Zakaj jemo tudi, ko nismo lačni? Morda je krivo čustveno prenajedanje.
Imate občutek, da se hrani včasih ne morete upreti? Morda ne gre za lakoto, temveč za čustveno prenajedanje. Razložimo, zakaj nastane in kako ga ustavljati.
Ste tudi vi med tistimi, ki se na trenutke hrani ne morete upreti? Ko je hrepenenje po nečem sladkem ali slanem tako močno, da vas ne zaustavi niti zaklenjen hladilnik? In ko po obilnem obroku ne pride olajšanje, temveč nadležni glas krivde, ki vas spremlja vsakič, ko greste mimo ogledala?
Takšni trenutki niso redki. Veliko ljudi živi v zelo podobnem krogu, z notranjim občutkom, da vedo, kaj bi bilo prav, a v določenih trenutkih preprosto ne zmorejo drugače. Takrat ne gre za lakoto. Gre za nekaj, kar se je v nas nabralo čez dan, čez teden, včasih čez leta.
Ko jemo, ne hranimo vedno telesa. Pogosto hranimo napetost, utrujenost, praznino ali potrebo po vsaj kratkem olajšanju. In ko hrana začne prevzemati to vlogo, govorimo o čustvenem hranjenju oziroma čustvenem prenajedanju.
Zakaj se hrani ne moremo upreti, čeprav vemo, da jemo preveč
Čustveno prenajedanje se ne dogaja na ravni zavestne odločitve. Gre za avtomatiziran odziv, ki se sproži, ko telo zazna prevelik notranji pritisk. V takšnih trenutkih razum nima glavne besede, saj je pozornost usmerjena zgolj k hitremu in zanesljivemu olajšanju, ki ga podzavest prepozna v hrani. To se pogosto zgodi, ko smo preveč napeti, utrujeni ali preobremenjeni, včasih pa tudi takrat, ko se aktivirajo stare čustvene rane.
PREBERITE TUDI:
Marsikdo skuša rešitev poiskati v kateri izmed neštetih diet. Ker pa te večinoma naslavljajo le prehranske vidike in ne upoštevajo globljih vzrokov, so največkrat neuspešne. Če že uspemo izgubiti nekaj kilogramov, se po zaključeni »torturi« kmalu vrnemo na stare tire in teža se začne znova nabirati. Ko se čustvena obremenitev ponovi, se ponovi tudi vedenje – ne iz slabosti, temveč iz naučenega odziva, ki nam je nekoč pomagal lažje zdržati pritisk.
Ko hrana postane obrambni mehanizem
Čustveno prenajedanje ima vedno funkcijo. Hrana lahko začasno umiri notranji nemir, zapolni občutek praznine, preusmeri pozornost ali ustvari kratek občutek ugodja. Pri tem ni odločilno, koliko hrane zaužijemo, temveč zakaj jo v tistem trenutku potrebujemo.
Ta vzorec se pogosto aktivira ob koncu dneva, ko popusti zunanja struktura in se končno lahko nekoliko sprostimo. Pojavi se tudi v obdobjih dolgotrajnega stresa, čustvene osamljenosti ali notranje izčrpanosti. Hrana takrat ne pomeni razvajanja, temveč način samopomiritve.
Zakaj se ta vzorec pogosto oblikuje že zelo zgodaj
Naš odnos do hrane se oblikuje mnogo prej, preden začnemo razmišljati o dietah. V otroštvu je hrana pogosto povezana s tolažbo, nagrado, bližino ali občutkom varnosti. Če je bila hrana eden redkih načinov, kako je otrok dobil pozornost ali pomiritev, se ta povezava v telesu globoko zasidra.
Takšni vzorci se v odraslosti ne izbrišejo sami od sebe. Ob stresu ali čustveni obremenitvi se telo avtomatsko odzove s strategijo, ki jo pozna. Prav zato čustvenega prenajedanja ni mogoče trajno spremeniti zgolj z razumskimi odločitvami ali strogimi pravili.
Najpogostejši sprožilci čustvenega prenajedanja
Eden najmočnejših sprožilcev je kronični stres. Dolgotrajna aktivacija stresnega odziva povečuje potrebo po hitrem ugodju in olajšanju. Pogosti sprožilci so tudi potlačena čustva – jeza, žalost, strah ali sram – zlasti pri ljudeh, ki so se naučili, da čustev ni primerno izražati.
Pri nekaterih posameznikih je v ozadju dolgčas ali občutek notranje praznine, ki ga ne prepoznamo kot čustveno stanje, temveč kot nemir. Hrana zapolni čas, pozornost in občutek manka. Pomembno vlogo lahko igrajo tudi socialni vplivi ter čustvena navezanost na določene vrste hrane, povezane s spomini in občutkom domačnosti.
