Miran Juršič

Zadnja leta se v Nepal vrača predvsem zaradi humanitarnih projektov, a si vedno vzame čas, da obišče kakšen kraj, kjer še ni bil. »Kako lepo je, ko se uležem na travo pod visoko goro in me prežema tisti pomirjujoči občutek, da mi ni treba več plezati nanjo. Le občudujem jo, mežikam v sonce in uživam,« pove z radostno hvaležnostjo svetovna legenda alpinizma, Slovenec z največ preplezanimi osemtisočaki in prvi Slovenec, ki se je povzpel na vse najvišje vrhove celin. »Zame je najbolj dragoceno, da sem našel svojo pot iskanja skrajnih meja lastnih sposobnosti. To mi je življenje zelo obogatilo.« A Viki Grošelj, ki mu uspeva ohranjati zavidljivo vitalnost in veder pogled na življenje, še zdaleč ni rekel zadnje. 

Pravite, da so plemenita prijateljstva ena od dodanih vrednosti vašega gorniškega življenja.
Tako je, saj se med alpinisti rojevajo prav posebna prijateljstva. Če se znajdeš v težavah med plezanjem, veš, da bo prijatelj pripravljen zate tvegati vse. Zato takšno prijateljstvo dobi povsem drugo dimenzijo. Predstavniki svetovne gorniške druščine se med seboj spoštujemo in radi srečujemo. Družiti se s takšnimi osebnostmi, kot je denimo Reinhold Messner, ki je zame največje himalajsko ime vseh časov, je privilegij in čisti užitek.

Primož Lavre

Kaj pa zavist med alpinisti? Je prisotna?

Najbrž je. Alpinisti smo ljudje kot vsi drugi. Večina je normalnih, nekaj je izjemnih, nekaj pa »posebnih«. Mene so dosežki drugih vedno navdihovali in navduševali. Uspehe sem jim od srca privoščil.

Znašli na seznamu Reinholda Messnerja Rock & Ice Stars, na katerem se je od tridesetih let prejšnjega stoletja znašlo le 30 najbolj eminentnih imen svetovnega alpinizma. Ste edini Slovenec na tem seznamu. Čestitke! Kaj vam to pomeni?
Zelo sem počaščen. Vendar želim poudariti, da uvrstitev na ta seznam dojemam tudi kot poklon slovenskemu alpinizmu, skozi katerega sem se izoblikoval.

Po katerih merilih Messner uvršča alpiniste na ta seznam?
V svojih »najboljših« alpinističnih letih si moral biti tako dober, da so bili tvoji dosežki odmevni tudi v svetovnem merilu in te je po njih poznala svetovna alpinistična skupnost. A to je le del prvega pogoja. Enako pomembno je, da si znal tako dosežke kot predvsem vrednote tradicionalnega alpinizma predstaviti tudi širši javnosti. S predavanji, knjigami, filmi, filozofijo alpinizma ali inovacijami na tem področju. Pomembna je tudi zavezanost humanitarnemu delu. Drugi pogoj je precej preprost. Strinjati se moraš z uvrstitvijo na seznam. Tretji pogoj je tudi videti preprost, a ni tako zelo. Star moraš biti najmanj 70 let … (smeh)

Na seznamu so res sama velika imena svetovnega alpinizma. To so bili moji veliki vzorniki.

Ko sem bral o njih, se mi je zdelo, kot da prihajajo z drugega planeta. In še nekaj me veseli. Po dolgem času sem spet najmlajši član neke ekipe ... (smeh)

Miran Juršič

Dokler vam bo dopuščalo zdravje, se boste vračali v Nepal, pravite. Zakaj?
Ker so Nepalci zelo prijazni, prirasli so mi k srcu. Brez njihove pomoči plezalci ne bi mogli osvajati vrhov v Himalaji. Domačini so bili tisti, ki so nam do vznožja gore prinesli vse, kar smo potrebovali za vzpon. Med nami se je spletla navezanost, ki se z leti le še utrjuje.

Nepal je zame najlepša dežela na svetu. Takoj za Slovenijo, da ne bo pomote. (smeh)

Zadnja leta se v Nepal vračam predvsem zaradi humanitarnih projektov, a si vedno vzamem čas, da obiščem kakšen kraj, kjer še nisem bil. Kako lepo je, ko se uležem na travo pod visoko goro in me prežema tisti pomirjujoči občutek, da mi ni treba več plezati nanjo. Le občudujem jo, mežikam v sonce in uživam!

V minulih letih ste bili zelo dejavni pri zagotavljanju humanitarne pomoči pri blaženju stisk Nepalcev po uničujočem potresu leta 2015. Kam so zdaj usmerjene vaše dobrodelne aktivnosti?
Pomagamo pri šolanju otrok, sinov in vnukov šerp, s katerimi smo skupaj plezali. Eden izmed njih, Ang Phu, se je leta 1979 smrtno ponesrečil na Everestu. Deset let pozneje sva s Stipetom Božičem našla njegovo družino, ki je živela v zelo slabih razmerah. Sklenila sva jim pomagati. Tako moralno kot materialno. Humanitarna dejavnost me zelo izpolnjuje. Ne dojemam je le kot lepo gesto, ampak skoraj kot dolžnost, da poskušaš pomagati tistim, ki pomoč potrebujejo.

Zdravje

Včasih življenje prinese drugačno pot – ne slabšo, samo drugačno

Osebna rast

Tomaž Mihelič: "Ni mi bilo jasno, zakaj so se spravili name."

In po katerih poteh boste stopali v jeseni življenja?
Seveda imam še kar nekaj načrtov oziroma ciljev vse do 120. leta starosti … (smeh).  Znova želim odpotovati še v Tibet na treking okoli gore Kailaš, ob tem pa bi na nepalski strani Himalaje rad obiskal potresna področja, ki mi jih do zdaj še ni uspelo. Sicer pa imamo tudi v Sloveniji čudovite kotičke, ki me vedno znova navdušijo. Zelo rad se vračam v gozd za vasjo. Že samo zato, da se v miru sprehodim na svežem zraku.

Intervju je bil objavljen v reviji Obrazi 12/24. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.