celo do nesprejemanja s strani staršev, največkrat očeta. Otrok je zato popolnoma zatiran, lahko celo ustrahovan, vse to se v njem nabira in samo čaka, da eksplodira. In to je po navadi v šoli – potem je otrok dejansko problematičen, a ne zaradi ADHD, ampak pridruženih vedenjskih težav.
Pravite, da je danes otrok z motnjami pozornosti več. Zakaj?
Zaradi tehnologije in vseh novih trendov. Če pogledamo samo mobilni telefon: naša pozornost je osredotočena na majhen ekran, ki nam konstantno menjava informacije, nas z njimi ujeme in nas ne izpusti. Jaz temu pravim dopaminske pasti. To porablja našo energijo, ki bi jo sicer lahko porabili kje drugje. Mi fiziološko nismo ustvarjeni za takšen način delovanja. Pozornost mora biti izmenično aktivirana in deaktivirana, če pa nam nekaj ves čas porablja pozornost, je izčrpana in jo zmanjka za neko drugo področje. Tudi tisti, ki nimajo diagnoze ADHD, se s preveč posvečanja telefonu temu bližajo. Ko sem odraščal, sva bila na šoli dva z ADHD, zdaj so menda že trije na razred.
Ta ista nevarnost s tehnologijo velja tudi za odrasle?
Enako je. Bral sem študijo, da je tudi pri odraslih porast ADHD, kot da se reaktivira. Med odraščanjem lahko namreč nekateri simptomi izzvenijo. Možgani imajo sposobnost prilagajanja, in če si primerno usmerjen oziroma krepiš območja, na katerih si slab, lahko to tako okrepiš, da se ADHD ne zaznava več toliko oziroma nisi več »moteč« za okolico. A življenje se je danes bistveno spremenilo. Pri sebi opažam, da če sem več na telefonu, slabše funkcioniram, imam bolj porušene organizacijske sposobnosti. Potem so tu še spanje, prehrana, stres …
ADHD torej ni samo težava otrok?
Ne. A ko si v šoli, si vpet v obvezen izobraževalni sistem, po osnovni šoli pa nikogar več ne briga, kaj bo s tabo, prepuščen si sam sebi. Že zato se ADHD v odrasli dobi potisne na stran in je utišan. A v resnici gre za velik problem. Tak tipičen primer je eden od mojih pacientov na kliniki, nekaj let starejši od mene, ki ni vedel, da ima ADHD, in je svoje težave »zdravil« s kokainom. Slednji je stimulans kot ritalin (uradno zdravilo za ADHD, op. p.) in mu je dejansko omogočil, da se je lahko osredotočil, delal, normalno deloval v družini ... Temu podobnih primerov je cel kup.
Kako ste se vi spoprijeli z ADHD?
Tudi jaz sem bil kot otrok dolgo časa »problem«, ker sem se znašel v okoljih, ki me niso razumela, sprejela in mi niso dala možnosti, da se izražam. Vsi so mi govorili, kako se moram obnašati in kaj početi, jaz pa nisem znal nadzirati svojih impulzov. Že ko sem nekje samo bil, sem nekoga motil, ker nisem mogel biti pri miru. Spoznal sem, da drugih ne morem spremeniti, ampak bom moral spremeniti sebe, da bom v svetu lahko lažje živel. Začel sem raziskovati in spoznavati samega sebe, našel svoje hibe in jih poskušal odpraviti ali prilagoditi. Kot otrok tega seveda ne zmoreš. V razredu veljajo določena pravila, vladata mir in tišina, jaz pa tega nisem zmogel, vse drugo me je zanimalo kot tisto na tabli, vstajal sem, se vrtel naokoli, motil sošolce … Poskusili smo tudi z ritalinom, ki ti poveča sposobnost koncentracije in motivacije, postal sem čisto umirjen, pribit na stol, a sem bil hkrati melanholičen, odtujen od sebe, imel sem glavobole, vrtoglavico, slabost … Mama je to opazila in smo zdravila opustili. Z njimi sem si pomagal le še na univerzi, kjer je preveč snovi, da bi se lahko toliko časa skoncentriral na učenje.
