Film Sanremo se dotika več tem, o katerih se neradi pogovarjamo: demenca, starost, dom za ostarele, ljubezen v zrelih letih.
Res je. Čeprav se mi zdi, da se zadnja leta o tem vedno več govori. Na primer ameriških filmov na račun demence je kar nekaj, in to zelo znanih. Več se govori tudi o starejših ljudeh. Včasih je bil film domena mlajših, kaj se jim dogaja in kako, zdaj pa je morda ta generacija prišla v leta. Je še vedno zelo močna, a starejša, zato se o tem več piše. Stvari so se kar malo prekucnile. Včasih skoraj nismo vedeli, kaj je demenca.
Koliko ste o demenci vedeli pred filmom?
Sezono ali dve nazaj smo v Mali Drami igrali predstavo, v kateri je bila dementna oseba. Takrat smo se srečali s strokovnjaki in ljudmi, ki delajo z dementnimi. Pri filmu smo se tudi veliko pogovarjali o tem, pa tudi sama sem kaj prebrala. Čeprav film ne gre prav v klinično demenco, se z njo ukvarja na malo bolj poetičen način – prek dveh starejših, ki ju neki notranji nagon vleče skupaj, pa še sama ne vesta, zakaj. Seveda sta dementna, ker vsakič, ko se srečata, ne vesta, da se poznata že od prej. To je najbolj zanimivo pri tem scenariju, ki je nazarensko simpatičen.
Vi ste o teh stvareh, ki jih najraje pometemo pod predpražnik, prisiljeni razmišljati. Vas ob tem stisne?
Seveda te malo stisne, če se moraš potopiti v to. A kot sem razumela Dušo, se ona le na trenutke zaveda, da nekaj ne štima. Se mi zdi, da se niti nima tako slabo. Dementni ljudje, imam občutek, živijo v nekem svojem svetu in morda sploh ne vedo, da je z njimi kaj narobe, in jim zato ni hudo.
Se igralci, ker ste prisiljeni razmišljati o takšnih stvareh, lažje spopadate z življenjem?
Res smo prisiljeni razmišljati, zato imaš včasih, ko se potapljaš v neki zapleten, nesrečen karakter, coklo nad glavo ... Morda se bo smešno slišalo, a včasih, ko odigram takšno predstavo, si rečem: hvala bogu, da se to ne dogaja meni. To je igralski privilegij, da se ti to v resnici ne dogaja in greš lahko naprej. Seveda mora imeti vsak igralec v sebi sito in vreči čez ramo, kar je bilo, sicer bi lahko v življenju naštudiral le eno vlogo, potem pa zaprl knjigo.
Kako vam uspe pustiti stvari za sabo?
Nimam nobene tehnike, vedno bolj se zanašam na občutek. (premišljuje) Veste, kaj je to? Želja po delu in želja po igranju. Človek že po naravi vedno želi iti naprej. Zanimivo mi je delati različne stvari in stare pustiti za sabo – nekaj že ostane v tebi, ni pa treba po tistem bezati, brskati in tega nositi na plan. Naprej je treba iti! Za to je igralec: da obrne nov list, ki je prazen, in začne nanj na novo pisati.
Zato igralci nikoli ne pridete do konca …
Točno tako! A v tem je, vsaj jaz tako vidim, čar igralskega poklica.
Ni to frustrirajoče?
Ne, meni je nazarensko zanimivo. Raziskovati nove osebe na nove načine.
Igralka ste že štirideset let. Niste nikoli imeli kakšne krize?
Po pravici povedano: ne. Morda je kdaj težko iti skozi proces, ko premišljuješ in vstopaš v tuj svet. V tistih trenutkih je lahko obremenjujoče za dušo, ko toliko razmišljaš. Včasih kar vse boli, a to je treba prebiti. To je pač igralski poklic. Nisem pa nikoli premišljevala, da bi delala kaj drugega.
Se vam je kdaj zdelo, da ste se morali kot igralka bolj dokazovati kot kolegi? Da ste manj cenjeni?
Morda mi ob strani stojijo zvezde, a nikoli nisem imela težav s tem. Že od začetka mi je bilo dano igrati karakterne vloge. Seveda je naporno vzdrževati družino in kariero, a da bi imela kdaj občutek, da ima kak kolega več privilegijev kot jaz, tega pa ne. Je pa res, če pogledamo okoli sebe, da je večina stvari, ki se premikajo na svetu, napisana na moška pleča. To velja tudi za literaturo, dramatiko, film … No, morda se zadnja leta malo obrača, a počasi.
Mia Skrbinac je pretresla gledališki svet s prijavo spolnega nadlegovanja s strani profesorja Matjaža Tribušona. Ste bili tudi sami kdaj žrtev česa podobnega?
Veste, da ne, hvala bogu. Morda so bili takrat drugi časi ali pa nisem bila tako prekleto zanimiva, da bi se kdo smukal okoli mene. Ne vem. To je nazarensko občutljiv poklic in nihče se nima pravice vtikati vate, predvsem ne v študenta, ki je še otrok in zaupa vsem ljudem okoli sebe. To je katastrofa – milo rečeno. Tudi nikoli v karieri nisem bila priča kakšnemu mobingu ali nasilju – »porkafiks«, da tega res nisem doživela! Veste, ta poklic je občutljiv, v njem pa niso le močni in odločni ljudje, ampak tudi senzibilni, nežni, plašni … In te izkoriščati na tak način je kriminal!
