Jernej Čampelj

Tadej Pišek ni le izjemen igralec (številni ga poznajo po vlogi mizarja Roka v priljubljeni seriji Reka ljubezni, zdaj je na Pop TV v seriji Ja, chef!, na odrih pa nastopa v več različnih predstavah, od katerih je zagotovo Ukročena trmoglavka najbolj aktualna), ampak tudi izjemno zanimiv sogovornik, s katerim bi lahko debatirala še ure, saj je zelo razgledan, in bi lahko zašla še na marsikatero področje, čeprav sva v pogovoru že obdelala tako njegove igralske dosežke kot družinsko življenje, kulturno politiko in dogajanje v svetu.

Lani ste v nekem intervjuju povedali, da imate 15 »živih«predstav. Kako je mogoče imeti v glavi toliko različnih vlog? Vas ne skrbi, da bi recimo besedilo iz najnovejše predstave Ukročena trmoglavka pomešali s kakšno otroško predstavo?

Ne, sploh ne. (smeh) Čeprav imam ravno zdaj zanimiv izziv. Pred kratkim sem imel v istem dnevu dve premieri – ena je bila otroška ob 11. uri, druga pa zvečer. Zdaj igram otroško predstavo, ki je zelo gibalna in burleskna, a še ni utečena. Jutri jo imam spet. Zato sem se dogovoril s soigralko, da še enkrat ponoviva tekst. Sem perfekcionist, ko gre za predstave. Hočem, da so čim popolnejše. Sploh ker smo svobodnjaki. Vsaka predstava mora biti presežek, saj te ni več, če enkrat ne dosežeš standardov.

Sašo Švigelj

Resno? Je konkurenca tako ostra?

Ja, seveda. Ponudbe na trgu je zelo veliko, še zlasti komercialnih predstav za odrasle in otroških predstav, zato naročniki vedno vzamejo tisto, kar je najboljše. Zato se tudi vedno potrudim, da povabim kritike, da imamo tudi gledališki odziv.

Torej ni pomembno samo, da je predstava komercialna, ampak tudi njena kakovost?

Točno tako. Za predstavo En K te gleda, ki je nastala po romanu Preobrazba Franza Kafke, smo dobili Borštnikovo nagrado. Predstava O snegu in ljubezni, po romanu Marka Sosiča, pa je bila uvrščena v tekmovalni program Borštnikovega srečanja, festivala Teatro Nudo v Milanu in festivala Zlati lev v Umagu, kjer sem prejel nagrado zlati lev za igro, režijo in adaptacijo teksta. Torej imamo tudi vidne rezultate.

Zanimivo, saj sem imela občutek, da samozaposleni igralci v prvi vrsti iščejo besedila, ki bodo nadvse komercialna – tudi na račun kakovosti …

Mislim, da je do tega veliko predsodkov. Velikokrat se svobodni ustvarjalci dojemajo kot tisti, ki iščejo samo komercialne uspehe. Svobodno gledališko sceno dobro poznam in moram reči, da je v svobodnem ustvarjanju veliko zares kakovostnih in dobrih vsebin. Je pa na trgu treba tudi preživeti in zato delati predstave, ki bodo dosegle večje število ponovitev. Zato je zame še toliko večji dosežek, da nam z zavodom uspeva ustvarjati tudi uspešne resne predstave. To ni samoumevno!

POP TV

Je težko resne predstave prodati naprej, v kulturne domove in drugim organizatorjem?

Seveda je to večji izziv. O snegu in ljubezni je super predstava, ampak jo je izjemno težko prodati kulturnim domovom. Po drugi strani komedije z lahkoto pridejo do 50, 60, 70 ponovitev. Kulturni domovi pogosto iščejo lahkotnejše vsebine. Ne vsi, nekateri so svetle izjeme. Ampak včasih se zamislim – imam predstavo z močnim sporočilom, ki odraža svet, ga celo spreminja ... a je ne morem igrati! Potem pa narediš nekaj, kar morda nima take globine, ampak je bolj komercialno – in to se vrti, vrti. Seveda ljudje potrebujejo razvedrilo, super je, če se nasmejijo. Ampak …

… ampak vseeno malo zbode, ne? A ne pozabiva, da je depresija resna težava sodobnega časa. Če ljudi zabavaš, to ni majhna stvar.

Se strinjam, danes smeh še kako potrebujemo. Saj sem se tudi za predstavo Kako se znebiti bodočega moža v Špas teatru potrudil, poleg tega je tudi meni ta predstava veliko dala. In zdaj je tu še Ukročena trmoglavka, ki je tak dober prerez, saj ni samo komercialna komedija, ampak nagovori tudi zahtevnejše občinstvo. Gre za besedilo, ki je zelo znano, a sva ga z Jernejem Čampljem čisto prepisala in postavila na novo.

Sašo Švigelj

Se kdaj bojite, da boste pregoreli?

