Photoscape

Po vtisih, ki jih je film pustil v legendarnem Cannesu, namreč kaže, da smo končno dočakali novo slovensko uspešnico, ob ogledu katere se bo orosilo marsikatero oko. Tudi oko pisateljice, ki je po novem tudi scenaristka.

Ob omembi legendarnega canskega festivala bo večina pomislila na glamurozne sprehode in razkošne zabave jet seta na Azurni obali, za prekaljene filmske profesionalce, kot je Aleš Pavlin iz producentske hiše Perfo, pa Cannes v prvi vrsti pomeni – službo. »Ne rečem, da nisem videl kakšne lepotice in spil kakšnega kozarca dobrega vina, a v prvi vrsti sem hodil po sestankih,« pove Pavlin, ki mu je v Franciji delala družbo hrvaška koproducentka Ankica Jurić Tilić. Na najprestižnejšem sejmu globalne filmske industrije je bil že vsaj desetkrat, petnajstkrat, bržkone pa v Cannesu doslej še ni bil s projektom, ki bi obetal toliko, kot je ta, s katerim je tja poromal letos.

Osebni arhiv

Film Belo se pere na devetdeset, posnet po eni najbolj presunljivih, srčnih in življenjskih knjig, kar jih je bilo v slovenščini napisanih od Trubarja naprej, sicer še ni povsem končan. Pavlin je tako – ob pomoči Slovenskega filmskega centra – v Cannes odnesel še dokaj grobo inačico. Ki pa je več kot zadostovala, da so distributerji in direktorji filmskih festivalov iz vse Evrope prepoznali to, kar slovenska javnost ve že od izida romana leta 2018: da imajo pred seboj dragulj. »Film se je vseh globoko dotaknil na čustveni ravni. Vsakega človeka presune univerzalna zgodba o družinskih preizkušnjah, obenem pa tujci dobijo avtentičen vpogled v vsakdanje življenje v bivši Jugoslaviji v 80. letih.«

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,  št. 22, 3. junij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana