Tone Štamcar, čebelar iz Gorenje vasi pri Šmarjeti, se ljubiteljsko s čebelarstvom ukvarja že dobrih trideset let in je član Čebelarskega društva Šmarjeta - Škocjan. Za svoje delo pa je prejel že več priznanj - tako društvenega kot od Čebelarske zveze Slovenije.

Tone pove, da pri hiši nikoli niso imeli čebel, čeprav je živel na kmetiji. Je pa že kot fantič hodil pomagat čebelarju Lojzetu Gorencu (to je oče danes znanega dolenjskega čebelarja Staneta Gorenca iz Šmarjeških Toplic, ki nadaljuje družinsko tradicijo), tako da mu svet čebel ni bil tuj. Tu je dobil prva znanja in ko je Tone leta 1986 želel samostojno čebelariti, je prav od Lojzeta dobil prvi roj čebel. Prvi panji, ki jih je prejel od dveh ljubiteljskih čebelarjev, so bili stari. Počasi jih je širil in leta 1988 na domačiji postavil lep zidan čebelnjak z 12 panji. Danes jih ima 21, šest še rezervnih, in pravi, da bo pri tem tudi ostal. Blizu ima še opazovalni panj, ki je zastekljen, in tako lahko hitro vidi razvoj in stanje čebel, primeren pa je tudi za zanimiv prikaz življenja čebel obiskovalcem, zlasti najmlajšim.

PREHUDA VROČINA NI DOBRA

Tone, ki doma redi tudi kokoši in zajce, je zelo zagnan čebelar. Svoje delo obvlada, je pa tudi zelo natančen in vesten, na dan gre kar nekajkrat v svoj čebelnjak pogledat, če je vse v redu. K sreči mu pri delu rada pomaga partnerica Tatjana. Kot pravi Tone, je letošnja letina povprečna, kar pomeni, da so bile že boljše, a tudi slabše. Npr. lani je bilo slabše.

In kako na čebele vpliva vreme oz. taki vremenski ekstremi, kot smo jim priča zadnja leta? »Za čebele je sicer boljše, da je vroče kot hladno, a tako vroče kot letos, je bilo prehudo. V taki vročini se medena rosa posuši. Že nekaj let spremljam temperaturo in sicer merim najnižjo jutranjo in najvišjo dnevno temperaturo. Letos je bila v Novem mestu kar 46 krat preko 30 stopinj Celzija, kar je res veliko,« pove Tone. Lani je bilo takih dni poleti 16, predlani pa tudi veliko, kar 44. A tudi dež ni dober, saj spere cvetni prah. »Pri cvetenju kostanja sem lani opazil, da je bil dnevni donos medu dva do tri kilograme, ko je deževalo, pa nič,« Tone pove svoja opažanja. Sam prideluje oz. toči cvetlični, gozdni in kostanjev med.

OGROMNO MEDU PONAREJENEGA

V zadnjih letih naši čebelarji opažajo pogostejše odmiranje čebeljih družin, na kar vpliva tudi onesnaževanje oz. ekologija. Tone Štamcar pove, da pri njem to ni problem, saj njegov čebelnjak na eni strani obdaja gozd, na eni strani pa so sicer vinogradi (gorica Koglo), a gre za manjše vinogradnike, ki malo škropijo oz. ne vsi naenkrat. Tako pomora čebel tu še ni bilo. Je pa seveda nasploh treba zmanjšati uporabo škropiv, škodljivih za čebele, oz. jih sploh ne uporabljati. K ohranjanju čebel lahko vsi prispevamo z ohranjanjem čistega okolja in voda, da na svoje vrtove uvajamo ekološko pridelavo, pa seveda tudi s sajenjem medovitih rastlin, kar se zadnje čase spodbuja v marsikateri občini. Ne gre pozabiti, da poglavitni pomen čebelarstva niso čebelji pridelki, ampak opraševanje rastlin, ki je še kako pomembno za naš razvoj.

Čebelar Tone, ki je že nekaj let tudi upokojen, je prepričan, da je slovenski med dober, kvaliteten, »saj je vse strogo predpisano in pod nadzorom veterinarske inšpekcije. Dvomim pa, da to velja za med v trgovinah, ki je večkrat dvomljivega izvora. Na našem tržišču je mnogo ponarejenega medu, veliko dodanega sladkorja, itd.,« meni. Sam prodaja le svojega in ima v glavnem že stalne stranke, ki cenijo dober pridelek, zato se vračajo in Tone, ki se vsa leta izobražuje na raznih predavanjih, izobraževanjih, čebelarskih sejmih itd., že prejema naročila za prihodnje leto. Ga pa moti, da je med v primerjavi z alkoholom pri nas premalo promoviran, čebelarstvo pa premalo cenjeno v primerjavi z vinogradništvom. »Čeprav alkohol škodi skoraj vsakemu, med pa prav vsakomur pomaga,« meni Tone.

Tudi sam vsa leta rad uživa med in prepričan je, da blagodejno vpliva na zdravje in počutje. Verjame namreč v Pitagorov rek, ki ga ima zapisanega v svoji čebelarski sobi: »Če ne bi jedel medu, bi umrl 40 let prej.«