Jure Kljajić

Povpraševanje po lokalni, ekološki in trajnostni hrani raste, hkrati pa uvoz narašča hitreje kot domača pridelava. Konvencionalni kmetje se sprašujejo, ali lahko v tej konkurenci dolgoročno obstanejo – in kako se prilagoditi, da jih globalni val ne povozi.

Lokalna hrana kot trend

V zadnjem desetletju je evropski in svetovni prehranski prostor preoblikovalo več velikih trendov: iskana je sezonska, ekološka, trajnostno pridelana hrana, potrošniki pa vse bolj preverjajo izvor živil. Ta globalni premik bi lahko bil izjemna priložnost za slovensko kmetijstvo, ki je tradicionalno manj intenzivno in bolj okolju prijazno. Toda realnost je bolj zapletena.

Kljub temu da potrošniki v anketah pogosto poudarjajo, da želijo kupovati lokalno, uvoz hrane v Slovenijo vztrajno narašča. Trgovske verige polnijo police s cenejšimi izdelki iz držav, kjer je proizvodnja obsežnejša in bolj industrijska. Slovenski kmet, ki obdeluje majhne površine in se sooča z visokimi stroški dela, tako že leta tekmuje s prehranskimi giganti, ki lahko ponudijo nižjo ceno, hitrejšo distribucijo in stabilne količine.

Kmetijstvo se preoblikuje, a počasi

Po podatkih Statističnega urada Slovenije je bilo leta 2024 v sistemu ekološkega nadzora 3.968 kmetij, kar je tri odstotke več kot leto prej. Obdelovali so skoraj 57 tisoč hektarjev zemljišč, kar je približno štiri odstotke več kot leta 2023. Čeprav je rast stabilna, je še vedno počasnejša od evropskega cilja. Slovenija ima okoli 12 odstotkov vseh kmetijskih površin v ekološkem sistemu, strateški cilj pa je približati se 18 odstotkom.

To pomeni, da se število kmetov, ki se odzivajo na globalne prehranske trende z ekološkim pristopom, povečuje, vendar država še ne dohiteva povpraševanja. Ekološka živila v trgovinah rastejo hitreje, kot raste njihova domača pridelava. Manjkajo tudi zmogljivosti za lokalno predelavo – sami kmetje pogosto opozarjajo, da lahko pridelajo kakovostno surovino, ne pa tudi končnega izdelka, ki doseže višjo dodano vrednost.

Kmetje čutijo pritiske, ki jih potrošniki ne vidijo

Kmetje globalne trende občutijo na svoji koži. »Ljudje bi radi slovensko, domače, najboljše. Ko pa pridejo v trgovino, pogledajo ceno. Jaz na svojih desetih hektarjih koruze ne morem pridelati ceneje od kolegov na Madžarskem ali v Ukrajini. Hočem izboljšati kakovost, ampak me suše in poplave stanejo. Če želim preiti na bolj trajnostno pridelavo, potrebujem podporo. Ne morem pa tekmovati z nekom, ki dela na stotine hektarjev in prodaja po polovični ceni,« je pojasnil eden izmed njih.

Kmetje opozarjajo na negotove cene, visoko birokracijo in nepredvidljive vremenske razmere. Pri tem je treba upoštevati tudi podnebne spremembe: podnebno poročilo Kmetijskega inštituta za leto 2024 navaja, da so suše, pozebe in neurja postali pogostejši, kar lokalno pridelavo dodatno otežuje.

Uvoz raste – posledice čutijo mali kmetje

Kmetijska zbornica Slovenije opozarja, da uvoz v nekaterih sektorjih presega domačo proizvodnjo. Pri zelenjavi tako že več let pokrivamo le približno polovico domačih potreb, pri svinjini še manj. To pomeni, da globalna prehranska industrija neposredno vpliva na položaj slovenskih pridelovalcev – ne le ekoloških, temveč predvsem konvencionalnih, ki nosijo največji del bremena.

V praksi to pomeni, da ima trgovina vedno dve možnosti: kupovati od slovenskega kmeta ali poseči po cenejšem tujem izdelku. Če želiš preživeti, moraš biti konkurenčen, čeprav so pogoji dela in naravnih danosti v Sloveniji bistveno drugačni kot v državah z velikimi kmetijskimi površinami.

Kako se slovenski kmetje prilagajajo?

Najbolj učinkovita strategija se zdi iskanje niš, ki jih globalni trendi sicer spodbujajo, a jih velike države ne morejo tako zanesljivo zapolniti. Nekateri kmetje prehajajo na ekološko kmetovanje, drugi uvajajo dopolnilne dejavnosti, kot so predelava, neposredna prodaja, trženje na spletu ali dostava škatel z zelenjavo. Vse več jih stopa v lokalne verige preskrbe, sodeluje v zadrugah ali se vključuje v kratke verige, kjer se izognejo posrednikom.

Prav tako se krepi zanimanje za nove kulture, ki bolje prenesejo podnebne spremembe ali omogočajo višjo dodano vrednost, kot so stročnice, industrijska konoplja ali sadne vrste, ki so prilagojene spremenjenim vremenskim razmeram. Nekateri kmetje uvajajo digitalna orodja, razlikujejo ponudbo, ustvarjajo lastne blagovne znamke ali stavijo na trajnostne certifikate.

Slovenija ima potencial ...

Slovenija ima izjemno geografsko in biotsko raznolikost, visoke okoljske standarde in tradicionalno močno zavedanje o pomenu lokalne hrane. A da bi konvencionalno kmetijstvo lahko sledilo globalnim prehranskim trendom, se bo morala država odločiti, kaj želi: množično proizvodnjo, ki tekmuje s cenami na svetovnem trgu, ali razvoj visokokakovostne, lokalno usmerjene pridelave z višjo dodano vrednostjo.

Nekateri strokovnjaki opozarjajo, da smo premajhni za industrijsko pridelavo, preveč razdrobljeni za množične količine, dovolj kakovostni pa za razvoj butičnega, trajnostnega modela. Če bo država spodbujala lokalno predelavo, krajšanje dobavnih verig in dostop do trgov, bodo kmetje lažje sledili globalnim pričakovanjem. Če bo sistem ostal enak, se bo razkorak med globalnimi trendi in realnostjo slovenskega kmeta le še poglobil.

Prihodnost je odvisna od usklajenega delovanja – in od potrošnika

Lokalni kmetje lahko konkurirajo, a le, če bo sistem podpiral kakovost, ne najnižje cene. Globalni trendi nakazujejo, da potrošniki želijo varno, domačo, trajnostno in ekološko hrano. Slovenija ima vse pogoje za tak model, a do tja ne morejo priti sami kmetje.

Kmetijski sektor potrebuje stabilno politiko, spodbude za predelavo, podporo pri prehodu na nove tehnologije, enostavnejšo birokracijo in sodelovanje trgovin. Najpomembnejši del enačbe pa je potrošnik. Če bo izbral lokalno, bo lokalna pridelava živela. Če bo vedno izbral cenejše globalne izdelke, se bodo kmetije zapirale.

Globalni trendi so jasni, a njihov vpliv na Slovenijo je odvisen od vprašanja, ki ga ne moremo več odlagati: želimo biti država kakovostne lokalne hrane ali trg cenejšega uvoza? Od odgovora bo odvisno, kako bo videti naša hrana – in naše podeželje – čez deset let.