Mateja J. Potočnik

Spomnim se, kako neverjetno se mi je zdelo, da govorim s to izjemno vokalistko, ki je takrat še redno učila nemški jezik. V več kot treh desetletjih sva v številnih pogovorih obdelali marsikatero temo, zato ni čudno, da sva se tokrat v kavarni Union pomenkovali že kot dobri prijateljici. Čeprav je preteklo toliko vode, je Alenka še vedno točno takšna, kot je bila prvič – sproščena, večino časa nasmejana, iskrena, prijetna. Čeprav je prava pevska diva, ostaja trdno na tleh.

Se še spomnite prvega nastopa?

Seveda. Mislim, da je bilo 11. junija, ko smo na Vrhniki zmagali na prireditvi Pop delavnica.

No, mislila sem na prvi nastop na katerem koli odru. Saj niste prvič nastopili kar na takrat res pomembnem festivalu?

Ja, to je bil res moj prvi nastop! Pred tem sem bila samo na nastopu pevske šole Nade Žgur, kjer sem začela februarja tistega leta. Že kak mesec pozneje je zasedba Cafe iskala pevko, pa me je Žgurjeva priporočila. Skratka – nobenih izkušenj nisem imela, tako je bila sreča, da smo nastopili na pravi »playback«. Doma imam povečano fotografijo s tega nastopa, na kateri držim mikrofon z obema rokama. To pa zato, ker so se mi roke tako tresle, da drugače ne bi šlo! Saj se včasih rok'ca še malo zatrese, ampak se ne opazi, takrat je pa roko tako treslo, da sem morala uporabiti obe. (smeh)

So se vam takrat uresničile sanje?

Gotovo. Vedno sem govorila, da bom pevka in da bom študirala jezike. Zanimivo, oboje se je uresničilo! Res sem hvaležna Nadi in drugim, da so mi dali priložnost, saj takrat še ni bilo šovov talentov, da bi se sama pokazala javnosti.

Mateja J. Potočnik

Omenili ste, da ste začeli s petjem le nekaj mesecev prej. Torej niste imeli glasbene izobrazbe?

Kot osnovnošolka sem šla v glasbeno šolo, a sem si zlomila nogo in hitro odnehala. Note sem poznala, kolikor te naučijo v osnovni šoli pri glasbenem pouku, nekaj v pevski šoli, doma pa sem v tistem času delala ritmične vaje z očetom, ki je bil šolani glasbenik in je leta profesionalno igral v različnih zasedbah. Največ pa so mi dali nastopi z različnimi zasedbami, takrat sem si dodobra izbrusila posluh, saj je bilo npr. v New Swing Quartetu najpomembnejše, da slišiš in se s svojo vokalno linijo dobro vključiš v večglasno petje. To so neprecenljive izkušnje.

Prvi nastop je bil festivalski, potem so vas hitro povabili k Big Bandu RTV SLO, kalili ste se na velikih odrih. Kaj ni za pevca pomembno, da ima tudi izkušnje z majhnih, kjer lažje vidi odziv občinstva?

Seveda, to je pomembno in na srečo je bilo tega dosti. Okoli leta 1990 sem vsak četrtek s triom nastopala v klubu Flex. Do njega si moral po stopnicah v klet in spomnim se, da je vsakič že brbotalo od gneče, ko sem prišla. Nimam zadržkov – še danes rada nastopim v manjših  klubih, čeprav je tega manj kot včasih. Se pa veselim jesenskega koncerta v Siti teatru, kjer bom predstavila tretji album priredb slovenskih uspešnic, pa seveda tudi kakšna uspešnica s prvih dveh albumov ne bo manjkala.

Ste imeli fazo v karieri, ki bi jo raje pozabili?

Verjamem, da so bile tudi slabše faze pomembne, ker so me nečesa naučile. Sem pa imela slabo, recimo negotovo obdobje pred prvim albumom priredb. Bila sem kot v balonu, nisem vedela, kaj bi. Potem je prišla ponudba založbe Dallas. Na Hrvaškem so imeli velik uspeh s priredbami, ki jih je posnel Massimo Savić, pa so želeli ta koncept prenesti v Slovenijo. A verjetno je tudi njih presenetilo, kako velik uspeh je doživela ta plošča – kar platinasta je postala in kakšni dve leti je bila na vrhu lestvice najbolje prodajanih albumov.

