Marja Bizjak Ažman

Stres je bil vsak dan težji, a se je spopadala z njim na načine, v katere je verjela. Tekla je. Vsak dan. Pred popravnim izpitom že ob petih zjutraj. Rasla je iz dneva v dan pred našimi očmi. Izšlo se je. Lahko se pa ne bi. Prav v tem času sem brala knjigo Več sebe avtorice Urše Milavec, ki me je pomirjala, spodbujala, mi preganjala negativne misli in dvome, da sem lahko zaupala, da kar koli bo, bo prav. Knjigo je avtorica posvetila prav mladim, da bi zmogli s čim manjšimi poškodbami čez ovire. Da ob tem, kar zahtevajo težje življenjske okoliščine, ne bi izgubljali sebe, ampak bi se lahkotneje razvijali v dobre, srčne, odprte posameznike. »Poskušaj zmeraj videti pozitivno plat, kar koli je že na pladnju.«

Težava je priložnost

 Všeč mi je, kadar avtorji besedil iščejo dodatne pomene v posameznih besedah. Urša Milavec začne knjigo s stavkom: »Če besedi smisel odvzamemo prvo črko, ostane samo še misel.« In nadaljuje: »Če misli določiš smer, potem ta dobi svoj smisel.« Še nikoli pred tem nisem tako razumela smisla. »Pomembno je, da veš, kaj želiš, kam želiš in kdo si.« Že kar takoj avtorica opogumlja mladino (pa tudi nas stare), da nas morje možnosti, ki se nam ponujajo, ne zastraši preveč. Spodbuja raziskovanje novega, pa četudi na vseh področjih mladostnik ne more biti uspešen. »Kar pogumno, nič se ti ne more zgoditi slabega, lahko dobiš le povratno informacijo, da nekaj ni zate, in se tako hitreje usmeriš drugam.« Avtorica piše tako, da mladi začnejo na težave gledati kot na priložnost: »Vse, kar bi rada, je, da si zapomniš, da je vse v redu, da si zmeraj na pravem mestu tam, kjer si, tudi če kdaj ni prijetno in je težko, da se v življenju rodimo zato, da se učimo in da se največje učenje zmeraj skriva v težavah. Vzemi jih kot priložnosti za svoj napredek …«

Nikogar se ne boj

Včasih ni lahko. Ko sem brala to knjigo, je bil pred mojima otrokoma teden preizkušenj, na katere sta se oba dolgo pripravljala. Iskala sem metode, kako lahko kot mama pomagam otrokoma, če se ujameta v spirale negativnih misli. Kaj pa če se vendarle ne izteče tako, kot si želita? Kot si zaslužita? Življenje ni vedno pošteno. Avtorica v poglavju Ko postane težko spodbuja mlade, da se ne skrivajo pod odejo in izostajajo od pouka, ko se kaj zaplete. Piše, da je pomembno, da se kljub negativnemu počutju premikajo naprej, in ko se pojavijo tiste čudne misli, da jih hitro odženejo. Podčrtala sem si eno od tehnik, ki preverjeno prekine in utiša negativne misli: »Ko se pojavi negativna misel, glasno rečem STOP in hkrati močno zaploskam.« Popravni izpiti, diplomske naloge, športna tekmovanja … javna nastopanja so pogosto pospremljeni s strahovi.

V poglavju Nikogar se ne boj avtorica omenja tudi pridobljene strahove, ki jih mladi mimogrede prejemajo od nas staršev in drugih odraslih ljudi. Ti strahovi jim niso v korist in je dobro, da jih čim prej prepoznajo. Podčrtala sem si še definicijo poguma, kot jo navaja avtorica: pogum »ni odsotnost strahu, ampak da nekaj narediš, čeprav te je strah«.

Urša Milavec

Ni bistven cilj ...

In ko naša mladina doseže začrtane cilje, ko se vpiše v novi letnik, ko maturira, naredi sprejemni na akademiji, diplomira, magistrira, doktorira, se uvrsti v finale v določeni športni disciplini, na želeno delovno mesto – kaj pa potem? Avtorica nas pripravlja, še posebej pa mladostnike, da taki cilji ne prinašajo trajne sreče in izpolnjujočega občutka, so »samo navigacijski pomočniki, ki ti služijo, da si začrtaš smer, kamor se želiš premakniti … bistvo ni v nabiranju ciljev, ampak v kakovosti in tvoji polni prisotnosti na poti do njih.« Ko ne vemo, kako se bo izteklo našim otrokom, je dobro, da pred njimi mi nekako občutimo, da je edino, kar imamo, sedanji trenutek, da se ne pehamo preveč za cilji in nas ne vrže preveč iz tira, če kaj ne poteka, kot so si zamislili ali smo si mi zanje zamislili. Avtorica je spodbudna skozi vso knjigo. Kako lepo bi bilo, da bi njena sporočila ponotranjili najprej, in predvsem starši mladostnikov, da jih bomo lahko spodbujali, ko nas bodo potrebovali, čeprav nam bodo kazali prav nasprotno in nas bodo odrivali stran!

Ni neuspehov, so samo lekcije

 Obstaja na tisoče načinov poti, da dosežemo cilj. Podčrtala sem si, da bi prebrala hčeri: »... saj veš, če bo življenje hotelo, da je drugače, bo tudi res drugače, pomembno je le, kakšen je tvoj odziv na ovinke in ovire, s katerimi se boš na tej poti srečeval.« Toplo priporočam branje te knjige prav zaskrbljenim mamam (in očetom), ko se otroci znajdejo na prelomnicah. Že samo če tedaj preletite naslove poglavij, bo pomagalo. Recimo Neuspehov ni, so samo lekcije. Tu je govor o tem, da se mladi (in tudi mi) ne ujamemo v idejo lastnih pričakovanj, kako bi moralo biti, ampak se naučimo stanje sprejeti tako, kot je, in se zavedati, da nobeno stanje ni za zmeraj. Pomembno se mi je zdelo tudi nagovarjanje avtorice, da mladi ostajajo zvesti sebi, ne pozabijo na lastne občutke, ko jim igra srce, kar leta šolskega sistema pogosto milo rečeno radirajo. »Če vprašaš koga od starejših, kaj najbolj obžaluje, da ni naredil v svojem življenju, je med najbolj pogostimi odgovori to, da ni podrobneje raziskal nečesa, kar ga je zanimalo ali privlačilo.«

Hvaležna sem, da je knjiga prišla do mene v pravem času. Lahko napišem, da je v ključnem trenutku vlila vame zaupanje v moč, ki se skriva v vseh nas, in spodbudila občutek, da bo vse v redu in prav, četudi se bo zdelo, da ni, ker nič ne traja večno.

Objavljeno v reviji Jana,  št. 35, 2. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana