OSEBNI ARHIV

Svetovno priznani oblikovalec jaht Dan Lenard je strasten zagovornik trajnostnega razvoja v navtični industriji. Leta 2019 je sam preplul Atlantik v jadrnici brez motorja in navigacijske opreme in takrat zgroženo spoznal, da se je sicer umaknil od ljudi, ne pa tudi od smeti. Ustanovil je fundacijo, s katero bi rad ozavestil navtike, da je čas, da spremenijo svoje navade in se izogibajo plastiki. Da bi opozoril na težave zaradi onesnaževanja, se je odločil, da podre svetovni rekord v vztrajnostnem jadranju z malo jadrnico tipa laser. 

Ste v zadnjem času oblikovali barko za kakšno znano ime?

Ne. Veste, znani ljudje iz medijskega sveta barke najemajo. Samo tu in tam ima kakšen res velik zvezdnik, kot na primer Michael Jordan, svojo barko. Sicer pa barke raje najemajo za tistih nekaj tednov, ko dopustujejo. V svetu zabave namreč ni toliko denarja, da bi kupovali naše izdelke. Spielberg (znani režiser ima v lasti njegovo jahto, op. a.) je anomalija, saj je milijarder, igralci pa takega denarja ne morejo privarčevati v času kariere.

Ceno barke bi še plačali, ampak težava je vzdrževanje. Cene vzdrževanja večje jahte se gibljejo tudi do 25 milijonov, gradnja najine najdražje jahte Nord pa je že pred leti stala pol milijarde evrov. Za 25 milijonov evrov dobite jahto do 45 metrov dolžine, za njeno vzdrževanje pa je potreben približno milijon evrov letno.

Kdo je potem naročnik vaših prestižnih jaht?

Veliko naročnikov ima precej nenavadne posle, ki pa so, ko jih bolje spoznaš, že kar genialni.

Imamo recimo klienta iz Amerike, ki se ukvarja z zasebnim zavarovanjem, da pridejo ljudje do zdravniške oskrbe, tudi če nimajo že prej urejenega zavarovanja. Je najhitreje rastoče podjetje v Ameriki. Sicer pa smo pred kratkim naredili velik preskok, saj ne le oblikujemo, ampak tudi sami poskrbimo za izdelavo jaht v rangu 47 do 65 metrov. Dve smo že predali, eno imamo v gradnji, za eno smo ravnokar podpisali pogodbo … Ponujamo barke, ki so tehnično že dodelane, jo pa lahko potem personaliziraš in v letu dni dobiš svojo jahto, kar je veliko prej, kot če bi dal svojo ladjo izdelati vse od začetka.

Koliko nagrad ste že dobili za oblikovanje?

Uh, tega pa res ne vem … Samo zadnja, 122-metrska Kismet, jih je v prvem letu dobila okoli 12. Tako da jih je bilo v 35-letni karieri gotovo več sto … Tega sploh več ne beležim. Barke dobivajo nagrade, ker so zdaj že ikonične. Zdaj že vnaprej vemo, da bomo nagrajeni …

OSEBNI ARHIV

Se bojite, da bo prišel kak nov oblikovalec in ustvaril še lepše barke?

Bojim se ne, temveč upam! Ali ni ravno to napredek, da pride nekdo, ki še nekaj dodela? Jaz sem že pustil svoj pečat, z leti pa se gotovo vsi malo polenimo, če ni dobre konkurence. Moj izziv je zdaj, da do konca izdelamo barko, ne le oblike. To namreč ni enostavno. Lahko ustvariš zelo lepe dizajne, a preden je barka izdelana, je v igri veliko prilagajanj, tako da na koncu nikoli ni čisto taka, kot si želel. Največkrat gre za problem budžeta.

Vas je kdaj mikalo, da bi oblikovali še kaj drugega kot jahte?

Ne, saj mi ta posel vzame ves čas. Poleg tega obenem delamo vse pohištvo, kljuke, pipe … Skratka, izzivov je cel kup.

Imate vi svojo jahto?

Ne.

Ljudje mislijo, da tudi jaz živim to življenje, vendar sem le oblikovalski servis te industrije.

Barke načrtujem in vsaka je drugačna. To je tako, kot bi modni oblikovalec oblikoval unikatno poročno obleko le zate. Odvisno je le, kateri modni oblikovalec ti je všeč, in enako je pri nas – če so nekomu všeč naši izdelki, pride k nam, drugače gre k drugemu ponudniku.

Kako veliko podjetje imata s partnerjem?

