Profimedia

Ta misel se me je dotaknila, saj sem dolgo razmišljala ravno obratno – da meje postavljam zato, da določim, do kod (s)pustim ljudi in kje rečem STOP. V središču pozornosti so bili drugi: kaj jim bom dovolila, kaj ne, kdo je šel predaleč. Danes prvič zares razmišljam, da so meje nekaj, kar se začne v meni – in ne pri drugih. In to je ena od tistih lekcij osebne rasti, ki ti lahko na novo obrne perspektivo.

Kaj je torej dobra osebna meja?

Zame je dobra meja tista, kjer sta obe strani vključeni v odnos – in se na koncu obe počutita v redu s postavljenim okvirom. Tak pogovor lahko pride samo iz zavedanja sebe. Če poznaš sebe, se lažje ustrezno odzoveš – ne glede na situacijo.

Recimo: Se v službi kdaj pogovarjate o tem kdo koliko časa dela? Kako se počutite ob tem? Poslušate ali se opravičujete?

Sama se včasih ujamem, da se počutim dolžna opravičevati, če ne delam nadur kot drugi. Ali pa ko si vzamem bolniško in se s tem v sebi borim – čeprav je povsem jasno, da jo potrebujem. Ujamem se, da razlagam, zakaj imam pravico do počitka. To opravičevanje je stari refleks – avtomatski odziv, starih vzorcev. Če sem dovolj spočita, se zmorem ustaviti – in si rečem: “Ni se mi treba opravičevati.” Če pa nisem, padem v vzorec opravičevanja ali huje - ne počivam.

Drug, bolj očiten primer: nekdo vas žali, prekine, izkorišča. Čutite nelagodje, a nimate poguma, da bi povedali, da vam ni prav. Kaj takrat? Greste takoj v napad? Ali lahko ostanete v stiku s sabo?

Arhiv naročnika

Krog učenja postavljanja mej

Jaz sem šla skozi vse faze. Najprej sem bila tiho in delala. Nato sem postala užaljena. In ker sem po naravi kolerična, sem v nekem trenutku izbruhnila. Ko sem dojela, da kričanje na ljudi ni v redu, nisem pa znala drugače, je sledila pasivna agresija – tisti zafrkljivi komentarji, ki naj bi povedali več, kot sem upala reči. Ali pa nejasni odgovori z upanjem, da bo oseba že razumela, kaj v resnici mislim.

Primer: Nekdo vpraša: "Mi lahko danes spet pomagaš s poročilom?" Jaz odgovorim: "Res bom težko, sem kar v gužvi, ampak če res ne moreš sam/a, se lahko usedeva." In potem, ko se res usedeva, sem tiho jezna – nase in nanj. Poznano?

Koliko lažje bi bilo reči: "Danes nimam časa." In se ob tem ne počutiti krivo.

Meje so energija, ki jo ljudje začutijo

Ravno v tem se skriva modrost Jay Shettyjeve misli – da meje niso orožje proti drugim, temveč orodje za notranjo stabilnost. Manj kot nas nekaj “prizadene”, bolj jasno in mirno lahko postavimo mejo. In bolj kot smo zvesti sebi, redkeje bomo v položaju, da jo moramo postavljati z jezo ali frustracijo.

Kako vam osebna rast pomaga pri mejah

Najprej morate spoznati svoje notranje scenarije – tiste, ki vas silijo v to, da se počutite slabo, ko rečete “ne”.

• Zakaj mislite, da ste nekoga razočarali, če niste na voljo?
• Zakaj vam je tako težko prenesti, da je nekdo jezen, če ste se postavili zase?

Ko začnete prepoznavati te vzorce in se soočati z občutki, ki jih sprožijo, se začne nekaj spreminjati.

A to še ni formula za uspeh. Na neki točki boste morali mejo tudi dejansko izreči.

Ena mojih učiteljic je nekoč povedala, da je bil njen prvi “ne” grob in skoraj napadalen. Potrebovala je čas, da je to besedo izgovorila suvereno in mirno. In bolj kot je postajala samozavestna, redkeje jo je sploh morala uporabiti – ker so jo ljudje začeli drugače dojemati. To so notranje meje. To je moč osebne rasti.

Reči “ne” ne pomeni, da vam ni mar

Pogosto slišim: “Ampak jaz rada pomagam!” – Seveda. A postaviti mejo ne pomeni, da vam ni mar. Pomeni pa, da ne “pomagate” tako, da delujete sebi v škodo. Pomeni, da drugim daste priložnost, da se naučijo nekaj sami. V nasprotnem primeru jim morda celo odvzamete njihovo izkušnjo in rast.

Meje niso kazen – so darilo

Za vas – ker se ne razdajate do izgorelosti. In za druge – ker jih spoštujete dovolj, da jim dovolite odrasti.

***Klavdija Verlak, coach za osebno rast, pomaga ljudem, predvsem ženskam, da prepoznajo svoje notranje potenciale, razbijejo omejujoča prepričanja in odkrijejo svojo lastno vrednost.