revija Jana

Andričevo Asko sem brala nekje v srednji šoli, a zadnja leta vsake toliko v izložbi, na avtobusu, za hišo vidim prestrašeno malo jagnje, ki pleše. V srcu zgodbe nobelovca Iva Andrića je namreč izjemna prispodoba o moči umetnosti in volji do življenja. Aska, mlado puhasto jagnje, se znajde v življenjski nevarnosti, ko jo nenadoma napade lačen volk. Prestrašena in v brezizhodnem položaju se zateče k svojemu edinemu orožju – plesu. Njen ples, sprva okorni ples obupa in strahu, se postopoma prelevi v izraz čiste lepote, elegance in neustavljivega življenjskega duha. Volk, očaran nad nepričakovano predstavo, za trenutek pozabi na svoj plen.

Aska pleše, pleše, močneje, višje in bolj vihravo. Vse jo boli, ostaja brez sape, noge ji klecajo, vendar ne odneha. A tudi če bi hotela, ne more. Če neha plesati, bo umrla. Ona to ve, ve tudi volk, in zato pleše, pleše. Pleše toliko časa, dokler se ne pojavi pastir, ki jo reši pred neizbežno smrtjo.

Askin ples ni le gibanje; je krik po življenju, umetniška izpoved, ki presega naravne zakone in vzbudi spoštovanje celo pri njenem rablju. Tam, na tistem odru usode, ko se zdi, da bo ostri ugriz končna točka elegance, Aska iz svoje krhkosti izvije moč. Njen ples ni le gibanje; je izraz neukrotljivega duha, ki preglasi celo rjovenje smrti.

In kje sem tu jaz? Ko je tista grda beseda – rak – zarezala v moj vsakdan kot nenadna strela, sem se nenadoma znašla na istem odru. Volk je stal v senci, njegova prisotnost je bila otipljiva kot hladen zimski zrak. Jaz, prej le navadno jagnje, ki se je brezbrižno paslo po travnikih življenja, sem se počutila majhno, izpostavljeno, skoraj že označeno za naslednji obrok. Ampak hej! Če se Aska ni pustila kar tako požreti, zakaj bi se jaz? V tistem trenutku, ko je panika hotela prevzeti moj notranji oder, se je v meni oglasil nekakšen trmoglavi glas. To ni bil glas seksi junakinje iz akcijskega filma, bolj je bil to glas tiste ovce, ki trmari, ko jo hočejo potegniti v napačno smer. Začela sem iskati svoj ples, svoj lastni gib. Ne morem reči, da je moj ples podoben gracioznemu poskakovanju v tutuju ali nežnemu drsenju stopalnega loka po plesnem podiju. Bolj spominja na nerodni poskus tverkanja na zabavi, ko misliš, da ti gre super, v ozadju pa prijatelji umirajo od smeha zaradi tvojih nerodnih gibov. Ampak to je moje življenje in moj ples. Vsak vdih, ki ni samoumeven, vsak korak, ki me oddalji od ležanja pod odejo, vsak trenutek, preživet z ljudmi, ki mi pomenijo svet – to so moji plesni gibi.

Jaz in rak. Jagnje in volk, ki si občasno izmenjava poglede, eden z ostrino plena, drugi z mehkobo preživetja. In v tem najinem nenavadnem srečanju se je rodil nekakšen čuden, mestoma celo absurden ples. Ples negotovosti, v katerem nikoli ne veš, kateri bo naslednji korak, a tudi ples upanja, tistega majhnega, trmastega plamena, ki noče ugasniti, ne glede na veter. Ples bolečine, ko poskuša zdravljenje biti boljša rešitev od bolezni (včasih se mi zdi, da tekmujeta, kateri bo bolj siten), a tudi ples odkrivanja notranje moči, za katero nisem niti vedela, da obstaja. Izkazalo se je, da imam kar nekaj »posebnih gibov«, ki jih prej nisem vadila.

Vsak dan je kot nova pirueta na spolzkih tleh življenja, izziv gravitaciji strahu, ki me neprestano vleče navzdol. Zdravljenje je glasba, ki me vodi skozi ta ples. Včasih je nežna kot uspavanka, včasih pa zveni kot metalski koncert, po katerem se sprašujem, ali je v meni še kaj ostalo celo. In jaz plešem po tej glasbi. Ne zato, da bi se poskušala izogniti volku – ker se zdi, da ta tip povsod najde pot – ampak da bi mu pokazala, da je v tem jagnjetu nekaj več kot le hitra malica. Da je tukaj življenje, ki ne bo kar tako odkorakalo s scene. Življenje, ki najde ironično lepoto celo v senci smrti. Morda volk ne bo nikoli popolnoma odšel. Morda bo vedno tam, v ozadju, kot tisti tečni sosed, ki vedno najde kaj, kar mu ni všeč. A dokler jaz najdem ritem v vsakem dnevu, dokler se spominjam Aske in njenega neustrašnega plesa, vem, da nisem le nemočno jagnje. Sem bitje, ki kljub vsem oviram – vključno z občasno željo, da bi se samo zavlekla pod odejo in jedla čokolado – pleše. In morda, samo morda, bom s svojim plesom celo malo zmedla tega volka. Morda bo celo začel rahlo migati z repom v ritmu moje »glasbe«. Kdo ve? V tem nenavadnem plesu z življenjem je mogoče vse.

Kolumna je objavljena v reviji Jana,št. 24, 17. junij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana