Profimedia

V zadnjih mesecih sem imela več iskrenih pogovorov z moškimi, ki so me presenetili s svojo odprtostjo. Govorili so o pritiskih, o utrujenosti, o tem, da nimajo prostora, kjer bi lahko samo priznali: »Ne zmorem več.«

Povedali so mi, da jih stres izčrpava in da jih najbolj boli to, da nimajo nikogar, ob katerem bi se lahko zlomili, ob katerem bi jih kdo samo poslušal in rekel: »Razumem te. Vidim te.« Stavek, ki mi je ostal, je bil: »Ve ženske imate vsaj prostor, kjer se pogovarjate o teh temah. Mi se nimamo s kom.«

Začela sem razmišljati in opazovati, kako moški pokažejo, da nekaj ne štima. Tradicionalno vzgojen moški bo svoje šibkosti težko na glas priznal ali se o njih odprto in pred skupino pogovarjal. Vzgojeni so, da morajo biti močni in da je ranljivost slabost.

Kako torej moški pokažejo, da nekaj ne štima?

1. Bežijo v delo

Pretirana delavnost ni vedno znak ambicioznosti. Pogosto je znak bega. Lažje je ostati v večnih obveznostih kot se soočiti s pogovorom, ki bi lahko zamajal temelje družine ali predstave o sebi. Nekateri moški delo res ljubijo – polni so energije, delo jih hrani. Ampak niso vsi taki. Nekatere žene nekaj drugega – notranja potreba po potrditvi, dokazovanju, občutku, da končno »nekaj veljajo«.

Zakaj se ta stres pojavi? Ker želiš dokazati svojemu očetu, da ni imel prav, ko te je nenehno kritiziral. Ker se trudiš biti nekaj več, da dokažeš mami, da si vendarle vreden, čeprav ti s svojim vedenjem stalno vzbuja slabo vest ali ti ne dovoli odrasti. Ker si kot otrok nemočno opazoval dogajanje med staršema in danes, kot odrasel, poskušaš zadržati nadzor na vseh področjih – še posebej v službi. In ugotavljaš, da si iz dneva v dan bolj izčrpan. Da ne zmoreš več.

Ko te poganjajo nezavedni notranji vzorci, jemlješ energijo iz svojih vitalnih zalog. Nič čudnega, da izgoriš. Rešitev se skriva v raziskovanju vzorca in spuščanju kontrole, kar pa ni enostavno.

Arhiv naročnika

2. Zapirajo se v svojo "votlino"

Pregovorno se moški umikajo v svojo votlino. Nisem moški in vendar tudi sama pogosto potrebujem svojo votlino. Po napornih dneh, po veliko druženjih, po natrpanem urniku potrebujem uro ali dve tišine. S knjigo. Z dobrim filmom. Brez vprašanja: »A je kaj narobe?« Samo tišina in jaz.

Z moškimi udeleženci enega od izobraževanj smo se pogovarjali, kako obvladujejo stres. Večina jih je imela vrtove, vinograde, delavnice. Prostor, kamor gredo in delajo z rokami in dajo možgane  na pašo.

Povedali so, da potrebujejo ta čas – da so lahko potem boljši očetje, partnerji, sodelavci. Tista ura časa zase jim povrne ravnovesje. Na vprašanje, kako to potrebo usklajujejo z družino, so rekli, da vzamejo otroke s sabo ali se z ženami dogovorijo, da jim omogočijo ta čas.

Temu služi “votlina”. Vsak ima svojo oziroma bi jo moral imeti. Prostor kamor greš po mir in ravnotežje. Če je nimate, jo najdite. Zaradi sebe in svojih bližnjih.

Pomembno pa je tudi, da v njej ne ostajate predolgo. Da ne greste vsak dan na kolo po službi za 3 ure, da ne izginete v delavnico vsak dan cel popoldne. V nekem trenutku je treba nazaj. V stik. V odnose. V življenje. Če ne gre, poiščite nekoga, ki mu zaupate. Pogovorite se. Ne ostanite sami z željo po večnem begu.

3. Beg v alkohol

Ko je pritiska preveč, je pri nas kulturno sprejemljivo, da si »malo spiješ, da se sprostiš«. Alkohol tako lahko postane vsakodnevna uteha. In past.

