Profimedia

V svetu, ko ves čas nekam hitimo in smo ves čas izpostavljeni neštetim informacijam, se vedno več ljudi srečuje z izjemno neprijetnim odzivom telesa, paničnimi napadi. To je nenaden trenutek, ko telo dobi občutek, da je ogroženo, čeprav se zunaj zares ne dogaja nič nevarnega. In takrat reagira. Zelo burno in navadno s polno intenziteto.

PREBERITE TUDI:

Osebna rast

Kako iz samokritike preiti v samosočutje in postati svoj zaveznik

Srce začne razbijati, zdi se, kot da ne moremo dovolj vdihniti, v prsih pritiska, roke se tresejo, telo preplavi val toplote ali mrzlice. Veliko ljudi je ob prvem napadu prepričanih, da doživljajo srčni infarkt ali da bodo izgubili zavest. V resnici pa gre za pretiran odziv živčnega sistema, ki sproži alarm, kot da smo v življenjski nevarnosti, čeprav nismo.

Ko telo sproži alarm, pa glava ne razume, kaj se dogaja

Panični napad doseže vrh v nekaj minutah, lahko pa se občutek notranjega tresenja vleče še dolgo. Prav ta intenzivnost telesnih signalov je razlog, da mnogi paničnega napada sploh ne prepoznajo psihološko reakcijo, temveč kot telesni kolaps. Šele ko so izključene srčne, ščitnične, pljučne ali nevrološke težave, človek lahko začne sprejemati, da gre za odziv preobremenjenega živčnega sistema.

Toda potem se pogosto pojavi še nekaj drugega: strah pred naslednjim napadom. Čeprav je panika že minila, se v telesu shrani spomin na tisto izjemno neprijetno izkušnjo. Pojavi se notranji glas, ki šepeta: »Kaj pa, če se ponovi? Kaj, če se zgodi v avtu, na letalu, v trgovini, sredi noči?« Prav ta anticipativni strah poveča napetost in hkrati verjetnost, da se bo panika res ponovila.

Kdaj se panični napadi najpogosteje pojavijo?

Panični napadi se nam z izjemo otroštva lahko pojavijo kadarkoli v življenju. Pri nekaterih ljudeh se prvič razvije v pozni adolescenci, ko so hormoni, nevrobiologija in življenjski pritiski najbolj intenzivni. Pri drugih se pojavi sredi najuspešnejših let – ko je tempa preprosto preveč, telo pa dolgo zadržuje napetost, dokler ne popusti. Mnogokrat se zgodijo tudi zato, ker sicer navzven igramo popolno sliko, navznoter pa smo v paniki, ker ne dosegamo svojih najbolj srčnih pričakovanj.

Profimedia

Pogosto pa se panični napadi pojavijo tudi veliko kasneje. Pri starejših so lahko povezani s strahom pred boleznijo, občutkom osamljenosti, izgubo partnerja ali dejstvom, da se v okolici veliko ljudi sooča z zdravstvenimi težavami. Telo se odzove na notranji občutek ogroženosti, četudi ni vidnega zunanjega sprožilca.

Panični napadi se torej redko pojavijo »iz nič«. Veliko pogosteje so zadnja kapljica v kozarcu, ki se je polnil že dlje časa – s stresom, utrujenostjo, pretirano odgovornostjo ali tiho notranjo stisko.

Zakaj se panika pogosto oglasi ponoči

Nekateri ljudje panične napade doživljajo tudi sredi noči. Zaspijo povsem normalno, nato pa se nenadoma prebudijo z razbijanjem srca, kratko sapo, potenjem in občutkom, kot da se dogaja nekaj hudega. Ker se napad zgodi neposredno iz spanja, se zdi še bolj strašljiv, saj človek nima časa zaznati zgodnjih opozorilnih znakov.

Nočni panični napadi niso posledica sanj, temveč nenadne aktivacije živčnega sistema, ki se ponoči ne bi smela zgoditi. Povzročijo jih lahko kopičen stres čez dan, narobe usmerjen dvig kortizola, plitko dihanje med spanjem ali preprosto dejstvo, da napetost pride na površje šele, ko se telo sprosti. Čeprav delujejo dramatično, niso nevarni – so le izraz preobremenjenega telesa, ki za trenutek izgubi ritem.

