Kako si med prazniki dovoliti, da nam je zares lepo
Imate do božičnih praznikov odpor? Morda je letos priložnost, da v njih končno začnete uživati in ob tem naredite tudi korak v osebni rasti. Preverite, kako.
Marsikdo ob misli na božično tradicionalno druženje postane slabe volje. Obvezni obiski. Isti pogovori. Iste vloge. Vsa ta praznična »šarada« se zdi brez smisla, ure pred predbožično večerjo pa se spremenijo v čakanje, da bo končno vsega konec. Se v takšnem razmišljanju prepoznate tudi sami?
Morda vas že nekaj dni pred prazniki stiska pri srcu. Ne želite biti negativni, a ne gre drugače, saj iz izkušenj veste, kako hitro se lahko v vas prebudi napetost, razočaranje ali občutek, da morate znova samo zdržati. Veliko ljudi ima s prazniki zapleten odnos. Ne zato, ker ne bi znali uživati, temveč zato, ker prazniki delujejo kot povečevalno steklo, saj okrepijo stare družinske dinamike, pričakovanja in tiho predstavo, da bi moralo biti drugače.
PREBERITE TUDI:
Ko je telo enkrat naučeno, da je bližina lahko tudi naporna, se povsem samodejno postavi v obrambo. In potem pride še družbena evforija, ki kot reflektor osvetljuje, da bi vsi morali biti srečni. Če to nismo, se hitro pojavi občutek, da je z nami nekaj narobe.
A hkrati bo svet, ne glede na naše osebno razpoloženje, dišal po večerji, po piškotih, po cimetu, po starih pesmih in ritualih, ki se vsako leto ponovijo. Mnogi se bodo imeli lepo. Če pa se mi že vnaprej notranje pripravimo zgolj na to, da naj prazniki čim hitreje minejo, si sami zapremo možnost, da bi bilo letos morda vsaj malo drugače. Malo mehkeje. Morda celo res lepo.
Seveda se ne moremo enostavno prisiliti, da bi nam bilo dobro. Lahko pa naredimo nekaj drugega – svoj živčni sistem in svoj pogled zavestno premaknemo iz obrambne drže v bolj odprto doživljanje. Tudi to je del osebne rasti. Ne velikih preobratov, temveč drobnih, a pomembnih premikov: biti vsakič malenkost bolj prisoten, bolj zavesten, bolj prijazen do sebe kot leto prej.
Prazniki so pri tem zanimiv preizkus. Bomo ostali v stari drži preživetja ali pa bomo znali zavestno odpreti prostor za lepo, tudi če ni vse idealno?
Zakaj se obramba v prazničnem času tako hitro vklopi
Ko nekdo reče: »Sovražim božič,« v ozadju pogosto ne stoji pravo sovraštvo, temveč zaščita. Če vnaprej zavzamemo obrambno držo, zmanjšamo tveganje, da bi bili razočarani. Če smo cinični, nas manj boli, ko topline, ki smo si jo želeli, ni.
Če smo v preteklosti doživljali napetost, kritiko, primerjanje ali čustveno praznino, si telo zapomni, da takšno okolje ni povsem varno. Ne glede na to, kako zreli smo danes, se ob znanih ritualih, prostorih, vonjih in obrazih hitro sprožijo stari refleksi. To je enostavno spomin živčnega sistema.
Težava je, da telo te strategije ne razume kot pametne zaščite, temveč kot alarm. In ko je telo v alarmu, vse doživljamo intenzivneje: ton glasu, pripombo, tišino, pogled. Hitreje se vznemirimo, hitreje se zapremo, hitreje reagiramo. In včasih potem res pokvarimo večer – sebi in drugim ter si naslednji dan samo še potrdimo: »Saj sem vedel-a.«
Obrambna drža pa nas ne zaščiti le pred bolečino. Zapre nas tudi za vse potencialno lepo. Če praznike pričakamo z notranjim oklepom, bomo težje zaznali drobno toplino, humor ali trenutek bližine, ki bi sicer imel prostor.
Zato je ključno vprašanje drugačno.
Ne: Kako se spraviti v dobro voljo?
Temveč: Kako ustvariti notranje pogoje, da mi je lahko zares lepo? Brez prisile, brez dokazovanja, brez predstave o popolnosti?
Pri tem pomagajo tri preproste, a zelo učinkovite tehnike.
Prva tehnika: preklop iz ocenjevanja v doživljanje
Ena najhitrejših poti v praznično nezadovoljstvo je nenehno ocenjevanje. Ali je dovolj lepo, dovolj toplo, ali so ljudje dovolj prijazni, ali je vzdušje takšno, kot bi moralo biti. Ocenjevanje je pogosto poskus nadzora, nadzor pa je pogosto povezan s strahom.