V našem studiu dela 15 ljudi, skupaj s preostalima dvema podjetjema, ki delata izključno za nas, nas je 55. Moj partner vodi studio in inženirski del, jaz vodim kreativni del studia, drugo so rutinska dela, kot so izvedbeni načrti, predstavitve …

Vaše podjetje je v Italiji, poročeni pa ste s Tatjano Tutan, ki živi v Ljubljani in zaradi katere ste tudi vi v zadnjih letih pogosto v Sloveniji. Kje je torej vaš dom?

Razpet sem med Slovenijo, kjer imam zasebno življenje, in Italijo, kjer sem zaradi posla in svojega najmlajšega sina, ki živi z menoj. To pomeni, da smo ob koncih tedna v Ljubljani, v ponedeljek v Italiji, potem je Tatjana en teden v Italiji … Pogosto sem na poti, a v dveh urah vožnje opravim vse telefonske klice, tako da to ni izgubljeni čas. Včasih sedim še deset minut v avtu, da vse dokončam. Zdi se mi škoda, da bi sedel v pisarni in govoril po telefonu, saj tam raje delam druge stvari.

S Tatjano imava torej dva doma, v Ljubljani in v Trevisu. Imava tudi dve garderobi in v obeh hladilnikih dovolj hrane. Tudi otroci imajo povsod svoje sobe. Živiva, kot bi bila otroka ločenih staršev. (nasmešek)

OSEBNI ARHIV

Zaradi vseh nagrad za oblikovanje bark ste prepoznavni v navtičnem svetu. To prepoznavnost želite izkoristiti pozitivno s fundacijo Vela Code. Kaj vas je motiviralo za ta projekt?

Ko sem šel leta 2019 čez Atlantik, sem mislil, da se bom odmaknil od vsega človeškega, a sem videl, da imaš v resnici ves čas okoli sebe plastiko. Takrat mi je postalo jasno, da je stanje zelo resno. Jadrnico, s katero sem šel na pot, sem zastavil tako, da ni imela vpliva na okolje, saj sem jo recikliral iz opuščenih projektov, motorja nisem imel, vso hrano sem skrbno izbral in tisto malo neizogibno iz plastične embalaže prepakiral že na obali. Če na barko vzamete izdelke v plastični embalaži, ta največkrat konča v morju, ko nalagajo kontejnerje na otokih, kjer se odda smeti.

Na lepih, a odročnih krajih imajo slabo organizacijo smeti, vse gre na koncu v morje. Sicer lahko vidite, kako čarterske barke pridejo na kak mali otok, v malo luko, in prvo, kar naredijo, znosijo z nje vreče s smetmi. Hrano in pijačo za pot kupijo v supermarketih, kjer je 10 dekagramov sira pakiranega v plastiki, kjer je pršut v plastiki, kjer je voda v plastiki, vse v plastiki! Torej se vsak dan na barki s šestimi ljudmi pridela za črno vrečo smeti, če si sploh toliko vesten, da res vse sproti vržeš v vrečo, saj marsikdo pusti kaj na mizi, da veter odnese v vodo. Zato sem začel razmišljati, kako bi navtika postala vodilna v tem, da ljudje kupujejo že ozaveščeni, in ne proizvajajo plastičnih smeti med plovbo. To si navtika zlahka privošči.

Zakaj ste projekt ozaveščanja o onesnaževanju osredotočili na navtiko?

Če imaš svoj čoln, nisi na družbenem dnu. Celoten jahting ima dovolj denarja za ozaveščanje pri nakupih. In zato lahko vsak navtik premisli, kaj bo vzel s sabo na morje. Če se ljudje navadijo paziti na smeti na morju, bodo te navade prinesli tudi domov. Jahting bi lahko pri tem vodil v pozitivni smeri, trendu.

Kateri odpadki so najbolj problematični?

Predvsem je to dnevna plastična embalaža za enkratno uporabo. Papir, aluminij, steklo in konzerve niso večja težava. To vse razpade, večina se tudi reciklira, plastika pa ima razpadno dobo več sto, tudi tisoč let. Torej bo vse, kar smo v zadnjih 50 letih zmetali v morje, tam še zelo dolgo! V zadnjih letih se je končno začelo več govoriti o tem, da plastika razpade na mikrokoščke in v tej obliki ostane v morju stoletja.

Problem je tudi na kopnem, saj plastika, ki jo odvržeš na smetišče, razpade in z deževji konča v rekah ali podtalnici. V resnici vse dolgoročno konča v morju, podtalnica gre v potoke, potoki v reke, reke se izlivajo v morje.

Večina plastike, ki jo človek proizvede, se odvrže, reciklira se je samo okrog devet odstotkov, še okoli 19 odstotkov je zažgemo, torej okoli 73 odstotkov plastike konča na smetiščih, večina pa na koncu v morjih.

Ko sem se o tem začel podrobneje izobraževati, sem spoznal, da je težava s plastiko hujša v povezavi s CO2.