Profimedia

Panika se ne pojavi iznenada – telo nas opozarja, a ga pogosto preslišimo

Čeprav panični napad doživljamo kot nenadno reakcijo telesa, v resnici skoraj vedno obstajajo zgodnji opozorilni signali. Telo nam sporoča, da smo predolgo v stresu, napetosti ali skrbeh, vendar to pogosto ignoriramo. Prvi znaki so običajno neopredeljiva notranja napetost, občutek, da »nekaj ni v redu«, nenadna razdražljivost, plitko dihanje, pritisk v prsih, rahla omotica ali mravljinčenje.

To so trenutki, ko lahko še veliko naredimo. Če se takrat ustavimo, prepoznamo dogajanje in uporabimo preproste umiritvene tehnike, lahko preprečimo, da bi panika dosegla svoj nekontrolirani vrh.

Profimedia

Pet preverjenih načinov, kako ustaviti paniko, preden vas preplavi

1. Ustavite se in poimenujte, kaj se dogaja

Najbolj pomirjujoče je, ko si dovolimo priznati, da se je v telesu aktiviral panični odziv. Namesto boja si lahko rečemo: »To je panika. Ni prijetno, a nisem v nevarnosti.« tem aktiviramo racionalni del možganov in prekinemo spiralo katastrofičnih misli, ki paniko najhitreje potiskajo v višave.

2. Umirite dih – počasen vdih, daljši izdih

Plitko, hitro dihanje je eden glavnih motorjev panike. Pomaga, če ritem zavestno upočasnimo. Usedemo se, stopala položimo na tla in nekaj minut dihamo počasi: vdih skozi nos do štiri, izdih skozi usta do šest ali osem. Daljši izdih pošilja možganom signal, da smo varni, in umirja celoten živčni sistem. Pomembno je, da dihanje ne postane nova naloga, ampak mehko sidro, na katero se vračamo.

3. Vrnite se v tukaj in zdaj z vajami ozemljitve

Ko nas zajame panika, se pogosto počutimo, kot da nismo več prisotni v telesu ali prostoru. Pomaga, če zavestno preusmerimo svojo pozornost na zunanje dražljaje - začutimo tla pod nogami, ozavestimo dotik naslonjala pod hrbtom, začutimo hladno površino pod prsti ali namenoma opazujemo barve okoli sebe. Takšne senzorične sidrne točke preusmerijo pozornost od grozečih misli na konkretno resničnost, ki je običajno povsem varna.

Profimedia

4. Premaknite telo, da sprosti presežek adrenalina

Med paniko se sprosti velika količina adrenalina. Če ostanemo pri miru, se ta energija kopiči kot še večja napetost. Pomaga, če naredimo nekaj korakov, nežno raztegnemo telo ali napnemo in sprostimo mišice. Že kratek gib je dovolj, da telo začne predelovati presežek adrenalina in občutki postanejo bolj obvladljivi.

5. Preusmerite notranji dialog v pomirjujoč ton

Namesto kritičnega glasu, ki pravi: »Zakaj se ne morem zbrati?«, pomaga bolj sočuten notranji dialog: »To je težko, a bo minilo. Zmorem korak za korakom.« Takšen glas zmanjša dodatno napetost, ki si jo pogosto ustvarimo sami.

Kdaj je dobro poiskati strokovno pomoč

Te tehnike so dragocena pomoč pri občasnih paničnih napadih. Če pa se napadi ponavljajo, če se začne pojavljati izogibanje določenim situacijam ali če panika resno omejuje vaše življenje, je smiselno poiskati strokovno terapevtsko podporo. Kognitivno-vedenjska terapija ima pri panični motnji zelo dobro raziskano učinkovitost, po potrebi pa lahko psihiater predpiše tudi zdravila, ki pomagajo stabilizirati odziv živčnega sistema.

Profimedia

Ob tem je pomembno, da ob novih, nenavadnih telesnih simptomih – kot je prvič huda bolečina v prsih ali nenadna šibkost – najprej izključimo telesne vzroke. Šele ko so ti izključeni, ima smisel simptome obravnavati kot del paničnega odziva.

Panični napadi so izjemno neprijetni, a niso znak šibkosti. Pogosto so sporočilo telesa, da smo predolgo nosili preveč. Ko se naučimo prepoznati zgodnje znake, ustaviti spiralo in biti sami sebi opora, panika postopoma izgubi svojo moč – mi pa ponovno dobimo občutek, da smo v svojem telesu spet doma.