Pexels

Že dobro desetletje sodelujem s posamezniki in posameznicami, ki se precej intenzivno ukvarjajo z osebno rastjo. Občudujem jih, ker so tako predani, in z velikim spoštovanjem spremljam njihovo znanje. Nekateri so preizkusili res veliko najrazličnejših metodologij, marsikdo med njimi ima znanja in kapacitet toliko, da s svojimi vrlinami pomagajo tudi drugim.

Zanimivo pa je, da pri kar precej velikem deležu opažam značilen paradoks: ne glede na to, koliko so že preizkusili in kako veliko so napredovali, ko jih vprašam, kako so, še vedno ne morejo reči, da so povsem OK. Da so prišli tja, kamor so si želeli. Da so s svojo rastjo zares zadovoljni in umirjeni.

PREBERITE TUDI:

Osebna rast

Se bojite napak? To je ključno za osebno rast in notranji mir

Osebna rast

Zakaj nismo več isti kot nekoč in kako sprejeti svojo novo identiteto

Sama sicer tega občutka nisem imela velikokrat, zato sem začela raziskovati, kaj je tisto, kar povzroči, da ne glede na to, koliko se nekateri trudijo postati »boljša verzija sebe« in koliko imajo že zavedanja o delovanju svojih sprožilcev, o vplivu otroških izkušenj, celo o egu in delovanju živčnega sistema, še vedno znotraj čutijo nemir. Ne gre za tisti zdravi nemir, ki pride pred spremembo, ampak za utrujajoč občutek, da so ves čas na poti in nikoli zares na cilju.

Pexels

Moje glavno vprašanje je bilo, ali je možno, da so se te osebe v osebni rasti izgubile. Odgovor, ki mi ga je prineslo raziskovanje, je precej trden: »zelo mogoče«.

Ko osebna rast postane tiha tekma

Skrb za osebno rast je ena najbolj dragocenih stvari, ki jo lahko naredimo zase. Navadno se na ta način učimo bolje razumeti svoje vzorce, zdraviti odnose, postavljati meje, razvijati notranjo stabilnost. Vse to je zelo koristno, a se lahko ujamemo v past, če se naš motiv neopazno spremeni. Izgubljati se začnemo, ko naš motiv ni več, da bi se bolje počutili, pač pa da bi postali nekdo drug. Nekdo »višji«, »bolj zavesten«, »bolj miren«, »bolj zdrav«.

Takrat se osebna rast lahko spremeni v tiho tekmo – in to ne nujno z drugimi, ampak pogosto predvsem kar s samim seboj. Vsakič, ko nas nekaj zaboli, si rečemo, da bi že morali biti nad tem. Ko se v nas sproži jeza, si očitamo, da nismo dovolj predelani. Ko nas odnosi utrudijo, si razlagamo, da je problem v naši ranjenosti. In počasi, skoraj neopazno, začnemo živeti kot učenec, ki nikoli ne dobi končne ocene.

Ne izgubimo se zato, ker rastemo, pač pa takrat, ko rast postane merilo naše vrednosti.

Kdo najhitreje zdrsne v ta krog

V takšne tirnice pogosto padejo ljudje, ki so bili že zgodaj naučeni, da morajo biti »dobri«, da bodo varni. Morda so morali biti pridni, umirjeni, razumevajoči, močni. Morda so bili tisti, ki so že kot otroci opazovali razpoloženja odraslih in se jim prilagajali. Morda so prehitro odrasli in v sebi nosijo močan občutek odgovornosti – takšen, ki ne zna zares počivati.

Tak človek lahko osebno rast hitro doživi kot obljubo sebi: če bo dovolj delal na sebi, bo končno v redu. Končno bo stabilen. Končno ga ne bo nič več zamajalo ali premaknilo. Končno bo ljubljen, sprejet in varen.

In prav tu se pokaže past. Osebna rast ni čarovnija, ki izbriše človeškost. Je proces, ki jo naredi bolj nosljivo – včasih pa tudi bolj glasno.

Zakaj »več dela na sebi« ne prinese nujno več miru

Ena od najbolj zavajajočih idej osebne rasti je, da je cilj stanje, kjer nas nič več ne prizadene. V tem primeru sprožilce ocenjujemo kot znak neuspeha, nedopustna napaka postane tudi ranljivost. Celo žalost začnemo razumeti kot nekaj, kar moramo čim prej predelati in »spustiti«.

