Arhiv NTRC

»Želja, da bi bil človek popoln, je največji sovražnik dovolj dobrega. Ko se ukvarjamo z doseganjem popolnosti izven sebe, nismo zazrti vase in pozabimo nase. Ujeti smo v vzorec delovanja, kjer so na prvem mestu drugi,« je med drugim poudaril na predavanju, ki ga je pred časom gostila Savinjsko-šaleška gospodarska zbornica.

Zakaj smo ljudje tako obsedeni z željo, da bi bili popolni?

Ideja, da bi bili popolni, pravzaprav ni naša želja, ampak kar zapoved, ki je zamaskirana tako, kot da je zrasla na našem zelniku. Menim, da gre za težo vzgoje, ki nam sicer želi le najboljše, a nam kasneje v življenju natrosi veliko ovir. Vzgibi neprizanesljivosti do sebe prihajajo kot nekaj nepopustljivega, diktatorskega. Prišepetavajo nam, da moramo biti najboljši, da ne smemo nikogar razočarati, da ne smemo delati napak. Ne zavedujoč se, da gre za neke fosilne ostanke vzgoje, si onemogočamo srečo, zadovoljstvo, izpolnjenost v sozvočju s tem, kar smo – ljudje, ki delamo napake, na podlagi katerih se kaj naučimo. Smo ljudje, ki ne moremo nenehno blesteti. Smo ljudje, ki si kljub vsem sodobnim pritiskom o učinkovitosti ali zaslepljujoči bleščavosti družbenih omrežij moramo privoščiti oddih, mir in spokojnost. Prav je, da se razumemo in čutimo takšni, kot smo.

Velikokrat do takšnih spoznanj pridemo po težkih življenjskih preizkušnjah. Vam je oči odprla izgorelost.

Slovenci smo zagotovo takšni, da s svojimi visokimi pragovi bolečine in s tem, kar smo bili sposobni prenesti skozi zgodovino, potrebujemo kar resen udarec, da na stvari pogledamo malo drugače, se streznimo in poskrbimo za svoje zdravje. Prav bolečina – in ne sreča – je sporočilo življenja, da mu je mar za nas. To drži tudi v mojem primeru deloholištva. Vanj sem zapadel zaradi razočaranja v pomembnem osebno-poslovnem odnosu. To je bilo tisto, kar me je v brutalni obliki izgorelosti dovolj streznilo, da sem začel ravnati bolje. Prvi korak pri tem je, da začneš drugače misliti in da si priznaš, da je tvoj notranji svet veliko bolj bogat in zapleten, kot se zdi na prvi pogled. Prav zato mu ne more ves čas vladati samo ego, ki si želi uspeh, priznanje, dokazovanje in stvari, ki za našo dušo niso najbolj izpolnjujoče.

Pobeg v delo je, kot pravite, za mnoge pobeg pred ukvarjanjem s samim s seboj.

Ljudje se včasih ženemo tako daleč, da dobro spimo, šele ko se izčrpamo. Ko gremo še čez to mejo, nam tudi to ne koristi, da bi pobegnili pred sabo. Deloholištvo kot priljubljena vrednota, ki jo na žalost vidimo v pozitivni luči in jo velikokrat častimo, je namreč naš program pobega pred tem, da se nam ne bi bilo treba soočiti s sabo. Občutki tesnobe ne pridejo na površje le ob prevelikem stresu ali preštevilnih izzivih. Takšni občutki se v naše razpoloženje velikokrat prikradejo tudi, ko smo sami s sabo. Strah pred temi občutki nam narekuje stalne pobege. Svojih okostnjakov si ne upamo privleči na dan, kjer bi bili manj strašljivi, zato raje pobegnemo v delo, v številne opravke.

