Je lahko zelo inteligenten človek čustveno neinteligenten?
Visok IQ še ne zagotavlja čustvene zrelosti. Spoznajte znake slabše razvite čustvene inteligentnosti in razloge, zakaj jih pogosto spregledamo.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Zdi se skoraj nerazumljivo. Človek, ki je sposoben voditi podjetje, obvladati najzahtevnejše strokovne izzive ali v nekaj minutah razvozlati problem, s katerim se drugi ukvarjajo ves dan, ne zmore opaziti, da je nekoga prizadel. Ob kritiki se zaplete v dokazovanje, v prepiru presliši vse, kar mu skuša povedati sogovornik, svoje izbruhe pa pojasni z napakami drugih. Kako je mogoče, da izjemno bister um odpove prav tam, kjer bi pričakovali največ razumevanja?
Dolgo smo inteligentnost dojemali kot široko sposobnost, ki naj bi človeku pomagala uspešno obvladovati skoraj vsa življenjska področja, danes pa vemo, da bistro razmišljanje še ne zagotavlja dobrega razumevanja lastnega notranjega dogajanja in odnosov. Sposobnost reševanja zahtevnih miselnih nalog ter sposobnost prepoznavanja in uravnavanja čustev se lahko pri istem človeku razvijeta zelo različno.
Prav zato je lahko nekdo intelektualno izjemen, čustveno pa presenetljivo nevešč. Njegova inteligentnost mu pri tem pogosto celo omogoča, da svoje čustveno neinteligentno vedenje spretno pojasni in zagovarja, zaradi česar svoj čustveni vzorec še težje zares prepozna.
Kaj sploh merimo, ko govorimo o inteligentnosti?
Inteligenčni testi praviloma ocenjujejo sposobnosti, kot so logično sklepanje, verbalno razumevanje, prostorska predstavljivost, delovni spomin in hitrost obdelave informacij. Visok rezultat nam lahko veliko pove o človekovem kognitivnem potencialu, precej manj pa o tem, kako se bo odzval, ko se bo počutil zavrnjenega, osramočenega, ljubosumnega ali ogroženega.
Čustvena inteligentnost zajema drugo skupino sposobnosti. Eden najvplivnejših znanstvenih modelov, ki so ga razvili psihologi John Mayer, Peter Salovey in David Caruso, jo opisuje kot sposobnost zaznavanja, uporabe, razumevanja in uravnavanja čustev. Čustveno spreten človek zna torej razbrati, kaj se dogaja v njem in drugih, razlikovati med podobnimi občutki, predvideti, kako se bodo čustva razvijala, ter izbrati odziv, ki bo v danem položaju najbolj smiseln.
V poljudni rabi je čustvena inteligentnost pogosto predstavljena kot mešanica prijaznosti, empatije, družabnosti in lepega vedenja, strokovno gledano pa je ta pojem precej bolj kompleksen. Dober in skrben človek lahko težko obvladuje jezo ali tesnobo, medtem ko zna nekdo z manj plemenitimi nameni odlično prebrati razpoloženje ljudi. Čustvene sposobnosti, osebnost, vrednote in značaj se med seboj prepletajo, vendar niso eno in isto.
PREBERITE TUDI:
Kako je lahko nekdo tako pameten in tako slep za čustva?
Intelektualni razvoj je močno odvisen od priložnosti za učenje in urjenje. Otrok rešuje naloge, bere, pridobiva znanje, se uči argumentiranja in za dosežke dobiva priznanje. Čustvene spretnosti nastajajo v drugačnih okoliščinah. Razvijajo se v odnosih, v katerih je mogoče občutke prepoznati, poimenovati in izraziti, ne da bi bil človek zaradi njih zasmehovan, zavrnjen ali kaznovan.
Otrok, ki pogosto sliši, naj ne bo občutljiv, naj se ne smili samemu sebi ali naj že neha jokati, se lahko nauči svoje doživljanje hitro odriniti. Če okolje visoko ceni uspešnost, razumnost in samostojnost, ranljivost pa razume kot šibkost, utegne postati razum njegov glavni način spoprijemanja s svetom. O čustvih lahko pozneje govori zelo pronicljivo, stik z lastnimi občutki pa mu še vedno povzroča nelagodje.
Nekateri ljudje so odraščali ob odraslih, ki so konflikte reševali z molkom, izbruhi, obtoževanjem ali umikom. Čeprav so pozneje pridobili veliko znanja in dosegli zavidljive uspehe, v bližnjih odnosih pogosto uporabljajo čustvene odzive, ki so se jih naučili že v zgodnjem otroštvu. Pod pritiskom namreč ne posežemo vedno po tistem, kar vemo, temveč po tistem, kar smo največkrat vadili.
Pri nekaterih se pojavlja tudi aleksitimija, izraz za težave pri prepoznavanju in opisovanju lastnih čustev. Človek čustva doživlja, vendar jih težko razločuje in ubesedi. Napetost lahko opazi predvsem kot telesno nelagodje, nemir ali razdražljivost, ne da bi prepoznal strah, žalost ali sram, ki se skrivajo v ozadju. Aleksitimija se lahko pojavi tudi pri ljudeh z zelo visokimi intelektualnimi sposobnostmi.
