Dvanajstletna Tamara Hočevar že od rojstva živi za konje. Z njimi spleta posebne vezi. Čuti jih, razume, natančno ve, kako ustvariti stik z njimi. »Ko konja pogledam v oči, dobim občutek, kaj moram storiti, da me bo razumel,« preprosto skomigne z rameni to neverjetno dekle velikih zelenih oči, ki ji je bila ljubezen do konjev zapisana že v gene, saj so njeni starši rejci konjev, tako kot so bili tudi njeni stari starši. Jahala je, še preden je znala hoditi.
Vsa Tamarina družina »diha« z živalmi. Dolgo so iskali osamljeno kmetijo, kjer bi lahko po svoje živeli v sožitju z naravo. Pred dobrim letom so jo našli v okolici Ptuja, dovolj veliko za vse živali, ki so jih pripeljali s seboj. Na sončnem ranču na vrhu hriba danes dirja šestnajst konj (na dan našega obiska se je skotil še en žrebiček), na pašniku se pasejo krave, okoli hiše pohajkujejo kužki in muce. Ko se s fotografom pripeljeva, naju pričaka nasmejana Tamara s svojim simpatičnim ponijem Barujem, ki zadnje čase postaja prava zvezda, saj pod ljubečim vodstvom svoje lastnice počne za konja skorajda nepredstavljive reči. »Konj je bila prva žival, ki sem jo videla v svojem življenju. Mama mi je povedala, da sem še kot dojenček stegovala ročice proti njim in jih božala,« razloži in objame Baruja. Hitro postane jasno, da to na videz neukročeno dekle ne bi moglo živeti nikjer drugje kot v naravi. Prostrani travniki, potoki in gozdovi, kjer svobodno dirja s svojimi konji (hitreje ko gre, bolje je, pravi), so njen dom. Vstane še pred peto uro zjutraj, poskrbi za konje in gre jahat. Težko se je prebuditi skoraj še sredi noči, ampak misel na veselje z živalmi jo spravi pokonci.
Jahanje prej kot hoja
»Še ko je bila dojenček, smo morali njeno lupinico postaviti pred hlev, kjer je ure in ure opazovala konje,« se spominja njena mama Urška (ljubitelji konjeništva jo poznajo iz galopskega športa), ki se nam pridruži s Tamarinim najmlajšim bratcem Domnom v naročju. Jahala je, še preden je znala hoditi, in za prvi rojstni dan ji je oče Jože Hočevar, znani rejec konj, kupil prvega ponija Miko. »V hlevu je imela prav posebno mesto, Tamara pa je bila kar naprej pri njej. Ko je imela dve ali tri leta, sva z njeno babico iz hleva zaslišali glasen jok. Vse sva spustili iz rok in zdirjali k njej, saj sva mislili, da se ji je kaj zgodilo. Našli sva jo pri konju s podkvijo v eni ter z žeblji in kladivom v drugi roki. Jokala je, ker Mika ni hotela dvigniti noge, da bi jo podkovala, kot je to videla delati odrasle,« se smeji Urška. »Posnemala je vse, kar smo s konji počeli. Krtačila jih je, jim spletala kitke in gledala, kako polnokrvne angleške konje strižemo za dirke. Nekega dne je tako povsem na kratko ostrigla ponija svojega brata Tilna. Nikoli več mu ni zrasla tako lepa dolga griva, kot jo je imel prej.« Pri sedemnajstih mesecih je sama jahala svojega ponija. »Jaz sem na svojem konju jahala poleg nje in njenega konja držala samo za povodec.« Vsi so občudujoče strmeli v dekliča na konjskem hrbtu. Pri petih letih je Miko prerasla in takrat je v njeno življenje vstopil Baru, večji poni, s katerim sta spletla povezanost, ki ji ni para.