Kako si pomagate danes?
Moram imeti neko rutino, red, potrebujem dovolj spanja, alkohola ne pijem, ne dotikam se opojnih substanc. Jemljem prehranska dopolnila, kot je omega tri, ki dobro vpliva na razpoloženje, pomagam si tudi z določenimi gobami, kot je resasti bradovec, ki je dober za težave s spominom. Če opazim, da sem preveč pod stresom, se umirim in posvetim sproščanju. Meditiram. V osnovi: poslušam samega sebe. Se moram pa kdaj tudi zanesti na pomoč drugih, partnerice, staršev, prijateljev. Jaz delujem tako, da ves čas potrebujem neke dražljaje, ves čas se mora nekaj dogajati, kar je lahko nevarno, da postanem deloholik ali da hodim po robu in se spravim v nevarnost. Če se denimo vozim z rolko, takoj vidim, čez kaj bi še lahko skočil, kam splezal, kaj naredil ... Imam občutek, da še nisem odrasel, da je otrok v meni še kako prisoten, a si je treba postavljati meje.
Ampak otroka v sebi je dobro ohranjati.
Ta otrok mi je rešil življenje po nesreči. Ob poškodbah sem prvič doživel panični napad, nepojasnjene strahove, anksioznost, vse vezano na izgubo svoje identitete in življenja, kot sem ga poznal. Pa sem pomislil, kdaj sem bil res srečen in živ: ko sem bil otrok in se igral. Takrat sem začel na življenje gledati kot na igro, na okolja pa kot na poligon, igralnico – če na primer hodim po mestu, po robniku lovim ravnotežje. Ves čas iščem nekaj, da sem v stiku z otrokom v sebi, nočem ga izgubiti. To me je dejansko rešilo.
Delate z otroki z ADHD. Zakaj ste se odločili pomagati prav otrokom?
Ker vem, kakšno stisko sem doživljal sam. Šel sem skozi pekel in pol, da sem danes lahko v stiku sam s seboj. Otroke želim zaščititi, jim omogočiti, da dosežejo svoj maksimalni potencial. Vsak je na svetu s posebno nalogo in energijo. Res verjamem, da je ADHD dar, le odkriti moramo, kje se ta dar skriva. To so tako srčni otroci, vidijo veliko bolj globoko, kot si predstavljamo. So zelo iznajdljivi, kreativni, inteligentni, imajo bujno domišljijo, so ročno spretni … Toliko področij, na katerih so boljši v primerjavi z vrstniki! Če jih spodbujamo na teh področjih, na katerih so močni, bodo lahko odlični. Zakaj takim otrokom ne bi pomagali, zakaj bi jih dali v posebno šolo?
V bistvu tu veliko odgovornosti leži na starših in učiteljih, ki se morajo s takšnim otrokom še posebej veliko ukvarjati?
Najslabše, kar se lahko otroku z ADHD zgodi, je, da ostane prepuščen sam sebi. On potrebuje bistveno več pozornosti in pomoči, sploh v času osnovne in srednje šole, saj si sam ne zna pomagati. Nekatere šole so bolj nagnjene k temu, da otroku pomagajo in ga zaščitijo, druge pa nimajo nič posluha. Če otrok še doma nima podpornega okolja – kje pa so potem sploh možnosti, da se prebije skozi vse, da mu ne ubije vse samopodobe? To so zgodbe, pri katerih me boli srce. Zadnjič sem predaval v Mariboru, kjer sta prišli do mene vzgojiteljici, da imata v vrtcu otroka s simptomi ADHD, a starša se mu ne posvečata, ker ne moreta ali ne zmoreta, niti na pregled ga ne peljeta. Ta otrok bo šel zaradi tega eno leto pozneje v šolo. A z vrtcem se šele začne, najtežje obdobje je, ko prideš na višjo stopnjo, ker je novo okolje, več učiteljev, ti otroci pa potrebujejo rutino, konsistenco, čim manj motenja pozornosti. Če tak otrok nima podpore staršev niti podpore v šoli, je sam. Lahko se zgodi, da ima zraven še vedenjske težave, lahko pristane na posebnih šolah, celo zavodih. Na že tako slabo samopodobo še tako drastične spremembe in predalčkanja. Tu vidim velik problem in ga hočem na neki način rešiti.
