Arhiv NTRC

»Z raziskovalno skupino, katere del sem, želimo ugotoviti, kako so se nekatere rastline razvile.« To je sicer zelo splošen opis njegovega dela, a se nepoznavalci v večje podrobnosti težko spustimo. »Trenutno delam z avstralsko puščavsko floro. Glavno vprašanje, ki nas pri tem vodi, je, kako se je razvila puščavska vegetacija.« Kot je povedal Žerdoner Čalasan, je danes Avstralija večinoma pokrita s puščavo, a ni bilo vedno tako. »Vemo, da je bila Avstralija v preteklosti precej bolj zelena. Vprašanje torej je, kdaj je celina postajala vedno bolj suha. Vemo, da rastline in puščava ne gredo ravno najbolj skupaj. Vprašanje zato je, zakaj je v avstralski puščavi tako veliko rastlin.«
Delo znanstvenika
»Biologe lahko na splošno razdelimo na tri skupine. Na tiste, ki imajo radi terensko delo, na tiste, ki imajo radi laboratorijsko delo, in na tiste, ki imajo radi delo za računalnikom. Sam ne spadam v nobeno od teh skupin, saj nikoli ne morem delati istih stvari dlje časa naenkrat. Sam iz vsake od teh skupin vzamem malo.« Ravno raznolikost in razgibanost dela sta tisti, ki sta ga pritegnili in zaradi katerih ima rad svoje delo. »Spomnim se, da sem imel v mladih letih težavo, saj sem se težko ukvarjal le z eno stvarjo naenkrat. Zelo hitro mi je postalo dolgčas. Zdaj mi delo omogoča, da delam hkrati več stvari, kar je bil tudi eden od razlogov, da sem se odločil zanj.«
Trenutnega dela si ni izbral sam, ampak je zanj »kriva« njegova mentorica. »Ko sprejmeš neko delovno mesto, je to navadno vezano na nek že obstoječ projekt. Sam sem sicer imel srečo, da je ta projekt vezan na avstralsko floro. To je pomenilo, da sem moral malo spremeniti svoje raziskovalno področje, a sem z veseljem sprejel ta izziv.«
Terensko delo

»Slovenci in Evropejci nasploh smo večinoma malo razvajeni, kar zadeva življenje v naravi. Nekako smo navajeni, da se nam v naravi ne more zgoditi nič pretirano hudega.« Tako je začel svojo pripoved o odpravi v južno Sibirijo, kjer je preživel malo manj kot mesec. »To ni za vsakogar, razmere so bile robinzonske. Spali smo v šotorih in bili brez tople vode ves čas odprave. Za zaščito pred divjimi živalmi smo s sabo imeli tudi pse.« Spominja se tudi, da so domačini, ki živijo z nevarnimi živalmi, navajeni nanje. »Sam sem se kot ›neumen‹ Evropejec vedno odzval bolj silovito kot domačini. V Avstraliji na primer se je po plaži med ljudmi plazila meter in pol dolga kača, a ljudje niso niti trznili. Navajeni so, da pustijo živali pri miru.«
V južni Sibiriji jih je na odpravi zbudil rosomah. »Zbudili smo se in nismo vedeli, kaj se oglaša. Rosomahi so kot velike kune, mesojedi so in zelo agresivni, še posebej v času paritvene sezone. Psi, ki smo jih imeli s seboj za zaščito pred medvedi in rosomahi, nam takrat niso bili ravno v pomoč. Takoj ko so zaslišali oglašanje rosomaha, so se poskrili pod avtomobile.«
Danes se zgodbe spominja kot zabavne anekdote, v tistem času, ko so se psi skrili pred rosomahom, pa mu ni bilo ravno do smeha. »Mislim, da ta zgodba pokaže, da Evropejci nimamo ravno nekega strahospoštovanja do narave. Med delom na terenu v divjini pa se tega, da je treba naravi dati prostor, hitro naučiš.«
Povezava z domovino
Anže Žerdoner Čalasan se domov vrne približno dvakrat na leto, načeloma za božič in okoli velike noči, saj je to blizu njegovega rojstnega dne. A to pomeni, da ima le redko priložnost govoriti v materinščini. »Opažam, da se moja slovenščina slabša, ker je nimam več z nikomer priložnosti govoriti. Velikokrat se zgodi, da se mi v govorico prikradejo nemške besede.«

Preberite še ...

Zanimivosti · Oglas

Toplotne črpalke: Pametna naložba za varčno, trajnostno in udobno ogrevanje vašega doma

Že desetletje živi v tujini, zato mu je, kot pravi, Slovenija ostala v spominu približno takšna, kot je bila leta 2014. »Sprememb, ki so se zgodile v zadnjih desetih letih, ne morem ponotranjiti, saj nisem nikoli precej dolgo doma. Ko pridem domov, sem preprosto turist.«
Predavalnica
Del svojega delovnega dne, ki traja deset ur, preživi tudi s študenti, ki jih poučuje od leta 2021. To je namreč ena od možnosti, ki jih imajo znanstveniki v Nemčiji, da lahko nadaljujejo svoje raziskovalno delo. Pri tem mu pomaga tudi dodiplomski študij z mariborske fakultete, kjer je doštudiral izobraževalno kemijo in biologijo. »Sam dovolim svojim študentom, da se tikamo, ker se mi zdi, da jim lahko bolj približam znanost. Tako smo bolj sproščeni, tako jaz kot oni.«
Žerdoner Čalasan sicer meni, da je izobraževalni del akademskega sveta izjemno pomemben. »Znanstveniki, ki niso dobri v prenašanju svojega znanja na mlajše rodove, s seboj odnesejo več desetletij znanja in izkušenj, ki so nato izgubljena za vedno. Poučevanje mlajših je tisto, kar znanost naredi bolj trajnostno usmerjeno, saj se tako ohrani več znanja. Vseh izkušenj namreč ne moremo napisati na papir.«

Foto: osebni arhiv