Profimedia

December je mesec dvojnosti. Za trgovce in otroke je to čas pričakovanja, za duševno zdravje naroda pa pogosto obdobje tihega alarma.

Medtem ko se mestna središča šibijo pod težo lučk in vonja po kuhanem vinu, se na drugi strani zidu, na odprtem oddelku psihiatrične klinike, zbirajo tisti, ki tega ritma niso zdržali.

Praznična evforija namreč ne prinaša le daril, temveč tudi neizrečen družbeni dogovor, da moramo biti srečni – zahtevo, ki za mnoge pomeni nepremostljivo oviro.

Srečam se z Majo (ime je zaradi varovanja zasebnosti spremenjeno). Pri 28 letih je uspešna družboslovka in mlada raziskovalka z jasno začrtano potjo.

Lanskega decembra je ni zlomil akademski pritisk ali izgorelost. Zlomila jo je tišina, ki je nastala v trenutku, ko je ugasnila računalnik in ostala sama sredi prazničnega vrveža.

Marko Vavpotič

»Zame sta bila tema in mraz le kulisa, pravi problem je bil ta tihi pritisk sreče,« pripoveduje. »December sem doživljala kot fizično nelagodje. Kamorkoli sem pogledala – na plakate, na družbena omrežja, na ulice – sem videla podobe popolnosti. Ker sem v sebi nosila praznino, je ta kontrast postal nevzdržen.«

Ko praznična potica nima okusa

Stroka ta pojav vse pogosteje opisuje s terminom »toksična pozitivnost«. Kot navajajo pri portalu Prickly Pear Therapy, lahko sicer dobronamerni nasveti, kot sta »samo nasmehni se« ali »imaš toliko razlogov za hvaležnost«, pri človeku v stiski sprožijo občutek krivde in manjvrednosti.

Prisilno zatiranje negativnih čustev ima svojo ceno – telo ostane v stanju pripravljenosti, stresni hormoni pa izčrpavajo organizem.

Pri Maji se je stiska kazala skozi stanje, ki ga psihiatrija imenuje anhedonija – nezmožnost občutenja užitka. To ni zgolj žalost, temveč odsotnost vseh nians doživljanja.

»Najbolj očiten znak je bil, ko stvari, ki so me včasih veselile, niso sprožile ničesar več,« se spominja Maja. »V družbi ljudi, ki jih imam rada, sem čutila nevidno pregrado. Hrano, ki sem jo jedla, ni imela okusa, spanje ni bilo več počitek, ampak beg.«

Profimedia

Nacionalni inštitut za duševno zdravje ZDA (NIMH) pojasnjuje, da pomanjkanje svetlobe zmede našo notranjo uro, kar raziskovalci z Univerze Alabama v Birminghamu (UAB) primerjajo z neke vrste biološko hibernacijo.

Narava nas pozimi sili k počitku, potrošniška družba pa k hiperaktivnosti. Ta razkorak med biološko potrebo in družbeno zahtevo pogosto vodi v zlom.

Ko srce zaboli – dobesedno

Zanimivo je, da fraza »srce me boli« ni zgolj pesniška prispodoba. Nevroznanost potrjuje, da možgani ne ločijo med socialno in fizično bolečino.

Študija v reviji PNAS razkriva, da socialna zavrnitev ali globoka osamljenost aktivira ista področja v možganih kot fizična poškodba.

Dr. Julianne Holt-Lunstad je s svojo obsežno analizo dokazala, da kronična osamljenost telesu škoduje primerljivo s kajenjem 15 cigaret na dan.

Profimedia

Včasih pa srce popusti tudi fizično. Kardiologi poznajo pojav, imenovan Takotsubo kardiomiopatija oziroma sindrom zlomljenega srca.

Kot pojasnjujejo na Cleveland Clinic, gre za masiven izliv adrenalina ob hudem čustvenem stresu, ki srčno mišico začasno »omami« in spremeni njeno obliko, simptomi pa močno spominjajo na srčni infarkt.

Praznična stiska torej ni le »v glavi«, ampak predstavlja realno fiziološko tveganje.

Zatočišče brez mask

Za Majo je točka preloma nastopila na božični večer. »Vsi so objavljali fotografije bogato obloženih miz, jaz pa sem sedela v temi in čutila paniko ob spoznanju, da sem popolnoma odrezana od sveta. Zdelo se mi je, da ne sodim več med ljudi.«

Njena odločitev za odhod na odprti oddelek psihiatrije je bila dejanje iz obupa, ki pa se je izkazalo za ključno.