Prvi premik je zato preprost, a močan. Namesto da praznike merimo, jih začnemo doživljati. Ne kot celoto, temveč trenutek za trenutkom.
Ko opazite, da v mislih presojate, kaj vse ni prav, se za hip ustavite in se vprašajte: Kaj se v tem trenutku dogaja v mojem telesu? Morda zaznate napetost v prsih, stisnjeno čeljust ali plitvo dihanje. To ni slaba volja, temveč znak aktivacije.
Takrat naredite nekaj zelo konkretnega: tri počasnejše vdihe in še počasnejše izdihe. Pozornost za nekaj sekund usmerite v stopala, v stik s tlemi ali v naslonjalo stola. S tem telesu sporočite, da v tem trenutku ni nevarnosti. Da ste tukaj. In ko se telo vsaj malo umiri, se odpre možnost, da prazniki niso projekt, temveč izkušnja.
Druga tehnika: zavestna hvaležnost kot praksa pozornosti
Veliko praznične stiske se rodi iz ideje, da mora biti božič nekaj velikega. Topel. Globok. Povezan. Filmski. In če ni, to doživljamo kot poraz. Kaj pa, če bi pozornost preusmerili in namesto da ocenjujemo celoten večer, začnemo opažati drobce dobrega, tisto, kar vendarle imamo in za kar smo lahko hvaležni?
Gre za povsem konkretne malenkosti. Morda se je nekdo kljub vsemu potrudil s hrano. Morda se je kdo za trenutek iskreno nasmehnil. Morda je bila v prostoru ena šala, ki ni bolela. Ali nekaj minut brez napetosti. Vse to so trenutki, ki jih lahko zaznamo, a ne kot ukaz sami sebi, pač pa kot zavestno usmeritev naše pozornosti.
Da vam bo lažje, si lahko že vnaprej izberete eno stvar, ki jo boste na praznični večer zavestno zaznali kot dar. Nič velikega in ne idealnega. Nekaj povsem stvarnega: topel prostor, obrok, možnost, da se po večeru umaknete v mir, ali preprost občutek, da ste v tistem trenutku na varnem.
Ko ta trenutek pride, se za nekaj sekund zavestno ustavite in si dovolite, da vas ta misel doseže v telesu, ne le v glavi. Morda boste opazili mehkejše dihanje, rahlo sprostitev ramen ali občutek topline. Prav v tem trenutku se notranja nastavitev začne resnično premikati.
Tretja tehnika: iz pričakovanj v zavestno držo
Veliko prazničnih razočaranj se rodi iz tihega pričakovanja, da nas bodo drugi končno razumeli, opazili ali se vedli drugače. Ko se to ne zgodi, se v nas hitro sproži stara bolečina.
S tretjo tehniko pozornost preusmerimo z odzivov drugih nase. Gre za preprosto, a zelo močno vprašanje: Kakšen človek želim biti danes, ne glede na to, kakšni bodo drugi?
To vprašanje spremeni težišče. Ne postanemo več žrtev vzdušja, temveč avtor svoje drže. To lahko izgleda zelo konkretno. Pred odhodom si izberemo eno majhno stvar, ki jo bomo prinesli v prostor – iskreno pohvalo, kratek interes za nekoga, ki ga običajno spregledamo, ali vprašanje, ki temelji na resnični radovednosti.
Če nas drugi izzovejo, poskrbimo, da se provokacija ne razvije, največkrat enostavno tako, da odgovorimo kratko in mirno. Če je tema neprijetna, jo preusmerimo. Če začutimo preplavljenost, si vzamemo nekaj minut zase.
Ko ne poskušamo izsiliti popolnega večera, se prostor pogosto sam od sebe zmehča. In ko se ne trudimo biti »pravilni«, se lažje zgodijo majhni, a pristni trenutki stika.
Kako to uporabiti v praksi?
Če vas v prihodnjih dneh čaka praznično druženje, ne potrebujete velike preobrazbe. Dovolj je ena jasna notranja odločitev: ne grem tja, da bi dokazoval-a, da so prazniki naporni. Grem tja z namenom, da ustvarim pogoje, v katerih mi je lahko lepo.
To pomeni, da pred odhodom umirimo telo, med večerom zavestno zaznamo vsaj en droben razlog za hvaležnost in ves čas ostajamo v stiku z vprašanjem, kakšen človek želimo biti v tistem trenutku.
Prazniki s tem ne postanejo čudežno popolni, lahko pa postanejo resnično boljši. Ne zato, ker bi si prepovedali težke občutke, temveč zato, ker prenehamo živeti praznike iz obrambe. In ko se obramba sprosti, se v nas pogosto odpre prostor za lepo, ki je bil tam ves čas. Potreboval je le dovoljenje, da pride do izraza.
Če si ga letos daste, vsaj za en večer, ste naredili nekaj zelo odraslega. Ne za druge. Zase.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
