##IMAGE-4073360##

V tej brezčasnosti, neskončnosti vesolja preplavljenega s planeti, izstopa majhna modra pikica – planet Zemlja. Edini planet, na katerem je življenje. Obdarjen je s favno in floro, vodo, kisikom, torej z vsem, kar omogoča obstoj človeštva. Raj, bi lahko rekli. Ja, nekaj časa je bil, dokler človeštvo ni začelo izgubljati spoštovanja do vsega, ne samo drug do drugega, kar je najhuje, mačehovsko smo se začeli obnašati do vsega, kar nam je planet dobrega nudil.

Marsikdo se je tega začel zavedati, začela se je borba z mlini na veter, naletela na gluha ušesa, saj je materializem prevladal nad vsem, imeti več, bogateti tudi na škodo prelepe narave in vsega kar nam je omogočalo obstoj.

V skrbi za zaščito in ohranitev je Unescova konferenca na predlog ameriškega senatorja Gaylorda Nelsona 22. april leta 1970 proglasila za Dan Zemlje, ki ga vsako leto obeležujemo z različnimi dogodki. To naj bi bil dan ozaveščanja ljudi o krhkosti našega planeta, o izumiranju rastlinskih in živalskih vrst do te mere, da celoten planet počasi, toda vztrajno umira.

Vedno več ljudi je uvidelo, da nas bo to noro uničevanje pripeljalo do konca, pogumneži se z vsemi silami trudijo, tako z govori kot tudi s posnetki katastrof, ki se dogajajo, da bi potrkali na našo vest in bi začeli drugače razmišljati.

Naši otroci, vnuki, pravnuki … bodo prikrajšani za vse lepote, ki so nekoč obstajale, živeli bodo obkroženi z roboti, nikdar ne bodo občutili nežne sapice, sedli v senco košatih dreves, občudovali sinje morje, poslušali žuborenje potočkov, petje ptic in vonjali dišeče vonjave cvetlic nad katerimi med brenčanjem letajo čebele in nabirajo med.

Mar jim res želimo takšno prihodnost. Zanimivo je, da se ob posnetkih, ki nam vse to prikazujejo, vsi raznežimo, oči se nam orosijo, mogoče se nam za hipec celo vest oglasi, toda to kaj hitro mine, prevlada materializem, egoizem. Mislimo, da smo se odkupili s tem, ko smo darovali večje vsote denarja organizacijam za zaščito in varovanje, pa še to je bila sebičnost, saj smo si samo znižali davek, o vesti ni bilo ne duha ne sluha.

S krčenjem, požiganjem gozdov bodo izginile mnoge živali, izgubili bomo pljuča človeštva. Ali bodo naši potomci res samo na slikah videli gorske gorile, ki jih je zdesetkala vojna in pa divji lov, pande, ki jim primanjkuje življenjskega prostora, slone, pobite zaradi oklov, javanskega nosoroga in tigre, pobite zaradi delov telesa, ki jih kot zdravilne uporablja azijska medicina. Izginil bo modro plavuti tun in mogočen kit vsled pretiranega ribolova, pingvini zaradi toplejših oceanov ostajajo brez hrane, mrožem manjkajo ledene plošče na katerih bi počivali in vzgajali mladiče. Veličasten severni medved zaradi taljenja ledu in vse toplejšega podnebja izginja. Z uničevanjem želvjih jajc redčimo to prikupno vrsto, ki je tisočletja navkljub vsem naravnim spremembam preživela, današnjim človeškim škodljivim vplivom pa ni več kos in bo kmalu izginila. Rastlinstvo uničujemo s strupenimi škropivi in posledično tudi čebele, ki množično umirajo. Zapomnimo si, ko bo umrla zadnja čebela, bo umrlo tudi človeštvo.

Rekli boste, da so tudi v pradavnini izumirale rastline in živali. Res je, toda to je bil naravni proces, ko se je Zemlja še spreminjala in komaj oblikovala. Danes ni več tako, le v redkih prilikah se še spreminja. Sedaj je za množično izumrtje krivo človeštvo z našo brezbrižnostjo in pohlepom po bogastvu. Do kdaj bo tako?

22. april bi se moral imenovati Dan umirajoče Zemlje. Še zadnjič se zamislimo, potrkajmo na svojo vest, mogoče pa bomo planet le ohranili, če se bo tudi v naših glavah kaj spremenilo.