Ko razum postane obramba pred čustvi
Bister človek ima pogosto izjemno sposobnost analiziranja. Ta mu lahko pomaga razumeti svoje vedenje, lahko pa ga tudi oddalji od neprijetne resnice o sebi. Namesto da bi začutil prizadetost, začne razpravljati o tem, zakaj je odziv druge osebe nelogičen. Namesto da bi priznal strah pred neuspehom, podrobno razloži, zakaj naloga ni bila vredna njegovega časa. Ob očitku, da je nekoga prizadel, išče netočnosti v pripovedi in spregleda njeno bistvo.
Psihologija takšno obrambo pozna kot intelektualiziranje. Čustveno nabito izkušnjo človek spremeni v predmet analize ter si s tem povrne občutek nadzora. Razlaga je lahko premišljena in stvarna, toda čustvo, zaradi katerega je sploh nastala, ostane nedotaknjeno.
Visoka inteligentnost omogoča tudi zelo prepričljivo racionaliziranje. Človek hitro najde razloge, ki njegovo vedenje prikažejo kot razumno in neizogibno. Ni povzdignil glasu, ker ni znal obvladati jeze, temveč zato, ker ga drugače nihče ne posluša. Ni poniževal sodelavca, temveč zgolj vztraja pri visokih standardih. Ni prezrl partnerjevih občutkov, temveč zavrača nepotrebno dramatiziranje. Boljši ko je v argumentiranju, lažje lahko svojo razlago zamenja za objektivno resnico.
V takšnem pogovoru utegne premagati sogovornika, ne da bi razumel, kaj se je med njima zgodilo. Dokazal je svojo poanto, odnos pa je po razpravi še bolj načet.
Znaki šibkeje razvitih čustvenih sposobnosti
Vsakdo kdaj presliši drugega, se odzove preburno ali se začne braniti, še preden dobro razume očitek. Veliko več kot posamezen spodrsljaj pove vzorec, ki se ponavlja v različnih odnosih. Če nekdo vedno znova prihaja v podobne konflikte, vendar njihov izvor dosledno vidi samo v drugih, je njegova sposobnost samorefleksije verjetno omejena.
Eden od znakov je skromen čustveni besednjak. Oseba ve, da se počuti slabo, čudno ali jezno, težko pa prepozna razliko med razočaranjem, osamljenostjo, nemočjo, zavrnitvijo in sramom. Nejasno notranje doživljanje se zato pogosto pokaže kot razdražljivost, očitanje, umik ali potreba po nadzoru.
Šibkejše čustvene spretnosti se lahko kažejo tudi kot slabo prenašanje nelagodja drugih. Ko bližnji izrazi žalost, mu oseba takoj ponudi rešitev. Ko je razočaran, mu pojasni, zakaj njegovega občutka ne bi smel imeti. Ko spregovori o boleči izkušnji, pogovor hitro preusmeri nase ali začne iskati krivca. V ozadju največkrat ni brezbrižnosti. Oseba preprosto ne ve, kako ostati ob čustvu, ki ga ne more nemudoma odpraviti.
Značilna je tudi potreba po tem, da mora biti občutek drugega podprt z dovolj dobrimi dokazi. Stavek »ob tem sem se počutila spregledano« obravnava kot trditev, ki jo je treba ovreči. Navede vse dogodke, ki naj bi dokazovali nasprotno, in pričakuje, da bo s tem izničil sogovornikovo doživetje. Čustveno spretnejši odziv dopušča možnost, da namen in učinek nista bila enaka. Človek je morda ravnal brez slabih namenov, njegova dejanja pa so nekoga vseeno prizadela.
Čustvena inteligentnost in empatija nista sopomenki
Empatijo pogosto opisujemo kot sposobnost vživljanja v drugega, vendar tudi ta ni enotna. Kognitivna empatija nam pomaga razumeti, kaj druga oseba verjetno misli in čuti. Čustvena oziroma afektivna empatija se nanaša na naš notranji odziv na njeno doživljanje. Pri nekaterih ljudeh sta obe dobro razviti, pri drugih je ena precej izrazitejša od druge.
Človek lahko zelo natančno prebere razpoloženje v prostoru, opazi negotovost sogovornika in predvidi njegov odziv, ne da bi ga njegova stiska posebej ganila. Prav zaradi tega družabna spretnost in karizma nista zanesljiv dokaz čustvene zrelosti. Dobro razumevanje ljudi je mogoče uporabiti za podporo in povezovanje, pa tudi za pritisk, pridobivanje naklonjenosti ali manipuliranje.
Na drugi strani lahko oseba močno občuti bolečino drugih, vendar jo ta tako preplavi, da se umakne ali izgubi sposobnost premišljenega odziva. Visoka občutljivost zato še ne zagotavlja učinkovitega ravnanja s čustvi. Za zrelo empatijo so potrebni razumevanje, sočutje in dovolj dobra samoregulacija, da ob stiski drugega ne izgubimo stika s seboj.
