##IMAGE-3741926##

Po svetu je za covidom-19 umrlo več kot 4,5 milijona ljudi, v Sloveniji preko 4600. Čeprav imamo danes cepivo proti tej smrtno nevarni nalezljivi bolezni, je precepljenost pri nas zelo nizka, še vedno pod 50 odstotki, in smo na repu držav v EU.

Zato, da bi se ljudje streznili in se bolj zavedali nevarnosti covida-19 ter storili, kar je treba – se cepili – se je odločil o svoji izkušnji s koronavirusom javno spregovoriti 67-letni Jože Bartolj iz Straže pri Novem mestu oziroma njegova družina.

Zbolel je še, ko cepiva ni bilo na voljo. Pove, da je bilo zelo hudo, dva tedna je preživel v bolnišnici, od tega polovico na intenzivnem oddelku, priključen na ventilator in mislil je, da bo umrl. Pa tudi po odhodu domov je imel še kup zdravstvenih zapletov, zlasti s krvnimi strdki. Posledice bolezni čuti še danes, skoraj leto dni po okužbi, zato ve, da se s covidom-19 ni hecati, saj ne gre za nobeno navadno gripo.

NE VE, KJE SE JE OKUŽIL

Jože je bil zdrav, aktiven upokojenec, brez kakih večjih zdravstvenih težav. Kot pove Cvetka, so se nevarnosti koronavirusa zavedali od vsega začetka, zato so pazili, da niso imeli nepotrebnih stikov z drugimi – le s hčerkama, zetoma in vnukinjo, ki je osnovnošolka.

A bolezen je novembra lani vseeno prišla v njihovo družino in naenkrat so zboleli prav vsi. Ne vedo, kdo je prinesel virus v hišo, a to se jim niti ne zdi pomembno. A nekako so vsi okrevali, le pri Jožetu se je zapletlo.

NI MOGEL DIHATI

Kot pripoveduje, je bilo prvi teden še znosno, čutil je običajne težave in ko je že mislil, da bo šlo zdaj počasi na bolje, je postajalo neznosno. »Ponoči nisem mogel dihati, vseskozi sem imel vročino nad 39 stopinj Celzija, grozno sem se potil in po trikrat na noč so me preoblekli. Bolelo me je celo telo, nisem mogel spati, bil sem nemočen, brez apetita. Ko je bilo prehudo, so me odpeljali na novomeško urgenco,« se spominja Jože Bartolj.

Pregledali so ga, mu vzeli kri, dali neka zdravila in mu svetovali, da ostane v bolnišnici. A Jože se je kljub oteženemu dihanju raje vrnil domov, jemal vse priporočeno, domači pa so mu merili tudi kisik v krvi. A kmalu je spet postalo kritično, že naslednjo noč so ga znova odpeljali na urgenco in bil je sprejet na intenzivni covidni oddelek.

SOSED UMRE

Tu je Jože preživel sedem dolgih dni, ki jih ne bo nikoli v življenju pozabil. Ni bil intubiran, potreboval pa je respirator.

»Bilo je res hudo. Ne le, da težko dihaš in si priključen na kup naprav, cevk in vrvic. Hudo je, ker si sam, ker nimaš stika s svojimi dragimi, pa ker te obkrožajo sami hudi bolniki, ki jamrajo in stokajo. V tistem tednu nisem spal niti tri ure. Vseskozi poslušaš najrazličnejše zvoke, vse piska, veliko luči gori, kar naprej se nekaj dogaja, nobenega miru ni,« se spominja Jože in pove, da mu je bilo najhuje, ko je umrl njegov sosed. »To je psihično zelo slabo vplivalo name. Ko sem videl, kako ga izklapljajo …, to so bili težki trenutki,« pripoveduje.

NENADNO KRVAVENJE

A tudi pri njem se je zakompliciralo peti ali šesti dan. »Bilo je ponoči in malo sem zadremal. Kmalu sem se zbudil, zakašljal in opazil kri. V maski sem imel polno krvi. Iz grla so mi nato potegnili kup strnjene krvi. Nabirala se je tudi v nosu. Skratka brisali so me, čistili, napolnili so mi nos s tamponi, a sem krvavel še kar nekaj časa. Predvidevali so, da je to zaradi predpisane terapije, injekcij proti strjevanju krvi, zato so jih začasno ukinili. Takrat sem se res prestrašil,« neprijetne spomine opisuje Jože.

Ko so ga po tednu dni premaknili na navadni covidni oddelek – prihajali so novi, še hujši primeri in na intenzivi so potrebovali prostor – ga je hudo krvavenje iz nosu doletelo še enkrat. K sreči so mu dodeli sestro z oddelka za ORL, ki mu je menjavala tampone in bdela nad njim. Dobil je tudi transfuzijo zaradi velike izgube krvi. Sledil je premik v sivo cono, kjer je Jože že poskušal malo hoditi.

Shujšal je osem kilogramov, pomagali so mu fizioterapevti. Še enkrat so se mu pojavili krvni strdki, grozila mu je celo pljučna embolija. Še štiri mesece si je moral čez dan povijati obe nogi, danes pa elastično nogavico uporablja le še za levo nogo. Še vedno jemlje zdravila proti strjevanju krvi, in hodi na številne preglede.

A posledice covida-19 so še druge, pišemo v aktualni tiskani številki Dolenjskega lista, kjer Jožetovo zgodbo najdete v precej širši verziji.