Arhiv Štajerskega Tednika

Milan Munda je prvič kri dal leta 1984 v nekdanji JLA. „Takrat smo mladi fantje kri dajali zato, da bi prej šli domov. Po vrnitvi iz JLA smo se o krvodajalstvu doma pogovarjali s stricem, sicer aktivnim krvodajalcem v Mariboru. Njegove besede o pomenu tega humanega poslanstva, kar krvodajalstvo je, so bile tako prepričljive, da sta redna krvodajalca postala oba njegova sinova in tudi jaz. Tako kri redno darujem od avgusta leta 1985, vsake tri mesece. V tem času tudi nisem imel zdravstvenih težav. Redno se odzivam tudi na (dodatne) klice s transfuzije. Prvič so me poklicali po enem letu in pol zaposlitve. Spominjam se, da smo reševali mamico z novorojenčkom. Takrat nas je kri darovalo dvajset, maksimalno, kar smo lahko. Mamica in dojenček iz Krapine sta preživela. Občutka, da si nekomu pomagal, da si mu rešil življenje, se ne da opisati. Zame osebno je krvodajalstvo nadvse plemenito humanitarno dejanje. Ko daš kri, se zavedaš, da boš nekomu rešil življenje oz. pomagal v nekem drugem smislu, ker kri gre tudi v raziskave, se uporabi kot zdravilo. V Sloveniji je krvodajalstvo prostovoljno, brezplačno in anonimno. Tako mora ostati. Nikoli ne bi krvi dal za denar. Tudi sam sem pred 13 leti prejel vabilo iz Avstrije, da bi kri daroval proti plačilu. To je prekupčevanje z organi, če daš kri za denar. Dokler bom zdrav, bom krvodajalec v Sloveniji. Od tega me ne bi odvrnila niti ukinitev prostega dneva.“ S svojo humanostjo je Milan Munda tudi zgled svojima otrokoma, sinu Marku, mag. tekstilne kemije, in Sari, mag. ekonomskih in poslovnih ved.

Preberite več v Štajerskem Tedniku