Letos je za smrtno nevarno boleznijo mišjo mrzlico (hemoragično mrzlico z ledvičnim sindromom), za katero ni cepiva, v prvih štirih mesecih v Sloveniji zbolelo že toliko ljudi, kot lani vse leto. Največ bolnikov je prav na jugovzhodu države. Povzročitelj bolezni je hantan virus, v Sloveniji pa se pojavljajo trije tipi tega virusa.

Viruse s slino in iztrebki izločajo glodavci, zlasti miš in voluharice, verjetno tudi podgana in krt. Bolezen se pogosteje pojavi poleti, poklicno pa so ji izpostavljeni predvsem kmetje in gozdni delavci. V Sloveniji je bolezen poznana od leta 1952, ko so odkrili prvega bolnika, gozdnega delavca na Pohorju. Od leta 1991 do 2000 je bilo v Sloveniji 50 primerov te bolezni, ena oseba je umrla. Od teh je bilo na Dolenjskem 13 bolnikov, največ, šest primerov, pa leta 1992, ko je bil tudi smrtni primer.

Človek se najpogosteje okuži zaradi vdihavanja prahu, ki je okužen z izločki glodavcev, lahko pa tudi zaradi uživanja okužene hrane ali vode ter pri stiku s kužnino direktno preko kože. Prenos iz človeka na človeka pa ni dokazan. Štiri tedne in več po okužbi se lahko pojavijo mrzlica, vročina, glavobol in drugi splošni znaki, krvavitve v sluznico ustne votline in veznico, krvavitev iz nosu, možen je otrpel tilnik. Pogosta je različno huda prehodna odpoved ledvic. Bolezen je večinoma ozdravljiva, smrtnost je 5- do 10- odst.

Po besedah Dušana Harlandra, direktorja Zavoda za zdravstveno varstvo Novo mesto, sta najboljša preventivna ukrepa dobra splošna higiena in deratizacija. Mrtvih glodavcev se ne dotikamo z rokami. Hrano zavarujemo pred glodavci, da je ne morejo okužiti s svojimi izločki. Organske odpadke odstranjujemo na higienski način. Pri čiščenju prostorov, ki bi bili lahko okuženi s posušenimi izločki glodavcev, se odločimo za mokro čiščenje z uporabo detergentov, uporabljamo masko, rokavice in obleko z dolgimi rokavi in hlačnicami, po čiščenju pa si temeljito umijemo roke z milom in tekočo toplo vodo. Pri delu na vrtu uporabljamo rokavice, kopanje v površinskih vodah pa ni priporočljivo.

Deratizacija, torej nastavljanje vab s strupom, bi morala biti po besedah dr. Harlandra sistematična, kar pomeni, da bi moralo biti v kratkem času nastavljeno zadostno število vab. "A je na žalost deratizacija v pretežnem delu Slovenije, tudi na Dolenjskem, prepuščena dobri volji posameznikov, saj jo mora zasebni sektor plačati sam. Izjema je Bela krajina, kjer občine plačajo deratizacijo vsem," je povedal dr. Harlander. Pa vendar je na območju, ki ga pokri va zavod (Dolenjska, Bela krajina in brežiška občina), bilo od desetih ljudi, ki so letos zboleli za mišjo mrzlico, kar sedem Belokranjcev, eden od njih pa je umrl. Dr. Harlander to pripisuje milim zimam, zaradi česar so se glodavci bolj razmnožili, očitno pa je tudi več okuženih. A tudi le jesenska deratizacija je najbrž premalo, zato bi morali opraviti še spomladansko.

Eden od Belokranjcev, ki je letos zbolel za mišjo mrzlico, je tudi Franc Štajdohar iz Velikega Nerajca. Konec aprila sta s hčerko Laro ružila koruzo, ki so jo posadili ob prvomajskih praznikih. "Zgolj za vedro jo je bilo. Lari ni bilo nič. Moj imunski sistem pa je bil očitno precej načet, saj sem se že dva meseca zaradi obremenjenosti v službi na Upravni enoti Črnomelj slabo počutil. Tako so me natanko po enem tednu začele boleti mišice na nogah, kot bi imel gripo. Naslednji dan sem dobil še zelo visoko vročino in imel drisko. Imel sem slabo kri, povišan krvni pritisk, bolezen pa je napadla že ledvice in jetra. Oblival me je mrzel pot, v krčih pa me je treslo tudi po dve uri skupaj," je spominja Franc.

Deset dni po okužbi mu je temperatura padla. Na bolniškem dopustu je bil pet tednov, a ni bil sposoben delati, zato si je vzel še teden dni dopusta. "Po štirih mesecih sem še vedno fizično slab, saj se telo regenerira osem do devet mesecev. Ne smem delati težkega dela in biti na soncu, priznam pa, da se bojim, da se ne bi zopet okužil," pravi Štajdohar, ki trdi, da so pri njih redno opravljali deratizacijo.

Arhiv Dolenjskega lista