50 let od potresa na Kozjanskem - ogromna škoda, a izjemna solidarnost
Idilično Kozjansko s skromnimi lesenimi hišami, kritimi s slamo, in z navidezno trdnimi kamnitimi zgradbami je 20. junija pred 50 leti stresel potres. Poškodovanih je bilo več tisoč stavb. Številni prebivalci so si začasno bivališče uredili pod šotori, kozolci, v počitniških prikolicah, na skednjih … Poškodovani so bili šole, cerkve, gradovi … Domačini so s pomočjo solidarnostnih dni, posojil ter ob pomoči številnih sosednjih občin in delovnih organizacij zavihali rokave. Večletno obnovo sta zaznamovala težek dostop do odročnejših krajev, kamor so vodili le kolovozi, in primanjkovanje gradbenega materiala. Po tem obdobju so ljudje dobili boljše bivanjske pogoje, nove šole, nov dom upokojencev, boljše prometne povezave in še kaj. Zato še danes velja, da se je z »dobrotresom« Kozjansko rešilo slovesa manj razvite slovenske pokrajine.
Približno 5.300 poškodovanih stavb in več kot 15 tisoč prizadetih prebivalcev. To so posledice potresa, ki je Kozjansko stresel 20. junija pred 50 leti. Potres, ki so ga čutili v polmeru 150 kilometrov od nadžarišča, k sreči ni povzročil smrtnih žrtev. Območje, kjer so učinki potresa dosegli najvišjo stopnjo, je zajemalo dolino Voglajne, Mestinjščice in Tinjščice, del zgornjega in srednjega toka Sotle ter del hrvaškega ozemlja vzhodno od Sotle do Sopotnice. Na omenjenem območju je potres na starejših in slabše ohranjenih stavbah povzročil veliko škodo.
Dan po potresu je v Šmarje pri Jelšah, svoj domači kraj, prišel tudi Jože Čakš, ki je takrat študiral v Ljubljani. Dolgoletni župan Občine Šmarje pri Jelšah, nekdanji direktor tamkajšnje knjižnice in velik navdušenec nad zgodovino svojega kraja je prava zakladnica informacij o dogajanju v tistih dneh. Raziskovanja potresa se je med drugim lotil za pripravo prispevka, ki je ob 50-letnici od te naravne nesreče izšel pri Mohorjevem koledarju Celjske Mohorjeve družbe.
Tisti četrtek, 20. junija 1974, je Čakš rahlo premikanje tal čutil v 11. nadstropju ene od študentskih stolpnic v prestolnici. Pri poročilih je slišal, da je bil potres najmočnejši na območju občine Šmarje pri Jelšah. Zato je naslednji dan odšel domov pogledat, kakšne so razmere. »Medtem ko pri nas doma ni bilo tako hudo, sem v kraju videl kar nekaj žalostnih prizorov. V prvih nekaj dneh so iz drugih krajev že začeli pošiljati prikolice, šotore in podobno,« se spominja.
Živali naj bi se že nekaj časa pred potresom vedle nenavadno, tudi nekateri naravni pojavi naj bi opozarjali na to.
Znano je, da živali prej čutijo potres kot ljudje in s svojim vedenjem opozarjajo, da se nekaj približuje. Ljudje so pripovedovali, da je bila živina nemirna, miši naj bi tekale sem in tja. Domačini iz Zibike so povedali, da so slišali bobnenje iz hribovja Rudnica. Ko se je tresenje tal po potresu končalo, je v marsikaterem vodnjaku presahnila voda.
Kakšne so bile prve podobe Šmarja po tresenju tal?
Poškodbe navzven niso bile videti tako hude, mimoidoči so takrat lahko večinoma opazili porušene dimnike, porušene zaključne stene, kakšnih bolj pretresljivih prizorov ni bilo. V notranjosti so se pojavile razpoke med stenami in stropi, marsikje je izpadlo kakšno okno. Pregled stavb in popis škode sta pokazala, da so bile nekatere stavbe izjemno hudo poškodovane.
Verjetno je velika škoda nastala, ker so bile stavbe zelo stare in grajene na povsem drugačen način, kot gradimo danes?
Nekatere stare stavbe so ostale nepoškodovane, bile so skoraj povsem brez razpok. Druge so utrpele hude poškodbe. Območje občine Šmarje pri Jelšah, ki je takrat z občino Šentjur veljalo za zelo nerazvito, je imelo na podeželju, a tudi v trgu precej hiš, ki so bile zelo slabo grajene. Imele so lesene strope, naslonjene na kamnite zidove, in tam so nastale precejšnje razpoke. Ker so imeli številni na tem območju slab socialni položaj, niso mogli najbolje vzdrževati svojih domov, kar je prav tako prispevalo k razsežnosti poškodb.
K sreči potres ni terjal smrtnih žrtev. Je k temu morda prispevalo, da je bila ta naravna nesreča v toplem delu leta, ko so bili ljudje večinoma zunaj?
To je bila res sreča v nesreči. Poznam primer, ko je del strešnega dimnika s strehe proti tlom padel tik ob gospodu, a k sreči do poškodb ni prišlo. Ker je bil potres nekaj po 18. uri, so bili ljudje večinoma zunaj, delali so na poljih in travnikih. Zato se tudi tam, kjer so omet ali tramovi v notranjosti padali s stropov, ni zgodilo nič hudega. Okoli 23. ure je sledil še en potresni sunek, a takrat so si ljudje zasilna prebivališča že uredili zunaj, tako da tudi ta kasnejši sunek ni povzročil poškodb ljudi.
Precejšnjo škodo so utrpele tudi šolske stavbe, kar devet jih je bilo neuporabnih.
Starejše šole so bile tako poškodovane, da so na njihovih mestih v naslednjih dveh letih zrasle nove stavbe. Tako je bilo v Šentvidu, Pristavi, Zibiki … V Šmarju pri Jelšah so novo šolo začeli graditi že pred potresom, saj se je v stari šolski zgradbi že prej vdrl strop. Jeseni je bil tako v Šmarju pouk že v novih šolskih prostorih – če se ne motim, so ga organizirali v treh izmenah. Učenci so jeseni 1974 že lahko obiskovali novo šolo v Zibiki, saj je Velenje z veliko solidarnostno akcijo v nekaj mesecih zgradilo novo šolsko zgradbo. V drugih krajih so pouk imeli tudi v večjih dvoranah ali tudi v poškodovanih starih šolskih objektih, ki so jih zaščitili in podprli. Po potresu je bilo prvo šolsko leto izjemno zahtevno organizirati pouk, naslednje šolsko leto je bilo že nekoliko lažje.
Knjižnica Šmarje pri Jelšah je pred časom organizirala zbiralno akcijo spominov in fotografij na kozjanski potres in nam prijazno posredovala fotografije Jožefa Anderluha. Tej naravni nesreči bodo posvetili domoznanski večer ta četrtek, 20. junija, ob 19. uri, v galeriji Kulturnega doma Šmarje pri Jelšah.
Na fotografiji spodaj: dolgoletni župan Občine Šmarje pri Jelšah Jože Čakš. (Foto: arhiv NT/Sherpa)
Preberite več v Novem tedniku