Profimedia

Tam ni našla mračnega vzdušja, temveč nepričakovan mir. »To je bil edini kraj, kjer božič zame ni bil obvezen,« pravi. Sredi skupnega prostora je stala skromna plastična smrečica, okoli nje pa ljudje, ki so si dovolili biti to, kar so.

»Tam nisem bila pod pritiskom, da izstopam, da sem nekdo. Bila sem le človek,« opisuje.

Družbeni statusi, ki so zunaj tako pomembni, so ob vhodu v bolnišnico izgubili težo.

Tišina pred nevihto: Fenomen odlaganja

Čeprav se zdi, da so bolnišnice decembra polne, uradna statistika Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) razkriva zanimivo podrobnost: december po številu hospitalizacij ne izstopa, število ambulantnih obravnav pa upade.

A ta mir je lahko varljiv. Strokovnjaki NIJZ opozarjajo na fenomen »odlaganja« – ljudje zavestno potlačijo težave, da ne bi »pokvarili praznikov«, in odlašajo z iskanjem pomoči.

Jure Kljajić/MPA

Pravi val stisk sledi marca, ko se narava prebudi. Center za nadzor bolezni (CDC) in Annenberg Public Policy Center s podatki razbijata mit o decembrskih samomorih; ti so pozimi najredkejši, saj se ljudje pogosto oprijemajo upanja, da bo novo leto prineslo spremembo.

Nevarnost nastopi kasneje, ko se vrne energija, obup pa ostane.

Še bolj zaskrbljujoč je podatek iz revije Psychological Medicine, ki razkriva globino t. i. »vrzeli v zdravljenju«.

Ljudje v povprečju čakajo več let – nekatere študije navajajo celo osem let – preden prvič poiščejo strokovno pomoč.

Maja je bila del te tihe statistike, dokler ni bilo skoraj prepozno. »Dolgo sem si dopovedovala, da moram težave rešiti sama. Sramovala sem se priznati, da ne zmorem,« priznava. 

150 dni čakanja na nujno pomoč

Majina odločitev za odhod na urgenco je bila pogumna, hkrati pa razgalja bolečo sistemsko rano.

Profimedia

V Sloveniji je pot do redne pomoči pogosto tlakovana z dolgimi čakalnimi dobami.

Poročilo Varuha človekovih pravic razkriva alarmantno stanje: za stopnjo nujnosti »zelo hitro«, kjer zakon predpisuje obravnavo v 14 dneh, otroci in mladostniki v povprečju čakajo kar 150 dni.

Maja je imela srečo v nesreči, da je njena kriza eskalirala do točke, ko je bila potrebna nujna hospitalizacija. »Če bi si zlomila nogo, verjetno ne bi rekla, da ne grem na urgenco, ker je božič in nočem motiti. Sprejela sem, da so moji možgani organ in da je biokemija realnost,« pravi. Za tiste, ki »zgolj« trpijo in čakajo v vrsti z napotnico v roki, pa je sistem pogosto prepočasen.

Mentalni bunker: Pravica do besede "ne"

Danes Maja na svojo izkušnjo gleda trezneje. Za letošnje praznike si je zgradila strategijo, ki jo imenuje »mentalni bunker«. Bistvo je v postavljanju meja, tudi če to pomeni kršenje vljudnostnih norm.

»Prej sem vedno iskala izgovore, zakaj ne morem priti na zabavo. Zdaj sem ugotovila, da je preprost 'ne' povsem dovolj,« pravi odločno.

S. R.

»Ni mi treba razlagati svoje duševne slike teti pri večerji. Spoznala sem, da ljudje pogosto projicirajo svoje želje na nas. Zdaj sem, če hočete, 'sebično selektivna'. Če me bo dogodek izpraznil, ne grem. Moje zdravje je pomembnejše od vljudnosti,« še doda.

Ko bodo januarja luči ugasnile in bo evforija popustila, bo večina tistih, ki so decembra stisnili zobe, ostala sama s svojimi težavami.

S čakalno dobo, ki se ne meri v dnevih, ampak v mesecih. Morda je prava lekcija decembra ta, da se nehamo spraševati, zakaj nekdo ne praznuje, ampak zakaj smo ustvarili svet, v katerem si moramo za preživetje »najlepšega časa v letu« zgraditi bunker.

Profimedia

O avtorju

Žan Urbanija

• zan.urbanija@svet24.si
• svet24.si/