Veliko moških, ki jih poznam, pije zato, da ne bi čutili. Eden mi je odkrito rekel: »Ko popijem tri piva, neham čutiti. Takrat se končno sprostim. Potem se pa ne znam ustaviti.«

Ko piješ, da ne čutiš, si že zelo daleč. In nisi edini, ki trpi. Najbolj trpijo tisti, ki so ti najbližji. Otroci. Naučijo se, da sprostitev pride z alkoholom. Da je oče v nekem trenutku »fajn«, potem pa ni več “fajn”. Da ni predvidljiv. Da se ga sramujejo. Da mu ne morejo zaupati.

In potem ponovijo vzorec in sprostitev iščejo v alkoholu. Ali pa naredijo vse, da bodo popolnoma drugačni. Poskušajo imeti nadzor nad vsem v svojem življenju. Že če imate delček “control freaka” v sebi veste, kako zelo naporno je to.

Na dolgi rok se vsega ne da nadzorovati – neizogibno bo šlo nekje nekaj narobe. In prav tam nastopi stres. Stres vodi v izčrpanost. Izčrpanost vodi v sitnost, jezo. Jeza vodi v votlino ali pa se glasno izraža. Tako se znajdemo v začaranem krogu, ki vodi vedno globje v stres.

Dokazovanje očetu, sebi in družbi, da si drugačen, je lahko zelo naporno, še posebej, ker si nikoli sploh ne daš priložnosti spoznati sebe in česa si ti želiš od življenja.

4. Preplavlja jih jeza

Jeza je pogosto klic na pomoč. Še posebej, ko se v nas dlje časa kopiči pritisk – obveznosti, neizražena čustva, pomanjkanje prostora zase. Napetost narašča in če je ne znamo ali ne smemo izraziti, eksplodira. Lahko navzven ali pa navznoter.

Ni potrebno posebej razlagati, kako se jeza izraža navzven. Kot ekspresivni kolerik zelo dobro vem, kako se počutim, ko vzrojim in koga nahrulim. Potrebovala sem leta dela na sebi, da se ti izbruhi zdaj ne dogajajo pogosto. Še vedno pa se zgodijo, ko sem utrujena, ko grem preko sebe, ko ne spim dobro in vse to traja dlje časa. Takrat moj sistem za samoregulacijo ne deluje več.

Prav o tem sem govorila z znancem, ki mi je potrdil, da se njemu dogaja isto. Sam pri sebi ni zaznal izgorelosti – le to, da »ga vsi spravljajo ob živce«. Da »ga motijo neumni komentarji« in da »nihče ne razume, kako zelo ga vse teži«. Ko sva začela razpletati, je postalo jasno: ni bil jezen na druge. Bil je izčrpan. Izgorel. In jeza je bila njegova obramba, ker drugega jezika ni poznal. Šibkosti pa ni smel pokazati.

Pri izgorelosti je to zelo pogosto. Telo je izčrpano, živčni sistem deluje na robu, možgani so v preživetvenem načinu. Ko se v tem stanju nekaj zgodi – vprašanje, zahteva, nespametna pripomba – je odziv nesorazmeren. Ker ni več tolerance.

Jeza se lahko obrne tudi navznoter. To pomeni, da se oseba sama sebe kaznuje, si očita, se obtožuje. Prepričana je, da ni dovolj dobra. Navzven se to običajno kaže s trdosrčnostjo, špartanskostjo, kritiko ljudi okrog sebe, trdo disciplino do sebe, lahko pa tudi do svojih bližnjih. Oseba lahko beži v delo, storilnost na vseh področjih, votlino ali alkohol.

Izgorelost ima veliko obrazov. Ni vedno vidna – včasih se skriva za tišino, sitnostjo ali tremi pivi po službi. Rešitev ni v tem, da samo več delamo, da še bolj stisnemo zobe ali se umikamo v tišino. Pomembno pa je, da najdemo način, kako si povrniti notranje ravnovesje. Morda je prvi korak pogovor. Pa naj bo to z ženo, prijateljem, terapevtom – ali sam s sabo. Vsi si zaslužimo prostor, kjer nas nekdo vidi. In sliši. Tudi moški.

***Klavdija Verlak, coach za osebno rast, pomaga ljudem, predvsem ženskam, da prepoznajo svoje notranje potenciale, razbijejo omejujoča prepričanja in odkrijejo svojo lastno vrednost.