##IMAGE-3033088##

Sem večji uporabnik zdravstvenih storitev in sem zelo prizadet z nedopustno predolgimi čakalnimi dobami. Za revmatološki pregled moram čakati več kot 19 mesecev ali za 6,3 krat več kot je to dovoljeno s pravilnikom o čakalnih dobah. Pravilnik o čakalnih dobah je izdalo Ministrstvo za zdravje v sodelovanju z zdravstveno stroko. To pomeni, da zakonodajalec in zdravniška stroka ne spoštujejo lastne zakonodaje. Komu se lahko potem pritožiš? Varuh zdravstvenih storitev je popolnoma nemočna in neučinkovita institucija in je zmaj brez zob. Probleme in nespoštovanje zakonodaje, ki jih občutimo uporabniki zdravstvenih storitev bi morala reševati zdravstvena inšpekcija. Žal uporabniki zdravstvenih storitev nismo vedeli, da obstajajo, do korona zdravstvene krize, ko so začeli loviti neuporabnike zaščitnih mask. Ne ukrepajo pa v primerih, ko zakonodajalec in javne službe kršijo zakonodajo. To je velika "rak rana" naše družbe, ker so inšpektorji v podrejenem položaju do zakonodajalca in do delodajalca. Gre za zelo veliko politično napako, da so inšpekcijske službe organizirane po posameznih ministrstvih. Morali bi biti neodvisna institucija, kot sta policija in sodstvo. V bistvu se ne upajo niti opozoriti zakonodajalca in javne službe, da je kaj narobe. Na tak način si je politika vzpostavila okolje, da jo inšpekcije ne morejo nadzorovati, kar vodi družbo v totalitarni sistem. Poleg tega pa v pravilniku ni predvidenih nobenih sankcij zaradi nedopustno predolgih čakalnih dob in zato ga zdravstvo ne spoštuje. Tudi varuha človekovih pravic to nič ne moti, da smo uporabniki zdravstvenih storitev praktično brez sodnega varstva iz tega naslova.

Nerazumljivo pa je, da Ministrstvo za zdravje in njihov finančni servis - ZZZS podeljujejota zdravstvene programe zdravstvenim ustanovam, ki za določene programe nimajo svojega stalno zaposlenega kadra, temveč to opravljajo s pogodbeno zaposlenimi zdravniki iz javnega zdravstva, ki to opravljajo iz pohlepa po denarju in ne iz zdravniške etike. Posledice tega so, da so zdravniške usluge slabše opravljene, saj se dela na "akord" ter se podaljšujejo čakalne dobe. Težji primeri pa tako in tako na koncu končajo v javnem zdravstvenem sistemu. Domnevam, da ti zdravniki, ki poleg tega, da so zaposleni v javnih ustanovah, kjer so socialno zavarovani, opravljajo tam minimalen obseg dela in se varčujejo za pogodbena dela in popoldanska dela. Tudi iz tega naslova prihaja do prevelike utrujenosti posameznih zdravstvenih delavcev. Pri tem neposredno ne obsojam izvajalce zdravstvenih storitev, temveč zakonodajalca, ki podeljuje zdravstvene programe zdravstvenim ustanovam, koncesionarjem in privatnikom, ki za določene programe nimajo potrebnega stalno zaposlenega kadra. Vprašanje, pa je tudi, zakaj javni zavodi dajejo soglasja svojim zaposlenim za opravljanje pogodbenega in privatnega dela?? Očitno gre za dvoličnost?? Na eni strani se javnosti opravičujejo, da so nedopustne čakalne dobe zaradi pomanjkanja kadra, z druge strani jim dajejo soglasja za honorarni zaslužek. Lahko se vprašamo, zakaj javni zavodi ne organizirajo dopolnilno delo v lastni ustanovi in s tem skrajšajo nedopustno predolge čakalne dobe?? Odgovor je v sistemu, ki ga je vzpostavilo Ministrstvo za zdravje, da se lahko opravljajo zdravstveni programi ne da bi za to imeli izvajalci zdravstvenih storitev stalno zaposlen kader. Koncesije, pa so zelo dobre priložnosti za korupcijo. Komu to ustreza, si lahko vsak sam odgovori. Ob tem je potrebno priznati, da ko prideš na zdravstveno obravnavo, ta poteka v večini primerov korektno in na visoki strokovni ravni in lahko ugotovimo, da je naše zdravstveno osebje zelo dobro usposobljeno.

Občasna donacija zdravstvenim ustanovam za skrajševanje nedopustnih čakalnih dob v obstoječem sistemu je več ali manj podpora koncesionarjem in privatnemu zdravstvenemu sektorju in vodi v privatizacijo zdravstva. Dokler ni bilo pogodbenega zdravstvenega dela, delitev zdravstvenih programov … in je javno zdravstvo bilo financirano po opravljeni realizaciji, ni bilo koncesionarjev, ni bilo popoldanskega opravljanja zdravstvenih storitev (šušmarstva), tudi čakalnih dob ni bilo.

Ko se malo bolj poglabljamo v ta sistem, vidimo, da je Ministrstvo za zdravje kot lisica, ki lovi svoj rep. Pri ZKP v bistvu ni velike filozofije, kaj je potrebno storiti za odpravo nedopustnih predolgih čakalnih dob, le nobena politična vlada ni pripravljena se spopasti z zdravniškim lobijem, ki je vzpostavil sistem za ožemanje uporabnikov zdravstvenih storitev in izčrpavanje zdravstvene blagajne, katero na koncu financirajo vsi zaposleni državljani.