Kako lahko to rešite?
Da ozaveščam o ADHD, da izobražujem učitelje in starše iz lastne izkušnje. Da delam z otroki, jim pokažem metode in načine, ki delujejo name. In predvsem da učiteljem dopovem, da morajo iti kdaj zunaj okvirjev sistema. Da na primer otroku z ADHD dovolijo, da se sprehaja med poukom. Meni je to zelo pomagalo: šel sem ven, naredil tri kroge po hodniku in prišel nazaj »resetiran« ter od ure odnesel bistveno več kot tam, kjer tega nisem smel. Učitelj mora kdaj sneti plašnice in pogledati širšo sliko, si dovoliti otroka sprejeti in otroku dovoliti, da začuti njega. Če tako rešim enega otroka, sem rešil svet!
Žal je naš izobraževalni sistem zelo rigiden.
Jaz sistema ne morem spremeniti, lahko pa spremenim pogled posamezniku, ki je v njem. Če zadosti ljudem odprem oči, lahko naredimo ogromno. Verjamem v efekt snežne kepe – ko se enkrat začne valiti, se na koncu sproži plaz. Tako verjamem, da se lahko nekoč nekaj spremeni tudi na ravni šolskega sistema. Če ne drugače, bom pa postal šolski minister! (smeh)
Poklicno delate z odvisniki, v prostem času pa z otroki z ADHD. Kje se ti področji združujeta?
Cel kup odvisnikov dejansko ima ADHD, sicer pa je osebnostna struktura ADHD lahko zelo odvisniška. Že samo pomanjkanje dopamina pomeni konstantno iskanje nečesa. Zelo tanka meja je do drog.
Kako je vaša partnerica sprejela, da imate ADHD?
Šla sva skozi zelo burne čase, bila tudi že pred razhodom, a je šla z mano skozi vsa težka obdobja, tudi nesrečo, in zdaj nama gre vse bolje. Tudi ona je morala osebnostno zelo zrasti, da si je dovolila sprejeti določene vedenjske vzorce, ki jih imam, se naučiti, kako priti do mene na primeren način. Tudi ona se je podučila o ADHD in na primer ve, da se stvari poslabšajo, če sem utrujen. Občasno je zelo zahtevno, je pa tudi zelo luštno.
Tudi staršem ni bilo lahko?
Ne, povzročil sem jima veliko dela in skrbi, dobila sta veliko sivih las zaradi mene. Jaz sem želel življenje zajemati z veliko žlico – pa še ta mi je bila premajhna. Vse sem želel poskusiti, vse, kar obstaja na tem svetu. Vse adrenalinske športe. Res je težko, a ne smeš obupati nad otrokom. Ona nista in za to sem jima zelo hvaležen.
Vsak otrok z ADHD ima svoje simptome in potrebuje nekaj drugega. Ampak katera so neka univerzalna pomagala?
Nujno šport, aerobna vadba vsaj trikrat na teden. Vaje za ravnotežje in vaje, ki krepijo pozornost. Umik vsega, kar lahko otroka zamoti, omejitev telefona, računalniških iger. Odkriti je treba, v čem je otrok dober, in to področje krepiti. Pogovor z otrokom vsak dan, refleksija, kako je bilo, s poudarkom na pozitivnih stvareh, tudi v negativnih stvareh iskati pozitivne, da otroku pomagamo, da se odpre. Ozaveščanje sveta skozi vseh pet čutov. Red, disciplina in postavljanje mej – ti otroci to nujno potrebujejo.
Kakšni so vaši načrti za življenje?
Imeti čim več prostega časa in biti čim bolj zdrav. Če se oklepaš nekih dolgoročnih ciljev in se ti ne izidejo, te to vrže iz tira, sem spoznal. Zato grem zdaj iz dneva v dan in ostajam pri osnovnih stvareh. To je recept za dober vsakdan.