V prvih mesecih tega leta sem imel tri študije hkrati. Pa dve premieri na isti dan, nato še premiero en teden pozneje. In nehote sem od novega leta do zdaj izgubil 16 kilogramov. Samo od divjega tempa.

To se ne sliši ravno zdravo ...

Je pa lepo! Rad imam, kar delam, in težko sem pri miru. Meni se zdi, da imam lepo ravnovesje. Je pa res, da v prihodnje treh projektov hkrati ne bom potrdil … (smeh)

Verjetno vam je kot prekarcu težko zavrniti sodelovanje, saj na svobodi nikoli ne veš, kaj bo čez kakšno leto ...

Že nekaj let imam pravilo, da delam samo projekte, ki me zanimajo. Hvala bogu imam ta privilegij, tudi zaradi svojega produkcijskega zavoda. Ko me nekaj zanima, to uresničimo. Stvari, ki me ne pritegnejo, ne vzamem. Tako da ne sprejemam projektov samo, ker sem svobodnjak. Včasih pa težko rečem ne. Ko je nekaj zanimivo, si rečeš: »Uf, to bi res rad delal!« Tudi če imaš že kaj dogovorjeno, si rečeš, da boš stisnil še to, ker je pač zanimivo. Potem lahko pride do zamikov –neki projekt se zamakne, drugi pride prej – in nenadoma si preveč zaseden. Treba je tudi dodati, da se poleti gledališča umirijo. Zdaj imamo še nekaj predstav, potem pa do septembra nič in se bom odpočil.

Pa se znate odklopiti in poležavati?

O, ja! Brati knjige in podobno! Saj sem že z eno nogo na morju. Že aprila sem dal ven ribiško opremo, vse me čaka pripravljeno. (smeh)

Mislite, da je serija Reka ljubezni povečala vašo prepoznavnost in vam tako prinesla možnost izbirati projekte?

Na svobodi sem bil že prej. V Trstu smo imeli v teatru devetmesečne pogodbe, torej smo bili tri mesece brez plače, kar je že neka oblika svobode. Tako sem pravzaprav od akademije deloval kot svobodnjak.

Kaj pa je Reka ljubezni vendarle spremenila?

Ogromno mi je dala. Predvsem prepoznavnost, ki pride prav pri bolj komercialno usmerjenih projektih. Še zlasti me veseli, da veliko ljudi, ki me je spoznalo prek te serije, zdaj prihaja tudi na predstave, kot je O snegu in ljubezni. Takrat so me tudi začeli kontaktirati iz varstvenih centrov –za ljudi s posebnimi potrebami, s cerebralno paralizo, z downovim sindromom … V takih domovih serije radi spremljajo in so me večkrat povabili, naj jih obiščem. Ko vidiš, koliko jim pomeni, da se z njimi usedeš, pogovoriš, narediš neko človeško gesto, te res gane. Še danes sem v stiku z ljudmi s posebnimi potrebami, ker se mi zdi, da se tu pokaže smisel mojega delovanja.

Se vam zdi, da je danes, v tem svetu, težje najti smisel? Sploh če pomislimo, da mi tu zbiramo zamaške, čez lužo pa Trump z eno odločitvijo povzroči premik na borzah in podobno …

Noro je predvsem, kako neki Trump ali katerikoli voditelj z dovolj veliko močjo in egom sproži vojno, celo genocid … Ti kot posameznik v resnici ne moreš nič. To je strašno. Grozljivo si je priznati, da si v tem sistemu nemočen. Prav zato sem ustvaril predstavo O snegu in ljubezni, ki govori o rojstvu in porastu fašizma. Odigrali smo skoraj 30 ponovitev. Ampak na neki točki sem se zavedel, da jo v resnici pridejo gledat že prepričani. Z njo torej ne krojim mnenj, ker v dvorano pridejo ljudje, ki se nevarnosti fašizma in sovražnosti že zavedajo. A to je umetnost –le krik. Vedno je nekaj, kar hočeš zakričati, kar moraš povedati. In prav je tako. Zato se tega oklepam. Na začetku imaš seveda nekaj iluzij, da boš s tem spreminjal svet. Potem vidiš, da ne gre tako preprosto. Ampak treba je kričati. Ne smemo utihniti! Ko bomo tiho, bo prepozno. Zato so pomembni tudi mediji, da pišejo. Zato me spravi ob živce, ko se neha pisati o Ukrajini, o Gazi … Ko se nekaj hudega zgodi, je bum –vsi se s tem ukvarjamo, vsi poročajo, vsi smo zgroženi. Potem pa nič! Vsi nadaljujemo svoja življenja. Saj razumem, to je preživetveni nagon, sicer bi se le še sesuli. Ampak hkrati je to grozljivo. V tem svetu se trudim, da bi bilo to, kar delam, pomembno. Nekakšen krik. In to je lahko tudi s smehom, saj je tudi smeh treba širiti v svet. Tudi ko ti ni do tega. Komedija je plemenit žanr. Zato sem vesel, da sem v zadnjem času naredil kar nekaj komedij.

