##IMAGE-3047352##

Veliko govorimo o zdravju, o pravilnem načinu prehranjevanja, o razgibavanju, telovadbi, športu, sprehodih v naravi. Vse to naj bi nas okrepilo in naredilo odpornejše za vse vrste bolezni, ki nas v današnjem času tarejo. To je vse lepo in prav, fizično si bomo zdravje res izboljšali. Pozabljamo pa, da je človek edinstveno bitje, včasih tudi nedoumljivo, kajti narava nam je poleg telesa podarila tudi čustva, dušo in po tem se razlikujemo od vseh živih bitij na zemlji.

Malokdo se vpraša, kako pa je z našim duševnim zdravjem. Ker pač imamo čustva nas neprijetni, žalostni in tragični dogodki, ter razne katastrofe prizadenejo, zbolimo, načeto je naše duševno zdravje, kar pa posledično vpliva tudi na fizično. Vsa priporočila o zdravem načinu življenja nam ne pomagajo, če ne ozdravimo tudi dušo, našo psiho, naša notranja čustva.

Tukaj pa nastopi težava, premalo je strokovnjakov, ki bi prepoznali tvojo notranjo bolečino, tvoj boj, da se osvobodiš mračnih misli, včasih tudi misli na samomor. Velikokrat ti nekdo, ki si se mu skušal zaupati reče, da si pač slabe volje in da bo že boljše jutri. Tak človek se še bolj zapre v samega sebe in njegova duševna stiska se še poveča. Dvomiti začne o smislu oz. vrednosti lastnega življenja

Na žalost je naša miselnost ostala še vedno v starih časih, saj se o tem ni govorilo, to je bil tabu in če si slučajno hotel poiskati pomoč pri strokovnjaku, so te takoj ožigosali za norca in ta stigma, ti je ostala celo življenje. Zaradi tega tudi veliko ljudi ne prizna in ne govori o svojih stiskah in tudi ne poišče pomoči strokovnjaka, pač pa se zateče k skrajnemu dejanju – samomoru, saj se čuti zavržen od vseh, ne vidi več smisla živeti in zdi se mu, da bo za njega in njegovo okolico boljše, če ga ne bo več.

Vse dni v letu, bi morali ozaveščati ljudi o tej bolezni, ki vpliva na celotno življenje, ne sme biti samo stigma, ki te spremlja. Spodbujati bi morali vse, ki jih uničuje stres, zapadejo v depresijo, da poiščejo pomoč, saj obstaja učinkovito zdravljenje in kar je pomembno daje ti občutek, da nisi sam, nekdo te posluša brez pikrih komentarjev.

Pri duševnih boleznih na svetu sta najpogostejša depresija in anksiozne motnje. Slovenija pri tem ni izjema, saj smo v samem vrhu po številu samomorov. Zato je nujno, da se izobrazi še več strokovnjakov, ki bodo te motnje in stiske prepoznali, zdravili in mogoče tudi marsikomu rešili življenje. Napačno bi bilo misliti, da si po tem zdravljenju zelo srečen in zadovoljen, zdravljenje samo pripomore in te nauči, kako se s stresom in težavami spopasti v vsakdanjem življenju. Pomembno pa je tudi, da mi vsi nudimo človeku v duševni stiski pomoč, da prepoznamo to stisko in ga skušamo pregovoriti, da opusti samomorilsko nagnjenje in ga prepričamo, da poišče pomoč strokovnjaka.

Na pobudo Svetovne federacije za duševno zdravje je bil 10. oktober izbran za Svetovni dan duševnega zdravja in leta 1992 smo ga prvič praznovali. Namen tega praznika je še večje osveščanje o tej bolezni in spodbujanje pozornosti ljudi na učinke te bolezni na življenje vseh ljudi na svetu. Leta 2002 pa je bil 10. september proglašen za dan preprečevanja samomorov, ki so posledica duševnih stisk.

Naj duševna bolezen ne ostane stigma in tabu, govorimo o njej kakor govorimo o vseh drugih bolezni, brez strahu in zaupajmo se strokovnjakom, poiščimo pomoč, ne skrivajmo se za štirimi zidovi. Če je le mogoče, poiščimo si nek hobi, ukvarjajmo se z njim, svoje misli posvetimo temu in sčasoma bodo tudi težke misli izzvenele. Nisem strokovnjak, sem le preprost človek in to so samo moja razmišljanja.