Zaljubljene oči Baruja
Iz njegovih oči razbere, kako se konj počuti. Zna ga pomiriti, prav tako on njo. »Ko sem žalostna, me začuti, stisne se k meni in me pomiri. Vse lahko narediva, kar si zamislim,« pravi dekle, ki nežno, z nagradami in prigovarjanjem, spodbudi konja k poslušnosti. »Kadar je muhast in nečesa ne želi, mi pokaže rit in me od strani opazuje, kaj bom storila. Nato pa se obrne in zbeži in jaz ga moram loviti. To je najina običajna igra. Ko ga ulovim, lahko delava naprej.« Urška je sicer tudi Tamarina trenerka, a jo hči že dolgo uči skrivnosti sporazumevanja s konji. »V sebi ima nekaj, česar nisem videla še pri nikomur,« ponosno pravi Urška. Ko se posveča konjem, je v svojem svetu, kjer se čas ustavi. »Njen način dela je poseben. Kadar je konj ne uboga, se preprosto odmakne od njega, dokler ne pride spet sam do nje. Naučila me je, da mora konj hoditi za tabo, ne ti za njim! Neizmerno je vztrajna in potrpežljiva, ure in ure lahko sedi na pašniku, prigovarja konju in čaka, da bo razumel, kar želi od njega. Vse, kar naredi, naredi z občutkom, počasi, prijazno, nežno in si tako pridobiva zaupanje.«
Eno leto že dela z arabskim konjem, ki so se mu sicer že hoteli odreči, ker se je vedel precej napadalno, ko so ga dobili. »Rekla sem Tamari, naj ga ne spušča ven, da se ne bo kaj zgodilo, a nekaj ur pozneje sem jo že našla na pašniku na tleh, konj pa ji je jedel iz rok.« Več ur se je pogovarjala z njim, ga božala in sedela ob njem. »V očeh sem mu zaznala strah. Na različne načine sem ga umirjala, ga navajala na nov dom in mu prigovarjala, da mu bo z mano lepo. Bil je tako zelo prestrašen, začutila sem njegovo žalost, večkrat jokala z njim. Mislim, da ni imel lepe preteklosti. Če je kdo v njegovi bližini samo povzdignil glas ali roko, se je že povzpel na zadnje noge.« A ob Tamari se je spremenil in umiril. Velika žival se ji je povsem predala. Prihodnje leto bo pripravljen za nastope, je prepričana. Tamara tekmuje v galopskih dirkah, od šestega leta pa tudi v spretnostnih igrah s konji. Z Barujem in s svojim drugim konjem Popajem posega po najvišjih mestih.
Konji so njen svet
»Konji so moj svet, ki ga ne razumejo vsi.« Zaradi tega se je nekateri sošolci raje malce izogibajo, ima pa nekaj prijateljev, ki jo dobro poznajo. »Učitelji jo imajo radi in jo spoštujejo,« poudari mama. Tamara je namreč odličnjakinja, odlična v športu, poleg tega igra harmoniko in klavir, ves preostali čas pa seveda namenja konjem. Dokler se ji mraz ne zažre globoko v kosti, teka naokoli bosa. Kadar ni tekem, konce tedna preživlja s prijateljicami na jahanju. Na konjskih hrbtih raziskujejo domačo pokrajino, se kopajo v Pesnici in se imajo lepo. Z Barujem pa se vsak dan ukvarja vsaj uro ali uro in pol. Ko začneta delati, zunanji svet zanju ne obstaja več. Na Tamarino željo konjiček sede, skupaj bereta knjigo, iz ust ji jé, gre na kolena, se prikloni, na njem lahko stoji in vrti hulahup obroče … »Včasih pa ju na pašniku zalotim, kako ležita skupaj in dremata,« se smeji mama.
Nekoč, pravi Tamara, bi rada imela svoj ranč z jahalno šolo. Želim si delati z ljudmi, ki jih je strah konjev. »Pokazala bi jim rada, kako prijetne živali so, da lahko z njimi uživaš in živiš. Rada bi ljudi naučila sporazumevanja z njimi.« Že danes pa ve, da se bo bojevala proti zlorabljanju konjev. »Številni jih izkoriščajo in grdo delajo z njimi. Najraje bi odkupila vse odslužene konje! Moji bodo ostali pri meni, dokler jih ne bodo odnesli z dvorišča. To so zelo posebna bitja: svobodni, divji, malce nori, razpuščeni, razigrani, včasih so kot otroci. So najboljši prijatelji, ki ti za vedno ostanejo v srcu!« pove in se požene za Barujem, ki se pred njo spusti v divji dir. Na dvorišču se prikažejo še drugi člani Tamarine družine, na obisk pride mlada družinica, okoli nog se nam smukajo psi, v svojem hlevčku začno cviliti lačni pasji mladički, po hribu nad dvoriščem pritopotajo še drugi konji in v prijetnem večernem soncu, ko se že poslavljamo, kmetija šele oživi.