Kako pa komentirate referendum o pokojninah za najvišje dosežke v kulturi?

Iskreno mislim, da ta referendum nima veliko zveze s kulturniki. Na plečih kulture se bije predvolilna bitka. Žal je kultura spet tarča. Janševa vlada je že nekoč ukinila ministrstvo za kulturo, vemo tudi, kaj je počel prejšnji minister … Spomnim se raziskave, kjer je bilo pokazano, koliko ugleda je izgubil poklic kulturnika. To me prizadene. Da se bije bitka na plečih kulture, ki je že tako podhranjena. Sploh tisti svobodni del kulture. Seveda, institucionalna kultura težko govori o pomanjkanju sredstev. A ta denar je močno skoncentriran na določenih točkah. Po drugi strani imamo ogromne težave: hiperprodukcija, razpisni sistem, ki nas sili, da z zelo malo sredstvi naredimo ogromno. Sicer pa imamo vsak dan po štiri premiere! Vse je razvodenelo, se razvrednotilo. V razpisih se gleda kvantiteta, ne več kvaliteta. In to je škoda.

Prepričana sem, da bi otroci morali videti, da smo ljudje različni, spoznati tudi bolj problematične like, saj je tako tudi v resničnem svetu …

Vedno se je govorilo, da mora biti teater zastavonoša, da mora sprožati razmišljanje, provocirati. Danes je teater kastriran. Če gledam institucionalne programe, so programsko kastrirani, seveda pa so tudi izjeme, kar me veseli. Nihče se noče nikomur zameriti, ker če se zameriš, se začnejo napadi z ene ali z druge strani. Ko smo naredili predstavo O snegu in ljubezni, ki je bila šokantna, je prav zato postala tako uspešna. Prejela je nagrade, ker je bila provokativna in ker smo izumili nov, svež in inovativen uprizoritveni jezik. Ampak marsikomu je bila preveč. Mi smo jasno povedali, kdo je fašist, kje se fašizem rojeva, kje moramo biti pozorni – to smo povedali skozi literarni jezik Marka Sosiča. In, ja, bilo je eksplicitno. Ampak ravno tega danes manjka.

Cenim, da ste tako iskreni in kritični. Čeprav niste zaposleni v kakšni instituciji, bi verjetno kakšna komisija lahko zaradi vaših besed kaj zamerila in bi se to poznalo pri rezultatu na razpisu za sredstva. Vas to ne skrbi?

Zgodilo se je že, da nismo dobili sredstev, čeprav je bilo na papirju vse videti lepo in korektno. Potem pa neuradno slišiš, da niso bili navdušeni, da ne marajo nekoga, ki je v ekipi, da ne spadaš v kontekst … To se dogaja. Kulturniški krog je izjemno majhen, vsi se poznamo. Mi smo bili dvakrat zapored izbrani na Borštnikovo srečanje med deset najboljših predstav pretekle sezone – moj zavod Godot, torej svobodni umetniki. In to je šlo marsikomu v nos. Ogromno ljudi je to problematiziralo, komentiralo. Predstav pa si niso prišli ogledat! Zdelo se jim je problematično samo to, da je bil izbran svobodni producent.

Koliko pa je takih producentov?

Vse več. Tudi zaradi omejenih možnosti zaposlovanja, pa ker želi čedalje več umetnikov slediti svojim idejam in se ne ukalupljati v okvire institucij. Veliki festivali so za nas, svobodnjake, pogosto zelo zaprti. Tudi ko smo bili izbrani na enega od mednarodnih festivalov, je direktorica nekega slovenskega gledališča klicala direktorja festivala in ga spraševala, zakaj nas je sploh vzel – čeprav predstave sploh ni videla! In se vprašaš: kakšno bitko sploh bijem? Saj nisem nikomur nič naredil. Ampak pač ... Dobrodošli v Sloveniji!

Že pred desetletji mi je Miha Mazzini razlagal, da je bil njegov ameriški založnik šokiran, ko je prejel klic iz Slovenije, v katerem ga je nekdo prepričeval, da je slab avtor. Ker še ni doživel, da bi nekdo z drugega konca sveta klical samo zato, da bi nekoga blatil. Pri nas si damo več dela, da nekoga onemogočimo, kot da bi sodelovali, si pomagali …

Kar je res škoda. Če bi bil naš prostor bolj odprt, bi vsi imeli več. Občinstva je dovolj za vse. Svobodni ustvarjalci ne jemljemo gledalcev MGL ali Drami.

Kako pa je med igralci? Ali je med vami veliko tekmovalnosti?

Imam ogromno bližnjih prijateljev iz teh krogov. V gledališču je sicer kot povsod, v vsaki panogi. Na videz smo si prijazni, ko se obrneš, pa se že govori za hrbtom, mečejo se polena pod noge. To ni značilnost našega poklica, ampak človeka. Ja, žalostno je, ampak se ne sekiram več. Včasih pa sem se, zelo.