Arhiv NTRC

Enaintridesetletnik iz Šešč je do zdaj prestal že tri presaditve jeter, zaradi česar je v desetih letih v bolnici preživel vsega skupaj kar tri leta. Vse se je začelo, ko je bil star sedemnajst let in sta njegovi beločnici naenkrat postali rumeni. Obiskal je zdravnika, ki ga je najprej pomiril, da gre zgolj za zlatenico in da bo vse v redu, a se je kasneje izkazalo, da pot do ozdravitve le ne bo tako enostavna. »Padel sem v komo in ko sem se po štirinajstih dneh prebudil, nisem niti vedel, za kaj je šlo. Preiskave so pokazale, da mi jetra odpovedujejo zaradi avtoimunske bolezni, pri kateri se celice lastnega telesa obrnejo proti telesu in napadejo jetra, ki so mi jih morali nemudoma presaditi,« pripoveduje Sandi Skornšek, čigar organizem novega organa ni dobro sprejel. Zaradi kronične zavrnitve novih jeter, ki so jih zanj našli v Belgiji, je moral čez deset mesecev ponovno prestati podobno operacijo. »Naslednjih osem let sem nato imel mir, nakar se mi je na jetrih zaradi okužbe naredil ognojek. In transplantacijo je bilo treba ponoviti.«

Postal je oskrbnik

Zadnjih šest let se na srečo počuti odlično. »Sem invalid tretje kategorije. Če bom sedel in čakal križem rok, bom mesečno prejemal tristo evrov, s čimer si ne morem veliko pomagati. Odločil sem se, da bom zavihal rokave in se lotil dela.« Že pred šestimi leti, ko so po smrti dolgoletnega priljubljenega oskrbnika Ivana Pinterja iskali njegovega naslednika, je razmišljal, da bi se prijavil na razpis Planinskega društva Zabukovica, a se kot petindvajsetletnik še ni počutil povsem pripravljenega. Vse od takrat se je oziral proti Homu, do katerega je od njegovega doma v Šeščah zgolj pol ure hoje, in razmišljal, na kakšen način vse bi se lahko lotil dejavnosti. Nekaj mesecev nazaj, ko je bil razpis ponovno objavljen, je zgrabil priložnost in postal oskrbnik te priljubljene planinske postojanke na približno 600 metrih nadmorske višine. Delo v gostinstvu mu namreč ni tuje. Kot izučen kuhar je izkušnje nabiral že v nekaj gostinskih lokalih, nazadnje v planinskem domu na Kalu, a ves čas je želel biti sam svoj šef.

Na stičišču dveh občin

Vodenje Dragovega doma je prevzel sredi aprila. V času obiska smo ga ujeli ravno pri pripravi štrukljev, ki so med jedmi na njegovem jedilniku, pri nastajanju katerega mu je s prikupnimi ilustracijami pomagal znan žalski ilustrator Mladen Melanšek. Za gostinsko ponudbo, ki obsega še enolončnice, gobovo juho, kranjsko klobaso, žgance, zavitke in podobno, kolikor se le da skrbi sam. »Kuhanje mi ni tuje. Če si ob tem še sproščen in delaš z glavo, mislim, da jed vedno uspe. Največ je povpraševanja po štrukljih, seveda sem do zdaj prodal, kolikor sem naredil, tudi enolončnico.« S prvimi majskimi dnevi je zelo zadovoljen in obenem upa, da mu ne bo ob koncih tedna – dom ima namreč odprt od petka do nedelje in ob praznikih – prevečkrat ponagajalo vreme. »Na deževen dan v Dragovem domu sedim ves dan sam. Obiskovalcev je takrat le za vzorec.« Kdaj je glavna sezona, ni izrazito, a zagotovo je pohodnikov bistveno manj poleti, ko se odpravljajo v visokogorje ali na dopust.

Da bodo na Hom še raje zavile družine z otroki, želi nekaj pozornosti nameniti preureditvi otroških igral, ki so stara in dotrajana, in zamenjati nekaj preperelih klopi. Predvsem upa, da mu bodo pristojne službe pomagale pri ureditvi makadamske ceste, ki je nujno potrebna nekaj manjših vzdrževalnih del.

Preberite še ...

Zanimivosti

Presenetite jo drugače kot običajno

Šlo je za las

Mlad Spodnjesavinjčan je obenem predsednik Slovenskega društva Transplant, ki združuje bolnike s presajenimi organi in tkivi ali tiste, ki na presaditev še čakajo. »Dejansko nas po operaciji vržejo na cesto. Nihče nam ne pove, kako naprej, kaj lahko jemo, ali se lahko gibljemo in delamo, saj smo vsi nekako omejeni. Tudi čakanje na presaditev organov je psihično zelo naporna. Posameznik namreč niti ne ve, ali bo dočakal organ ali ne. Namen društva je, da nudi podporo tako prvim kot drugim. Člani na srečanjih vidijo, da niso sami, da imajo podobne zgodbe številni drugi,« pojasni in doda, da pot do novega organa ni tako preprosta, kot si morda kdo misli. »Oseba mora, preden je uvrščena na čakalno listo, opraviti približno štirideset preiskav. Šele takrat se pravo čakanje začne. Z darovalcem se morajo ujemati krvna skupina, telesna teža, obseg prsnega koša, starost ... Da ne umreš, moraš imeti kar srečo.« Sandi je pri prvi presaditvi jetra dobil le v nekaj dneh. Bil je namreč v tako veliki življenjski nevarnosti, da so ga že nameravali odpeljati v Avstrijo, kjer bi ga priklopili na napravo, ki bi ga pri življenju ohranjala še 24 ur, a je na srečo še pravi čas dobil organ. Prva jetra je dobil iz Belgije, druga iz Nemčije, tretja iz Slovenije in kot pravi, upa, da so ta zadnja. Foto: Andraž Purg - GrupA

Preberite več v Novem tedniku