Kako čustveno prenajedanje dejansko začeti ustavljati
Prav tu se marsikdo ujame v dodatno frustracijo. Ker razume, kaj se dogaja. Ker prepozna svoje sprožilce. Ker je o tem že veliko prebral. Pa se kljub temu v ključnem trenutku zdi, kot da vse to znanje izgine.
To ni naključje. Čustveno prenajedanje ni navada, ki bi jo upravljali z voljo, temveč odziv, ki se sproži hitreje, kot ga dohiti razum. Zato sprememba ne zahteva več nadzora, temveč drugačen odnos do notranjih stanj, ki jih hrana trenutno uravnava.
Ker gre za globoko zakoreninjeno navado, se čustvenega prenajedanja ne moremo znebiti s preprosto odločitvijo. Impulz po hrani je vgraviran v naše delovanje in ko se ob določenem sprožilcu aktivira, ga zgolj z razumom težko utišamo. Zato je v prvi fazi nujno, da svoj vedenjski vzorec začnemo razumeti. A tudi to še ni dovolj.
Sprememba se začne šele takrat, ko hrana ni več edini način, kako telo dobi občutek olajšanja. To pomeni, da moramo zavestno odkriti in razviti druge oblike samouravnavanja, ki lahko v ključnem trenutku prevzamejo vlogo hrane.
Ključno vprašanje pri tem ni, kako se zadržati, temveč kaj telo v tistem trenutku zares potrebuje. Včasih gre za razbremenitev, drugič za počitek, stik ali občutek varnosti. Ko to prepoznamo, se odpre prostor za drugačne odzive, ki niso usmerjeni proti telesu.
Nadomestne strategije niso razvajanje, temveč regulacija
Če je čustveno prenajedanje služilo pomiritvi, mora alternativa prav tako nagovarjati telo, ne le razuma. Pri notranjem nemiru pomagajo telesne aktivnosti, ki omogočajo sproščanje napetosti, kot so hoja, raztezanje ali dihalne vaje. Ob čustveni izčrpanosti so pogosto učinkovitejši zavesten počitek, toplina ali umirjanje živčnega sistema kot dodatna stimulacija.
Ob občutkih osamljenosti ima ključno vlogo stik z ljudmi. Ni nujno, da gre za globok pogovor; pogosto zadostuje že občutek povezanosti, ki ga hrana sicer nadomešča. Pri dolgčasu ali praznini pomagajo dejavnosti, ki vključijo misli in roke ter ustvarijo občutek smisla in prisotnosti.
Pomembno je, da te alternative niso popolne ali idealne, temveč dostopne. V trenutku impulza telo ne išče optimalne rešitve, temveč najhitrejšo.
Zavesten premor kot prelom avtomatizma
Ena najučinkovitejših praks pri čustvenem prenajedanju je zavesten odlog. To je kratek premor, ki prekine avtomatski tok ravnanja. Ko se pred posegom po hrani zadržimo za nekaj minut, se intenzivnost impulza zmanjša in znova se vzpostavi stik s sabo.
V tem času lahko pozornost usmerimo v svoje notranje stanje in skušamo prepoznati, kaj se dogaja v telesu, katero čustvo je v ospredju, kje je napetost. Tudi če se odločitev za hrano kasneje vseeno zgodi, postane bolj zavestna in manj pogojena z občutkom nemoči.
Okolje kot zaveznik, ne preizkus volje
Določena mera discipline je sicer potrebna, a naj bo podprta z mehkejšimi pristopi. Namesto da se preizkušamo s polnimi omarami hrane, je smiselno, da v obdobju, ko zavestno delamo na zmanjševanju čustvenega prenajedanja, doma nimamo večjih zalog živil, ki nas najbolj sprožajo. V trgovino se odpravimo s seznamom in se izognemo nakupovanju na zalogo.
Zmanjševanje izpostavljenosti sprožilcem ni znak šibkosti, temveč premišljena oblika samopodpore. Okolje, ki podpira spremembo, bistveno zmanjša potrebo po stalnem boju s sabo.
Ko se spremeni odnos do sebe, se spremeni tudi odnos do hrane
Dolgotrajna sprememba telesne teže se redko zgodi brez spremembe notranjega odnosa. Dokler je hrana edini dovoljeni način razbremenitve, bodo poskusi nadzora kratkotrajni. Ko pa posameznik postopoma razvije več načinov, kako se pomiriti, razbremeniti ali potolažiti, hrana izgubi svojo obrambno vlogo.
Čustveno prenajedanje ni osebna napaka. Je sporočilo. In ko ga začnemo razumeti kot takšnega, se odpre možnost spremembe, ki ni utemeljena na kaznovanju, temveč na razumevanju in odgovornosti.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