Spomnim se, da me je klical Domicelj, ki je želel kupiti album, saj je bila na njem tudi njegova Vem, da danes bo srečen dan. Pa je ni dobil, saj so v trgovinah naročili samo po tri ali dva izvoda, ker se moje prejšnje plošče niso tako dobro prodajale. No, jeseni izide že tretji album s priredbami … Tako velikega uspeha prve plošče zagotovo ne bo mogoče ponoviti … pa saj sploh ne vem, koliko se CD-ji še prodajajo, vem pa, da lestvic o prodaji plošč sploh ni več. (smeh)

Mateja J. Potočnik

In tako ste bili celo najbolje prodajana izvajalka pri nas! Sicer pa se niste podredili nepisanim pravilom, ki veljajo za pevke: nikoli niste bili razgaljeni, niste skrivali moža, celo redne službe dolgo niste pustili …

Verjetno je to rezultat moje vzgoje. Veliko ljudi misli, da sem zadrgnjena, mogoče bolj resna, zategnjena. Pa nisem, sem zelo sproščen človek in vem, da me tako vidijo vsi, ki me poznajo bolj od blizu. Ne maram bleferjev, arogantnežev, ljudi, ki mislijo, da so nad drugimi, in to še zelo eksplicitno pokažejo. No, preprosto sem, kakršna sem. Doma in na odru.

Moža nisem skrivala, se je pa on skrival, saj ne mara medijske pozornosti.

Enako kot sin. Dokler se je Luka še želel fotografirati, je bil ob meni, zdaj pa spoštujem njuno odločitev. On ve, kaj bi izpostavljenost prinesla, koliko svinjarije bi moral brati med komentarji … Jaz se moram izpostavljati, ker je to še vedno moja služba, moj kruh.

Ste si kdaj želeli postati prepoznavni v svetu, zunaj naših meja?

Veste, da prav nikoli. To je pač moja neambicioznost. (smeh) Sem pa nastopala tudi v tujini – večkrat so me povabili na kakšno naše veleposlaništvo in podobno. Vsekakor lahko samo sebi pripišem, da nisem naredila več, a bo tudi brez tega za mano ostala lepa dediščina. Pa saj sem srečko – neke stvari so me kar same našle, ne da bi rinila nekam na silo.

Pa se znate postaviti zase, če je treba?

Znam, znam! Če mislim, da kdo nima prav, mu to povem. Sicer imam rokavičke, dokler gre, jih pa znam tudi odvreči po potrebi. Sem preprosta, a se zavedam, kaj znam in kaj lahko ponudim. Znam si tudi postaviti ceno, saj vem, kaj sem morala narediti, da sem tu, kjer sem. In še vedno vsak dan delam, saj pevska kariera ni samo to, da prideš na oder in nekaj zapoješ. Zdaj, ko so tu leta, ni vedno vse preprosto. Saj nočem tarnati zaradi let – treba jih je sprejeti. Vsekakor sem zadovoljna z življenjem in pomirjena sama s sabo.

Ste imeli kdaj občutek, da vas ne cenimo dovolj?

To se mi še kdaj zgodi, saj pridejo trenutki, ko razmišljaš vse mogoče. V splošnem pa se zavedam, da imam v našem prostoru pozicijo, na katero sem ponosna. Zaupali so mi nastope, ki bodo v mojem kurikulumu zapisani z odebeljenimi črkami, in verjamem, da so za to imeli razlog. Do vsakega nastopa, pa naj bo na velikem odru, ali v malem klubu, ali pa na kakšnem zasebnem slavju, čutim odgovornost. Verjamem, da brez takega odnosa moja pevska pot ne bi trajala že 37 let.

Mateja J. Potočnik

Kar nekaj let ste še hodili v redno službo, nato ste se povsem posvetili glasbi. Ste kdaj to obžalovali, ste se kdaj bali za preživetje?

Pravzaprav doslej nisem imela tega strahu, me je pa z leti to začelo bolj skrbeti, kar je logično, saj se bolj zavedam, da nič ne traja večno in nič ni samoumevno. Sem pa rada hodila v službo. Tja sem prišla še kot študentka in sem imela izvrstne sodelavke, težko sem ločila se od njih.

Vi imate res same dolge odnose – v prvi službi ste bili, dokler je le šlo, moža niste menjali, s pianistom Miranom Juvanom sodelujete že od prvih nastopov, z Damjano Golavšek in Simono Vodopivec Franko prijateljujete že desetletja … Očitno ste zvesti svojim najbližjim, kajne?

Ko najdeš človeka, s katerim funkcioniraš na prijateljski ali osebni oziroma partnerski osnovi ali v poslu, je to veliko vredno. Še danes se srečujem tudi s prijateljicami, s katerimi smo se še na igrišču igrale! Res mi veliko pomeni, če najdem človeka, s katerim se povežem. V mladosti sem se kdaj zmotila v presoji ljudi, zdaj pa hitro vem, kako in kaj. Z nekaterimi se mi ne ljubi ukvarjati, zato pa cenim tiste, v katerih prepoznam kvalitete, ki so mi blizu. Pa to ne pomeni, da se moramo v vsem strinjati, sploh ne!

Preberite tudi:

• Milena Zupančič plezala v Nepalu
• Lara Jankovič se ne ozira na leta
• Sin Nuše Derenda bo stopil pred oltar

To potem pomeni, da spoštujete drugačna mnenja?

