Miran Juršič MPA

 ...  tako kot je Rudi Kerševan resnično poseben človek tudi sam.

Rudi, kje živite? Zdi se, kot da na več koncih.

Pozimi najraje hodim v Piran, ker ni ljudi, ni gneče, kar daje občutek prostosti. Zdi se, da vse lepo diha. Pozimi se pojavi tudi nostalgija, ker je človek bolj osamljen, in meni se to zdi lepo. Trenutno živim v Sežani. Izhajam iz Gradišča pri Renčah, vasice nad Vipavo, vendar sem vse svoje imetje prodal pred 25 leti. Veliko sem se »klatil« naokoli in v iskanju – pojem iskanja je strahovito lep, saj skriva v sebi ogromno smisla – pristal tukaj. Koliko časa bom še tukaj, ne vem.

Ideja, da bi se nekje ustalil, se nečemu zavezal, me navdaja z občutkom, da bo potem vsega konec, kar sicer ni res. Življenje ima rado druženje, družbo, zakonske zveze, družino.

Zanimivo je, da se vam zdi, da bi bilo, če bi se ustalili, vsega konec.

Gre za občutek konca. Nekoč pred leti sva imela z Manco Košir v neki knjigarni predstavitev knjige in vprašala me je, kaj imam v načrtu za prihodnost, kaj bi rad. Odgovoril sem ji: »Povedal bom zelo iskreno. Če bi vedel, bi bil zelo nesrečen.« Zakaj? Izpolnjevanje tistega, za kar vemo, da bo sledilo, je zame obrtniško delo. Zakon je kruta stvar.

Miran Juršič MPA

Pravila zemeljskega življenja so v nasprotju z vsem, kar se poraja v domišljiji. Domišljija sproducira fenomenalne stvari, ki pa niso mogoče: radi bi bili svobodni, radi bi imeli vse. Ampak to ni mogoče.

Ustaljenost torej prinaša rutino, ne izpostavlja nas izzivom, življenjskim dogodkom.

Imel sem vse: čudovito službo, zakon, bil sem »normalen človek«. Ampak človek vse življenje nekaj išče. Če ne bi iskal, ne bi živel. Kaj bi rad? Ne vem. Zanimivo je ravno to, da ne vemo, kaj iščemo, ko pa zagledamo nekaj, ugotovimo, da smo prav tisto iskali. To je življenjska skrivnost. Nekdo se obrne in v tistem trenutku spoznate, da ste si želeli prav takšno osebo.

Se vam je to kdaj zgodilo?

Ja, se mi je, velikokrat. Ko sem bil v Kairu … bil sem na kavi na nekakšni ploščadi in mimo pride gospa z deklico. Usede se nekaj metrov stran od mene in me pogleda. Bilo je kot v filmu: morje, ploščad, Arabija. Prišla je do mene in me vprašala, ali lahko prisede. Tam ni tako kot pri nas, kjer greš potem v hotel in si skupaj. Ne, bila sva prijatelja, ampak bilo je zelo lepo, takšen dogodek te spremlja vse življenje. Toda čeprav se sliši lepo, je takšno življenje izjemno kruto. Pridejo osamljenost, depresija, nesmisel, vse se nagrmadi in pošasti prekrižajo pot. Človek živi po zakonih stvarstva, drugo je ustvaril sistem. Razmnoževanje je vse, kar je. Ljubezen mine, pride samo zato, da človeka čustva privežejo k ustvarjanju družine.

Miran Juršič MPA

Vaša dela vsebujejo veliko čustev, teže, bolečine …

Bolečine so različne. Fizična bolečina boli vsakogar enako. Čustvena bolečina pa je grozovita stvar. Človek je ujet v čustva in ne more jih odstraniti. Vendar čustva ovirajo, evolucija jim ni naklonjena. Ljubezen umira. Čustven človek, ki se zaljubi, misli, da bo živel od ljubezni.

Vendar tako ne gre, čustva izginjajo, ker mora človek iti naprej, če hoče, da bo človeštvo obstalo. Planet bo propadel, to vedo že otroci v osnovni šoli. Poglejte Trumpa recimo ali pa Muska, to so ljudje brez čustev. Čustva so zatrli, jih uničili, zato napredujejo brez ovir. To je katastrofa, ampak kaj bi bilo, če tega ne bi bilo?

Kaj bi bilo, če bi bili vsi enakopravni? Če bi se imeli vsi radi? Živeli bi v votlinah, kot smo včasih.

Zakaj tako mislite?

Poznam en kup prijateljev in prijateljic, ki jih imam rad in se trudijo za te vrednote. Ampak če pogledamo na primer enakopravnost. Že to je zgrešeno. Zakaj? Jaz nisem hudoben, bom pomagal revežu in dal denar brezdomcu in vedno mu rečem: Ohrani svoj svet. Če si pijanec, bodi pijanec. Ampak če bi ves denar razdelili med ljudi, vsem enako, bi človeštvo propadlo – čez tisoč ali milijard let.

Človeštvo bo nekoč v vsakem primeru propadlo, ampak ravno s tem, ko se človek žene za napredkom in uspehom, je prodrl v vesolje. Človek se bo nekoč preseljeval po vseh planetih.

Pravite torej, da napredek ustvarja hkrati zaton?