Z opravki se zamotimo, ko nočemo imeti opravka s sabo.Na to je res dobro biti pozoren. Hecam se, da je najbolj priljubljena narodnozabavna glasba v Sloveniji ob sobotah zvok kosilnice. Ljudje ne moremo dati miru, ves čas je kaj treba postoriti. Okoli hiše je vse kot iz škatlice, v naši duši pa je velikokrat deponija navlake, s katero bi se morali že davno začeti ukvarjati. Žal nas tega nikoli ne naučijo. Ne v šoli ne v družbi. Duševno zdravje je neko tretje kolo, s katerim se ukvarjamo, šele ko se zlomi in odpade. In ko ugotovimo, da prav to kolo pokonci drži celo našo vprego.

Bi bilo dobro, da bi bila skrb za duševno zdravje lažje dostopna na sistemski ravni?

Pred leti so v parlamentu zavrnili novelo Zakona o duševnem zdravju, ki bi vsem omogočila dostop do psihoterapevtskih in terapevtskih storitev že v okviru osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Mislim, da je ta predlog ponovno na mizi, in upam, da bo sprejet tudi v luči pandemije, ki je zgolj oznanilo duševnih bolezni, ki prihajajo. Depresija in duševne motnje so vedno bolj razširjene tudi zaradi sodobnih tehnologij, ki od nas zahtevajo nenehno pozornost. Tudi pri mladih se težave pojavljajo že zelo zgodaj in v zelo velikem obsegu. To zahteva urgentno pozornost na ravni sistema, strokovnjakov in vsakega od nas. A v veliki meri nas je še vedno sram priznati, da imamo duševne stiske, da ne zmoremo vsega, kar nam je naloženo, ali vsega, kar smo si naložili sami. Strah pred priznanjem nemoči je tako globoko zažrt, da nas popolnoma ovira.

Večina se nas s temi vprašanji začne ukvarjati, ko smo odrasli, čeprav njihove korenine segajo v otroštvo.

Že otroci morajo razumeti svoja čustva. Starši moramo razumeti, kaj pomeni tistih sto tisoče »nejev«, ki jih otrokom povemo do desetega leta. Med odraščanjem se ljudje moramo naučiti, kako od številnih prepovedi in zapovedi znova priti nazaj na zeleno vejo, da bi živeli v skladu s svojimi pričakovanji. Da bi si upali uresničiti svoje talente, da bi poskrbeli za svojo edinstvenost in poklicanost in da ne bi živeli v strahu pred tem, kaj si bodo o nas mislili drugi.

Preberite še ...

Zanimivosti

Kako dolgo še? Čakalne vrste se daljšajo, bolniki pa iščejo rešitve

A vsega starši otrokom vendarle ne moremo dovoliti.

Permisivna vzgoja, ko je vse dovoljeno, je prav tako silovito problematična. Nehvaležna naloga staršev je, da otroka civiliziramo, kultiviramo in ga opremimo s splošnimi dogovori, ki veljajo v družbi. Ne moreš biti star 40 let in se v trgovini pred hladilnikom metati po tleh, jokati, ker ti je nekdo pred nosom izmaknil tvoj najljubši jogurt. Zato so »neji« pomembni. A kot pravi psihoanalitik Robert A. Johnson, se moramo ljudje na določeni točki spet pomikati nazaj k svoji celovitosti. Po 40. letu si moramo dovoliti soočanje s prepovedmi, ki so postale naše sence, naše temne strani.

Foto: Primož Korošec

V tiskani izdaji Novega tednika tudi o tem, kako na naše duševno zdravje vplivajo družbena omrežja, kako se ozdraviti tehnološke dopaminske odvisnosti in kako biti preprosto v redu.

»Mislim, da je svet zrel za resno obravnavo in samozdravljenje oz. zdravljenje na pravi način – s terapijo, z raziskovanjem svojega notranjega sveta.«

»Skrb za duševno zdravje bi že zdavnaj morali omogočiti v šolah. Učili smo se predmet spoznavanje narave in družbe, o spoznavanju sebe ni bilo ne duha ne sluha.«

Preberite več v Novem tedniku