OSEBNI ARHIV

Diktatura sreče jemlje svobodo

"Čedalje bolj prisotna zapoved oziroma t. i. diktatura sreče, da moramo biti srečni za vsako ceno, pomeni izgubo svobode.  Sreča pa je lahko srečna le, če je svobodna. Zato je že sama terminologija 'diktatura sreče', protislovna. Sreča se ne da zapovedati, se izsiliti. Res smo danes priča številnim komercialnim pritiskom, ki nas silijo, da smo ves čas srečni. Srečo nam obetajo z nakupom najrazličnejših produktov, storitev, potovanj, doživetij.

A ker je v naši naravi, da si ves čas (nekaj) želimo, četudi zavestno ne vemo, »kaj« se skriva za to večno željo, lahko za ta objekt želje postavimo karkoli: novo šminko, lepotno operacijo, avto, potovanje, ljubimca, službo. Vse to nam lahko za nekaj časa postane v užitek, vendar želje v nas ne more docela zapolniti. Slej ko prej si želimo nečesa drugega, novega, svežega. Diktatura sreče nas tako v praksi ne osrečuje, temveč onesrečuje.

Nenehno si želimo več, boljše in novejše. Ujamemo se v začaran krog želje in užitka, ki obeta srečo, v resnici pa nas ves čas dela nesrečne.

Družbena omrežja ta trend 'diktatorske«' sreče le še potencirajo. Občutek imamo, da se vsem toliko dogaja, da so vsi deležni obilo vsega dobrega, od pravljičnih potovanj, srečnih skupnih trenutkov do izpolnjujočih karier, topline domov, le mi smo prikrajšani za vse te radosti. Samo mi živimo togost povprečnega in dolgočasnega vsakdana. Na vse pretege se trudimo, da bi tudi mi ustrezali, da bi tudi sami okusili drobtinico te sreče, ki žari s fotografij naših prijateljev. A ne zavedamo se, da je blišč le navidezen, da so podobe filtrirane, da je sreča v večini zgolj privid.

Osebna rast

Sara Isakovič: "Uspeh je, da znamo ravnati s sabo"

Osebna rast

O tem, kdaj bi moralo zacingljati, da smo zašli

Spregledamo, da se za idealnimi podobami skrivajo usode vsakdanjih ljudi, ki si, podobno kot mi sami, trudijo doživeti košček te neulovljive in zlagane srečnosti.

Virtualna sreča je privid popolnosti, ki nas zaslepi, da ne vidimo in ne cenimo trenutka resničnosti tukaj in zdaj, v realni realnosti. Ob prividu, da je sosedova trava vselej bolj zelena, izgubljamo energijo za nepomembnosti. Tratimo življenje za cilje, ki so tolikokrat nesmiselni ali še huje, nemalokrat nikoli dosegljivi, saj so fiktivni. Ko začnemo o sreči razmišljati, da je tam nekje, v prihodnosti ter da je nekaj, kar 'moramo' imeti, biti, smo se že ujeli v past. Sreča postane kot mavrica na obodu neba. Tako blizu, tako resnična, a nikoli ulovljiva, a mi smo prepričani, da jo moramo imeti."