Miran Juršič MPA

Za Pankrte ste napisali nekaj močno družbeno angažiranih pesmi. Se je pri nas kaj spremenilo ali bi danes pisali o enakih temah?

Ko so imeli Pankrti zadnji koncert v Hali Tivoli, sva se s Perom (Peter Lovšin, op. a.) dobila, da bi napisala novo pesem. Ko sva začela debatirati, kaj bi lahko Pankrti danes počeli, je imel Pero predloge za komade, ki so bili podobni temu, kar dela v samostojni karieri. Potem sem mu dal svoje komade, za katere se mi je zdelo, da so primerni za stare pankerje.

Meni se je zdelo še kar smešno, da smo se konec 70. let z odra drli: »Sami starci, ubil ste nas!« Danes smo pa postali starci, ki se derejo na starce, ki jih že dolgo ni več. Zdi se mi, da bi bilo malo samoironije na mestu.

Perov pogled na rock'n'roll je bolj romantičen, še vedno mu daje moč, da ga serje vso noč, medtem ko sem jaz na stara leta rad ob enajstih v postelji.

Kakorkoli, takrat sva spoznala, da morava štacuno z novo robo Pankrtov zapreti, ker sva se oba strinjala, da bi danes težko igrali angažiran rock kot včasih. Takrat je drugačna beseda odmevala kot strel iz pištole. Danes pa brez dovoljenja govorijo vsi, besede so postale čenčanje. V današnjem času so protestniški komadi neslišni.

Miran Juršič MPA

So stvari, ki ste jih nekoč kritizirali, danes boljše? Je Ljubljana še bolana?

Kontekst se je spremenil.

Pankrti so bili nezakonski otroci avtoritarnega socialističnega režima. Če nisi bil njihov, si bil takrat tiho. Mi smo si besedo vzeli.

To smo počeli, da bi bili svobodni. Punk je bil najprej in predvsem osebna politična drža, želja po tem, da živiš po svoje, da se ločiš tako od kulture odraslih kot od partijskih procesij. Sam sem bil poleg tega tudi del disidentske scene in sem se pogosto oglašal o stvareh, ki so bile po mojem družbeno relevantne.

Kar se mene tiče, so se stvari spremenile. Imamo demokratičen političen sistem. Zato se le še redko oglašam, največkrat o kulturni politiki, ki je še vedno v primežu romantične ideologije kot v prejšnjem režimu.

Mene politika v resnici nikoli ni zanimala. Politiziral sem izključno zato, ker sem se v socializmu počutil nesvobodnega.

V zadnjem času leti kar nekaj kritik tudi na našo demokracijo …

Veliko se razpravlja o krizi demokracije in se povezuje z izgubo domnevno temeljnih vrednot, na katerih bi morala počivati. Kritiki trdijo, da bi jo morali vsebinsko nadgraditi s krščanskimi vrednotami, socialistično pravičnostjo, ekološko ozaveščenostjo, pravzaprav s čimerkoli, samo da ne bi bila gola forma.

Politika

Naša Pirc Musar tega v govoru ni imela napisanega

Vendar je demokracija zgolj spoštovanje formalnih pravil delovanja pri vodenju stvari javnega pomena, nič več. Demokracija je v permanentni krizi ali pa je ni.

Ukiniti demokracijo v krizi pomeni ukiniti demokracijo, pomeni vrnitev v avtoritarno politiko.

Možna je le med političnimi strankami, ki so pripravljene sklepati kompromise, pogosto tudi nenačelne.

Demokracija ne potrebuje vizionarjev, ki vedo, kakšna bo prihodnost Slovenije. Potrebuje pragmatične, dolgočasne politike.

Zanimiv in aktualen intervju preberite v septembrski številki revije Obrazi (09/25). Revija je na voljo v spletni trafiki.