Pexels

A človek ne postane zrel tako, da postane neobčutljiv. Zrel postane tako, da se zna ob občutljivosti držati in zna prepoznati, kaj se dogaja v njem, ne da bi se zaradi tega sramoval. Zrelost je tudi to, da znamo postaviti mejo, ne da bi morali ob tem postati hladni, in da znamo reči: »To me je prizadelo.«

Ko osebna rast postane pritisk, se pogosto zgodi, da začnemo ignorirati telo. Glava bi rada napredek, telo pa potrebuje počitek. Glava bi rada razlago, telo pa potrebuje sočutje. Glava bi rada novo metodo, telo pa potrebuje ponavljanje iste, preproste stvari dovolj dolgo, da postane varna.

Zato ni redko, da se ljudje ujamejo v kroženje: vedno znova preizkušajo nove delavnice, programe in tehnike. A kljub temu, da imajo bogat nabor znanja in izkušenj, v njih še vedno ostaja notranja tesnoba. Ker se z »več in več« pogosto poskušajo izogniti tistemu, kar je najbolj zdravilno: ostati.

Znaki, da se osebna rast spreminja v beg

Če vas osebna rast po daljšem času ne naredi bolj prisotne, ampak bolj napete, je to pomemben signal. Če imate občutek, da ste nenehno »v popravljanju«, kot da ste projekt, ki nikoli ni končan, je to signal. Če vas vsak padec vrže v razočaranje in samokritiko, je to signal.

Pexels

In če opazite, da se zaradi »duhovne« ali »psihološke zrelosti« oddaljujete od ljudi, ker se vam zdi, da so drugi »premalo zavestni«, je to zelo pomemben signal.

Resnična rast ne naredi človeka nadrejenega. Naredi ga bolj človeškega.

Kako ostati v stiku s seboj – tudi ko rastete

Najbolj varno sidro v osebni rasti je preprosta, a močna sprememba perspektive: prenehati si moramo prizadevati, da bi z osebno rastjo postali drugi. Cilj osebne rasti je ravno obratno – da bi postali bolj zares svoji, avtentični.

To pomeni, da v procesu ne iščemo popolnosti, ampak odnos. Odnos do svojega notranjega sveta. Odnos do telesa. Odnos do svojih manj prijetnih delov. Odnos do svojih meja. In odnos do ljudi.

Pexels

Veliko ljudi se izgubi, ker iščejo rešitev v še eni, vedno znova novi metodi. A pogosto je tisto, kar res pomaga, nekaj veliko manj vznemirljivega: odločitev in vztrajanje. Ne potrebujemo tisoč različnih praks, pač pa eno. En okvir. Eno obliko podpore. Ko na istem vztrajamo dovolj časa, se pri mnogih začnejo premiki kazati tudi v telesu. Osebna rast se ne zgodi, ko vemo več, ampak ko živimo drugače.

Osebna rast

Zakaj se osebna rast začne šele z iskrenostjo do sebe

In še nekaj: pomembno je, da si dovolimo biti »nedokončani«. Da imamo dneve, ko smo utrujeni, občutljivi, razdraženi – in se nam kdaj preprosto ne ljubi. Nič ni narobe, če se še vedno kdaj ujamemo v stari vzorec. To ni dokaz, da nam ne gre, ampak da smo živi.

»Boljša verzija sebe« ni cilj. Je posledica.

Če je osebna rast resnično zdrava, se začne kazati na zelo preprost način. Ne v tem, kako lepo govorimo o svojih ranah, ampak v tem, kako se, ko se rane pokažejo ali ko pritisnemo nanje, vedemo in reagiramo. Morda manj napadamo. Bolj jasno rečemo, kaj potrebujemo. Hitreje se opravičimo. Nehamo se dokazovati. V odnosih postanemo bolj prisotni. Tudi do sebe.

Pexels

In to, kar si marsikdo v resnici želi, ni »boljša verzija sebe«, ampak občutek, da mu ni treba bežati pred seboj. Ko osebna rast ni več tekma, ampak dom, se ne izgubljamo več. Ravno obratno: počasi se začnemo vračati.