Ja, seveda, hkrati ustvarja zaton in rešitev. Radi bi živeli v ljubezni, čustvovanju, pomoči drugim. Ne rečem, da ni lepo pomagati drugim, tudi o tem pišem, kako moramo stati drugim ob strani in jim pomagati. Prva misel v moji enciklopediji se navezuje na to, da moramo obogatiti svoje življenje, ne samo z materialnimi stvarmi, temveč tudi z drugim, pravim bogastvom, kamor sodijo čustva in pomoč. Vendar smo omejeni.

Ukloniti se moramo navodilom, v naravi je neusmiljen boj, ki ga poznajo vsa živa bitja. Ko se pojavi bolezen, ki je živa tvorba, se nenehno bori, zanima jo samo, kako se lahko ohranja. Enako velja za narode. Boriti se želimo, da narod obstane, zato ker že obstaja – brez njega izgubimo sebe. Vsa filozofija je zelo prepletena in zapletena, neskončna, zato pridem do zaključka: kdor pozna odgovor, ni razumel vprašanja.

Miran Juršič MPA

Bi bili raje polni čustev v votlini ali brez čustev na Marsu?

(smeh) V neki misli sem obrazložil: uresničevati svoje zamisli, svoje želje, veliko doseči v življenju – s tem pomagamo družbi v celoti, da obstaja. V tem je velik užitek. Več mi pomenijo čustva, zato nimam praktično nič. Vse sem prodal, ampak brez vsega nisem ostal zato, ker bi bil zapravljivec, ker me ne bi brigalo.

V bistvu sem neracionalen. Ne morem imeti nekega bogastva in zraven še goro nekih čustev.

Čustva so zelo zahtevna. So tankočutna bitja, so prekrasna: ljubezen, prijateljstvo … kdor ni sposoben oprostiti prijateljem za nekatere stvari, bo ostal brez prijateljev. Ravnati s temi čustvi je zelo delikatno delo.

Kako ste se borili s težjimi situacijami, ki jih prinesejo čustva?

Človek se svoje situacije zave in s tem tudi dokaže, koliko je močan, koliko si je zvest. Vse težke situacije približajo človeka temu, kar živimo, človek lahko začuti sebe. In ker človek začuti sebe, zmore premagati človeka znotraj sebe, ki mu prigovarja. Najti moramo moč, da se proti človeku, ki ga nosimo v sebi, borimo. Živeti z načinom razmišljanja, kot ga imam jaz … kdor hoče, hoče, kdor zmore, zmore, jaz nikogar ne silim v nič. Vedno pa moramo najti način, kako ljudi spodbuditi, da začnejo razmišljati in da razumejo svoje poglede, ki jih delajo nesrečne. Da spoznajo, da so odvisni prav od njega (pogleda) samega.

Ste bili kdaj ustaljeni? Omenili ste, da ste imeli ženo …

Bil sem poročen, imam tudi sina, s katerim greva na kavo in ki ima svojo družino in otroke. Ko med dvema človekoma, ki si ustvarita družino in imata »vse urejeno«, ne deluje več, ko eden od partnerjev ne čuti več privlačnosti, čeprav ve, da je njegov partner dober … v človeku se pojavi neki prvinski element … ob sebi bi vedno imel rad nekoga, ki bi ga imel rad, vendar so pogoji, ki so to ljubezen ustvarili, minili, otroci so tukaj in človek se počuti, kot da je ostal sam s čolnom sredi morja. Spoznati mora, da vsega lepega, kar je bilo, ne bo več.

Manca Košir mi je rekla, da lahko vse rešimo s pogovorom, jaz pa pravim, da lahko z besedami rešimo marsikaj, tega pa ne, ker sledimo svojemu klicu. V resnici smo živali. Človek je žival, ki se zaveda, da je človek. Tako pravijo filozofi.

Človek se ni zavedal, da bo sprejel veliko odgovornost in strahovito trpljenje ravno zaradi čustev.

Psihoanalitiki so postavili dva stebra življenja: na eni strani je ljubezen, na drugi pa delo. Kakšen je bil vaš odnos do dela?

Službe sem veliko menjal. Menim sicer, da je delo nekaj najbolj normalnega, gre za način družbenega sobivanja. Vsak dela, nekateri se trudijo, druge briga in jim je pomembno samo, da imajo za hrano. Človeštvo je mešanica raznoraznih ljudi, ki živijo vsak v svojem svetu, vsak ima svoj pogled na svet in na dogodke v njem. Mislim, da moramo gledati predvsem na to, da ne škodujemo drugim. Čeprav ko se zakonec oddalji od svoje družine, škoduje tako otroku kot partnerju. V njem se pojavi velika borba, tudi sam sem dal to skozi. Nekoga bomo prizadeli, to bomo nosili v sebi vse življenje, ampak moramo dalje.

Človek je ujet v vse svoje danosti, torej navodila, kako mora živeti. So stvari, na katere človek ne more in tudi ne zna odgovoriti. Človek bo imel vse manj čustev, ne bo časa, že zdaj ga ni. Kaj bo takrat?

Najbolj boleče bo za generacijo, ki je z računalniki začela že zelo zgodaj, verjetno so zdaj v prvem razredu. Odtujenost se bo stopnjevala in pridemo do vprašanja, kdaj je bil človek bolj človek? Je bil danes ali v kameni dobi?