Pri presojanju ljudi je sicer vedno potrebna previdnost. Zadržanost, neposreden način govora, manj izrazita mimika ali potreba po samoti niso dokazi čustvene neinteligentnosti. Na izražanje čustev vplivajo osebnost, kultura, vzgoja, trenutno počutje in nevrološke razlike. Površinsko družaben človek je lahko zelo slabo uglašen z drugimi, tih in nekoliko neroden sogovornik pa izredno sočuten.
Največ se pokaže v konfliktu
Čustveno inteligentnost najlažje občudujemo pri človeku, ki zna prisluhniti, pomiriti napetost in najti prave besede. Njena prava moč se razkrije takrat, ko je ogrožen tudi njegov ego. Kako se odzove, ko ga nekdo zavrne, mu postavi mejo ali opozori na napako? Lahko ostane radoveden, čeprav mu odgovor ni všeč? Zmore slišati neprijetno sporočilo, ne da bi takoj napadel verodostojnost človeka, ki ga je izrekel?
Čustveno spreten človek ni ves čas miren, blag in brezhibno razumen. Tudi on izgubi potrpljenje, napačno razume sogovornika ali izreče besede, ki jih pozneje obžaluje, odločilno pa je, kaj naredi po tem. Zmore razmisliti o svojem odzivu, priznati svoj delež, se opravičiti brez dolgega pojasnjevanja in poskusiti škodo popraviti?
Opravičilo še posebej dobro razkrije stopnjo čustvene zrelosti. Nekateri se opravičijo predvsem zato, da bi se neprijeten pogovor čim prej končal. Drugi svojemu opravičilu dodajo vrsto razlogov, zaradi katerih naj bi bili za svoje ravnanje skoraj prisiljeni. Iskreno opravičilo vsebuje priznanje konkretnega dejanja, razumevanje njegovega učinka in pripravljenost, da v prihodnje ravnamo drugače.
Pomemben pokazatelj je tudi odnos do postavljanja meja. Človek lahko razume razočaranje drugega in kljub temu vztraja pri svoji odločitvi. Zmore sočustvovati, ne da bi prevzel odgovornost za vsako tuje čustvo, ter izraziti jezo brez žaljenja ali kaznovanja. Čustvena zrelost se ne kaže v nenehnem ugajanju, temveč v sposobnosti, da ostanemo povezani s seboj in drugim tudi ob nestrinjanju.
Ali se lahko čustvene inteligentnosti naučimo?
Čustvena inteligentnost ni nespremenljiva lastnost, določena enkrat za vselej. Razvijamo jih lahko tudi v odraslosti, vendar zgolj branje o odnosih navadno ne spremeni odzivov, ki smo jih utrjevali več desetletij. Za spremembo potrebujemo opazovanje lastnih vzorcev, dovolj iskrene povratne informacije in pripravljenost, da ostanemo v stiku z neprijetnim občutkom, še preden ga spremenimo v očitek ali razlago.
Koristen prvi korak je natančnejše poimenovanje čustev. Namesto splošnega »slabo se počutim« lahko poskusimo ugotoviti, ali smo razočarani, osramočeni, prestrašeni, osamljeni ali nemočni. Bolj ko razumemo svoje notranje stanje, več možnosti imamo pri izbiri odziva. Čustvo je informacija, vedenje pa odločitev.
Pomaga tudi razlikovanje med dogodkom in razlago, ki smo mu jo pripisali. »Ni odgovoril na moje sporočilo« opisuje dogodek. »Ni mu mar zame« je že sklep, ki lahko sproži prizadetost, jezo ali umik. Ko razliko opazimo, se odpre prostor za preverjanje, namesto da bi se odzvali na razlago, kakor da je potrjeno dejstvo.
V pogovoru lahko veliko spremeni že preprosto preverjanje: »Sem te prav razumel, da si se takrat počutil odrinjeno?« S tem še ne potrjujemo vseh sogovornikovih sklepov in se ne odpovedujemo svojemu pogledu. Pokažemo le pripravljenost, da poleg lastne izkušnje za trenutek pogledamo tudi njegovo.
Bister um nas ne zaščiti pred čustveno slepoto
Zelo inteligenten človek je torej lahko šibek pri prepoznavanju, razumevanju in uravnavanju čustev. Mogoča je tudi nasprotna kombinacija: nekdo z manj izrazitimi kognitivnimi sposobnostmi je lahko izredno dojemljiv, varen in moder v odnosih. Raziskave sicer odkrivajo določene povezave med različnimi vrstami sposobnosti, vendar visoka razvitost ene ne zagotavlja enako visoke razvitosti druge.
Največ o človekovi čustveni inteligentnosti zato ne pove njegova izobrazba, besedni zaklad ali sposobnost argumentiranja. Bolj zgovorno je, kaj naredi, ko se sreča z izkušnjo, ki omaje njegovo predstavo o sebi. Bister um bo hitro našel razlago, zakaj ima prav, čustvena zrelost pa mu bo pomagala pomisliti, da morda še ne vidi celotne slike.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