Ja, sem zelo toleranten človek. Zavedam se, da smo različni. Če mi kdo ne ustreza, se umaknem, sicer skušam sprejeti tudi drugačna mnenja. Toleranca se mi itak zdi vedno pomembnejša, saj se bomo sicer vsi »potolkli« med sabo. Že na cesti opažam, kako hitro skočimo za kakšno malenkost. Zame je pomembno, da smo prijazni. Ne prenesem ljudi, ki se ne znajo nasmehniti, pa čeprav kdaj malo na silo. Veste, najraje se razkurim, kadar sem sama. Tudi v avtu, ampak tisto tam tudi ostane. (smeh)

No, vi ste res vedno nasmejani!

Skoraj vedno, za povrh pa si na fotografijah resna nisem všeč. Zato vedno, tudi ko me fotografirajo domači, poskrbim za nasmeh. (smeh) Sem pa res vedrega duha. Po drugi strani pa se en dva tri zjokam. Zadnjič je prišel sin gledat film, ki ga je sicer že gledal, pa sem mu v hecu navrgla, da ga še enkrat gleda z mano samo zato, da vidi, kolikokrat se bom zjokala. No, nisem ga razočarala! (smeh)

Mateja J. Potočnik

Jokali pa ste tudi ob pogledu na trpljenje živali.

Iz društva AETP so me pred kratkim povabili k akciji, ki opozarja na trpinčenje živali, javno sem dala glas za ukinitev baterijske reje kokoši in za ukinitev kletk rejnih živali, prašičev. Zavedala sem se, da sem bom izpostavila na način (pred kamero sem se namreč zjokala – le kako se ne bi ob vseh grozljivih posnetkih), ki bo kar vpil po negativnih odzivih, komentarjih.

A to je odraz današnjega časa, in četudi je moja koža z leti postala debelejša in trša, me nekateri komentarji dobesedno osupnejo. Ne morem verjeti, kaj so nekateri pripravljeni napisati, kako pritlehni in zlobni so lahko.

Veste, če bi bilo po mojem, bi komentiranje pod spletnimi članki prepovedala. Ker dejansko ne služijo ničemur. Morda ti kliki, ki jih je žal veliko tudi zaradi bombastičnih in dostikrat zavajajočih naslovov, kaj prinesejo portalu, ki to objavi, ne vem. A v resnici ta način novinarstva izvablja iz ljudi tisto najslabše, in to ni prav.

Če bi bilo po mojem, bi komentiranje pod spletnimi članki prepovedala. Ker dejansko ne služi ničemur.

Žalostno je, da sem kot javna oseba ne glede na to, kaj naredim, rečem, v resnici tudi javni pljuvalnik za vsakogar, ki ima pet minut časa. Včasih me ima, da bi si s kakim takim, ki svobodo govora razume povsem narobe, gledala iz oči v oči in ga vprašala, zakaj vse žaljivke, zakaj prepričanost, da o nekom veš vse in čutiš, da moraš to deliti z drugimi.

Pravijo, pusti jih, saj je brez zveze, tako zdravijo svoje komplekse. Ne! To, da jim je omogočeno, da povejo karkoli na kakršenkoli način, jim pravzaprav daje zagon, spodbudo, da postajajo vedno hujši, da preprosto nimajo več meja. A dokler imajo za to dovoljenje, bo tako ali pa še huje. V resnici vsi vemo, da to ni nikakršno »zdravilo« niti za take posameznike niti za ta ponoreli svet!

Mateja J. Potočnik

Alenka o prerokbi, ki se je izpolnila: »Še danes se spomnim, kako sem – prava novinka – prišla v studio Metro. Tam smo posneli pesem Tvoja in imela sem občutek, da to ni kar nekaj, nisem pa mislila, da bo taka uspešnica. Danes, ko je vse na prvo žogo, je verjetno še opazili ne bi. Ko je Janko Ropret na Radiu Slovenija predstavljal pesem v sklopu novosti na Pop delavnici, je rekel: ‘To je bila Alenka Godec, ime, ki si ga bomo zapomnili.’ Še zdaj se spomnim, da sem to slišala med premorom, ki sem ga imela pri pouku nemščine. Zanimivo se mi je zdelo, da je izpostavil moje ime, čeprav sem bila pevka zasedbe z drugim imenom.«

Alenka o mladostni zagnanosti: »Rada sem delala ‘okraske’. Včasih sem že pretiravala in nekatere stvari danes težko poslušam … A to je mladostna zagnanost, ko želiš v eni pesmi pokazati vse, kar znaš. (smeh) Kadar slišim kakšno mlado, sicer dobro pevko, ki se trudi, razpištoli, da bi pokazala, kaj vse zmore njen glas, se spomnim na svoje začetke. (nasmešek) Tako kot ne moreš v neko jed dati vseh začimb, tako je v glasbi treba presoditi, kaj je še primerno in kaj odveč, po domače rečeno, kaj paše. Občutek, okus za interpretacijo je zelo pomemben. Zdaj sem se 'umirila' in se zavedam, da je dostikrat manj več.«