Eden od največjih absorbentov CO2 na planetu je morje. Poleg dreves, ki smo jih že več kot polovico posekali v zadnjih 150 letih, je morje tisto, ki absorbira večino vsega CO2 na zemlji. Če se morje nenehno in vedno bolj prekriva s filmom mikroplastike, se torej, poenostavljeno, onesposobi fitoplankton, ki absorbira CO2. Na dolgi rok se bomo torej dobesedno zadušili, ker morja in oceani ne le absorbirajo CO2, ampak tudi proizvajajo pomembno količino kisika na planetu. To pomeni, da bo z vedno bolj onesnaženimi oceani, če zanemarimo zdravstvene probleme, poleg hrane začelo primanjkovati kisika.

Kakšni pa so odzivi na Vela Code?

Zelo pozitivni. Zdaj že imam skupnost, ki podpira naša prizadevanja. Prakticirati bomo začeli neke vrste kodeks. Začeli bomo s čarterskimi podjetji. V Dubrovnik, kjer sem začel poskus, da bi podrl svetovni rekord v jadranju, so bili povabljeni vsi hrvaški okoljevarstveniki, s katerimi sem se v hipu povezal, kar je izvrstno. Ker imajo večinoma okoljevarstveniki slab marketing in jih težko najdeš, bo Vela Code ponudila platformo, da se bodo okoljevarstvene organizacije lahko združile pod isto streho, platformo pa uporabile tudi za komunikacijo. Tu nimam finančnega interesa, a tudi njim ni treba finančno pomagati, saj imajo svoja financiranja; jaz jim bom samo povezal, da bo večji, svetovni domet. Začeli smo lokalno, a bomo prešli na globalno.

OSEBNI ARHIV

Vaš prvi poskus, da bi podrli svetovni rekord v jadranju, se je končal tako, da ste predčasno odnehali. Taka prekinitev poskusa je tudi pokazatelj, da je narava še vedno nepremagljiva, kajne?

Celotno načelo fundacije in gibanja Vela Code je ravno nasprotno od ekstremizma. To mora biti vedno svobodna, lepa odločitev, zato moram tudi s svojimi dejanji pokazati, da ne težim k dokazovanju za vsako ceno. Tak podvig človek lahko ponavlja toliko časa, da se lepo izteče. Ko bo rekord postavljen, bo to lep spomin, namesto da bi me dvignili iz morja z reševalno akcijo ali obalno stražo.

Če bi klical pomoč, je to za navtika poraz. V vsakem primeru! Saj nobena nevihta ne potopi kar vseh bark na morju, ampak samo tistih nekaj, pri katerih je bilo nekaj narobe z odločitvami, s pozicijo.

Največkrat se kapitan ni informiral in primerno pripravil na tak dogodek.

Rekord postavljate na čisto posebnem plovilu. Kakšno je?

To je 4,2 metra dolg čoln, ki ima na sredi 70 centimetrov dolgo in 50 centimetrov široko luknjo za noge, kjer imaš tudi vso prtljago, drugače pa je to ploskev, na kateri ne moreš ne stati ne ležati, ker je tako nestabilna in majhna. To je jadrnica za enega, olimpijska klasa, s tako je Vasilij Žbogar zmagoval na olimpijskih igrah. To je najmanjše možno plovilo za odraslega jadralca in ne poznam nikogar, ki bi preživel na njem več kot tri dni. Dobesedno gre namreč za preživetje, saj odpadejo že čisto osnovne stvari, kot je na primer jutranja higiena. Prehranjevanje, pitje, počitek – vse to je na taki ladjici velik izziv. Prav zato je bil prejšnji rekord postavljen tako, da je jadralec tri dni jadral neprenehoma, torej do onemoglosti, brez spanja.

Kaj ste torej štiri dni počeli na taki jadrnici?

Tudi če vetra ni ali ga je samo en vozel, poskušaš jadrati. Če res čisto nič ne piha, pa čakaš, se skopaš, predvsem poskušaš ne biti na barki, saj se samo v vodi lahko malo raztegneš, na barki se niti na noge ne moreš postaviti. Zato vsaj na štiri ali pet ur moraš v vodo in se pretegniti, saj si na barki ves čas skrčen.

Z Vela Code opozarjate na problem onesnaževanja oceanov. Ste pri podvigu pazili, da ne bi bilo smeti?

Moje načelo je, da ne proizvajam plastičnih smeti. Sendviči so zato prepakirani v aluminijasto folijo ali posode, ploščice pa so brez ovitkov v posodi. 20 litrov vode sem imel v dveh kanistrih. Pomembno je, da to niso prav trde posode, saj potem ne moreš ležati, tako se vsaj malo nasloniš, kadar spiš.