MIha Hercog

Za nami je še en izbor za slovensko fatalko leta, že 21. po vrsti. Ampak letos so me po dolgem času še bolj kot sam slavnostni zaključek, ki je vedno nekaj posebnega, prevzele predvsem samozavest, osebna moč, karizma in avtentičnost vseh osmih nominiranih kandidatk. Z vsemi javnimi nastopi, vsemi pogovori, ki so jih opravile, so vsakič znova uspešno dokazovale in upravičevale svojo fatalnost. Pa ne s seksi izbranimi kratkimi krilci, preglobokimi dekolteji in v klovnasto šobo napihnjenimi ustnicami, s čimer se fatalnost zelo banalno poskuša kdaj enačiti.

Kandidatke letošnjega izbora so v svojo fatalno kandidaturo vnesle predvsem vsebino – svoje zgodbe, svoja prepričanja, svoje misli in svojo žensko moč. Navdihujoče.

In očitno je Nina Grilc tudi zaradi svoje zares fatalne življenjske zgodbe, ko je ostala sama, noseča in z dvema majhnima otrokoma in ob tem zaživela pokončno naprej, prepričala še toliko bolj, saj ji je glas namenilo zares veliko število ljudi. Ker Nina ne piše zgodbe, v kateri bi zaradi svoje usode igrala nemočno žrtev, Nina je dokaz za to, da ranljivost in moč lahko živita v enem srcu. V zelo lepem srcu. Všeč mi je, da ne rečem, da sem kar ponosna nanjo, ko je dan po razglasitvi novinarki Andreji Comino dejala, da je naziv sprejela kot veliko odgovornost in da želi svojo zgodbo uporabiti za nekaj dobrega.

In če me je navdušila Nina, me je s pogovorom prevzela tudi Saška Lendero, tokratni naslovni obraz. Tudi ona ni imela lahke življenjske zgodbe, saj jo je Miha, njen tedanji dolgoletni partner in mož, s katerim sta veljala za srečen in uspešen par, ujel nepripravljeno, ko jo je soočil z dejstvom, da si želi konca zveze. Saška dolgo časa ni razumela, kaj se dogaja oziroma zakaj se je to zgodilo. A čas je prinesel tudi te odgovore.

Mateja J. Potočnik

Jasno je, da je razočaranje v ljubezni nekaj najbolj bolečega, a ima s tem, ko pretrese temelje naše biti, hkrati posebno moč. Sprva se zdi kot padec – nenaden, boleč in nepravičen, svet izgubi barve in smisel. A v tej tišini, ki sledi koncu takih (ljubezenskih) zgodb, se velikokrat skriva prostor za začetek nečesa večjega. In Saškina zgodba je nadvse lep dokaz za to. »Mislim, da sem zdaj bolj živa kot kadarkoli prej. Bolj mirna, bolj hvaležna in nekako bolj jaz. Kot da sem po dolgem času spet našla svoj pravi obraz. Nekaj časa sem mislila, da je nekaj delov mene izginilo za vedno – tista moja otroška radost, tisto preprosto, svetlo zaupanje v ljudi, ki so mi blizu, in tisto srčno verovanje, da je življenje lepo. A vse to se mi je vrnilo. Počasi, nežno, a trdno. In še močnejše.« Hvala, Saška, za iskrenost in za navdih. In ne nazadnje hvala tudi bivšemu partnerju Mihi Hercogu, ki svojo bivšo ženo več kot očitno še vedno vidi v vsej njeni lepoti, kar je prenesel tudi na naslovnico revije Obrazi. Kako že pravijo? Konec dober, vse dobro. In če ni še dobro, še ni konec. 

Glasba

Saška Lendero prvič po ločitvi javno priznava, da je znova srečna

Domači

Boris Kobal: "Na neki točki vse to ne pomeni nič več"

Glasba

Jan Plestenjak: "Dovolj je iskanja hipnih užitkov"

Uživajte v branju z izjemnimi obrazi in njihovimi zgodbami ter mislimi, ki smo ga tudi tokrat pripravili za vas. Na tej točki pa hvala tudi za vse vaše pozitivne odzive in podporo naši reviji in našemu delu. Pomeni veliko, daje zagon!

Oktobrska številka revije Obrazi je že  v prodaji, revija Obrazi pa je na voljo tudi v spletni trafiki.