Koliko ste vi senzibilni?
Precej, a če mi kdo stopi na prste, se znam postaviti zase. Že od nekdaj.
Pogosto igrate na prvi pogled krhke in zadržane ženske, ki so v resnici zelo močne. Ste tudi sami takšni?
Pojma nimam. Morda sem. Ne vem, kako naj vam odgovorim.
Kakšna je Silva v resnici?
Tudi sanja se mi ne! (smeh) Saj veste, kako je: človek poskuša biti prijazen, dobre volje … Spoprijemati se moraš z vsemi stvarmi. Vedno sem se držala pravila: družina nima vstopa v mojo gledališko garderobo, vloga pa nima vstopa v moj dom. Že od pamtiveka vlog ne delam doma, samo v garderobi. Pridem tja par ur prej in tam študiram. Sploh ne vem, ali sem se kdaj kakšno vlogo na pamet učila doma.
Zanimivo, saj veliko igralcev pravi, da vloge nosijo s sabo domov.
Lahko jih nosiš s sabo. Nemogoče, da jih ne bi, vendar ni nujno, da to kažeš. Vedno sem se držala, da doma nisem govorila o svojem poklicu, in to se mi je zelo zelo obneslo.
Vaša otroka nista šla po vaših stopinjah?
Oh, kje pa!
Ste tega veseli?
V končni fazi mi je vseeno. Če bi imela željo, nimaš kaj reči. Šla bi in me ne bi spraševala. Jaz sem tudi doma rekla, da grem tja, pa skoraj niso vedeli, kaj je to za en poklic.
Ste ju pa kot otroka vozili v gledališče?
Ne, nič ju nisem silila, ves čas sem bila čisto tiho. Sama sta začela, šele v gimnaziji, ko sta imela abonma. Nisem želela vplivati nanju, tudi doma nismo imeli pogovorov o tem. Nisem ju jemala s sabo na vaje. Saj pravim, če bi imela željo, bi šla v to smer. Tudi sama nisem imela nobenega vzorca doma; ne vem, od kod ljubezen do igre.
Kako ste se srečali z igralstvom?
V osnovni šoli sem hodila v dramski krožek, v gimnaziji tudi. Bil je zelo znan, vodila ga je profesorica Potokarjeva, potem pa sem šla delat sprejemne izpite na AGRFT – to je bilo to.
Kaj pa počneta vaša otroka?
Sin je prevzel očetov del tiskarne (mož ima tiskarno z bratom), hčerka pa je študirala psihoterapijo, a je spoznala nekega Francoza, se poročila in preselila v München.
Potem ne hodite k njej na terapijo?
Oh, kje pa! (smeh)
Se je igralski in gledališki svet zelo spremenil od vaših začetkov do danes?
Hm … Ne vem. Morda je zdaj malo hitrejši. Ko sem začela, je vse potekalo malo počasneje. Ampak saj je ves svet postal hiter.
Kako se spočijete, umirite, si napolnite baterije?
To pravkar počnem: sedim na neki klopci nad Uskovnici in gledam hribe in smreke. Nič ne mislim. To mi največ pomeni. Sicer pa če imaš družino, otroke, te to po eni strani najbolj pomiri, saj ti misli odpelje drugam, v konkretnejše stvari.
Menda vam veliko pomeni tudi glasba. Katero poslušate?
Odvisno od trenutka, lahko je to Aerosmiht ali Bach. Mi je vseeno, katera je, samo da je dobra. Je pa res, da imam glasbo zelo rada, ko delam določene vloge. Se ji kar prepustim in zaradi občutka ob njej lahko pride do zelo lepih stvari. Saj veste: glasba je najhitrejša pot do srca in občutka.
Torej glasbo izberete glede na vlogo, ki jo delate?
Včasih pa res.
Pojete tudi?
Ja, velikokrat v vlogah, tudi v Sanremu. Imam ravno toliko posluha in občutka, da se me da izkoristiti. (smeh)
Kaj pa pod tušem?
Ne, to pa nikoli.
Filmi vas imajo kar radi, ves čas igrate večje ali manjše vloge. Kakšen pa je vaš odnos do filma?
Zelo ga imam rada že od nekdaj. Vedno mi je bil bližji minimalizem, pri filmu pa se mi zdi, da si lahko še manjši, bolj iskren … Na filmu se vse vidi.
Že odštevate dneve do upokojitve?
Še ne. Imam pa res še malo, kakšna tri leta, potem pa bomo videli. Saj veste, kako je pri nas: če te potrebujejo, te še imajo, potem pa se počasi »spokaš«. Če si seveda sploh sposoben še delati; če vidiš, da nisi, je najbolje zapreti kovčke in iti, brez zveze nategovati stvari, ki ne služijo ničemur.
Kako razmišljate trenutno: bi radi šli ali bi še ostali?
Za zdaj sem še kar v formi, za naprej pa težko rečem, kako bo. Trenutno bi še delala, ker se mi zdi, da imam dovolj energije in samozavesti.
Ste optimistka?
Absolutno, nikoli nisem bila pesimist. Ravno gledam smreke – se mi zdijo fantastične. Ne vem, zakaj bi jamrala. Življenjske radosti so male stvari, samo poiskati jih je treba.
