Šimen Zupančič

Tako zelo resno je deloval ob najinem prvem stisku rok, jaz pa sem imela v mislih zgolj tistega navihanega Ceneta, ki s svojimi prispodobami in šalami na vsakem koraku spravlja ljudi v dobro voljo. Zelo jasen in takten sogovornik je o tistem, kar je povedal, najprej razmislil. Še ped leti smo ga spoznali kot mlajšega brata velikega Petra, zanj smo stiskali pesti, ko je tudi sam skakal proti dnu skakalnic, danes pa to še bolje od njega počneta njegov mlajši brat Domen in sestra Nika, on pa njune podvige in tudi napake zelo barvito komentira v televizijskih prenosih. Za pogovor sva se dobila v njegovem lokalu v Škofji Loki, ki mu trenutno vzame največ njegovega časa, kljub temu si ga bo poleti vzel še za eno vlogo – Cene je namreč obraz, ki bo v humanitarni akciji Dežela junakov prevzel vlogo Mihe Deželaka, več kot desetletje glavnega srčnega junaka akcije.

Poslušalci Radia 1 so vas predlagali za tistega, ki bo nadaljeval eno najbolj prepoznavnih humanitarnih zgodb v Sloveniji, zgodbo Dežele junakov. Kakšen je bil vaš prvi odziv, ko so vas nagovorili za to vlogo?

Šlo je za mešanico presenečenja in hkrati veselja ter potrditve, da mogoče nekaj v življenju delam prav. Da me ljudje vidijo v taki akciji, s katero se tudi sam zelo poistovetim, verjetno že nekaj pomeni. Zame je bilo pa bolj vprašanje, ali sem sposoben to dodati v svoje življenje oziroma družinsko življenje.

Kako pa je vaša žena sprejela novico, da boste postali še del akcije Dežela junakov? Da boste del še enega novega projekta ob vseh, ki jih že imate: ste športni komentator, stand up komik in gostinec.

Žena je seveda prva izvedela za to ponudbo. Ker gre za dober namen, za otroke in ker tudi sama rada pomaga in priskoči na pomoč pri vsem, če in ko gre za otroke, je to v resnici čisto z veseljem podprla.

Miha Deželak je v akciji Dežela junakov pustil močan pečat. Ampak dejal je, da pričakuje, da boste s svojim navihanim značajem in srčnostjo akcijo popeljali na še višjo raven. Imate kaj treme pred takimi pričakovanji?

Ravno zato, ker imam trenutno še toliko prej omenjenih projektov, o tej akciji za zdaj sploh še ne razmišljam toliko, da bi me že lahko prijela trema. Na tej točki se bolj trudim, tudi s takšnimi intervjuji, ljudi predvsem spomniti nanjo. Že samo to, da Miha izreče kaj takega, je zame velik kompliment. Vidim ga namreč kot človeka, ki mu res nikoli ni zmanjkalo energije za vsakega sočloveka, ki ga je srečal na svoji poti. In na svoji športni poti sem opazil, da sem tudi sam nekoliko takšen. Ko nekoga razveselim in od njega dobim nazaj tisto pristno veselje, tudi mene to zelo napolni z energijo in pogreje. Je pa res tudi to, da ko se tega čez dan nabere veliko, ko je na drugi strani tisoče ljudi, te vse to – pa naj bo še tako lepo – na koncu vendarle lahko tudi zelo utrudi.

Šimen Zupančič

Vam je dal Miha glede tega že kakšen nasvet?

Ni nama še uspelo veliko govoriti, a časa za to bo še dovolj. Prepričan sem, da mi bo znal zelo dobro svetovati ter deliti marsikatero izkušnjo in skrivnost, ki bi mi na tej novi poti izzivov lahko zelo koristila.

Sezone je zdaj konec, ampak pričakujemo, da vas bomo v naslednji vendarle še lahko videli tudi v vlogi komentatorja smučarskih skokov. Upam, da ne razmišljate, da bi ob vseh svojih projektih opustili recimo to vlogo, saj ste v njej odlični.

Ne, zakaj bi jo opustil? Trenutno vse skupaj pravzaprav zelo lepo sovpada. Projekt Dežela junakov poteka poleti, ko ni prenosov, hkrati pa ravno pred vsemi večjimi in zahtevnejšimi projekti, ki bodo poleti v Škofji Loki. Lahko rečem, da je ideja prišla ob pravem času. Kot strokovni komentator sem z veseljem del smučarskih skokov. Vedno sem vesel, ko naša nacionalna televizija izrazi željo po sodelovanju, zato bom, če me bodo povabili, z veseljem zraven tudi v prihodnje.

Vas komentiranje v čem izpolnjuje? Kaj vam je najbolj všeč ob tem?

Še najpomembnejše mi je, da mi to omogoča ostati povezan s športom, ki je zame še vedno ena najljubših stvari. Veseli me tudi, da lahko kdaj obiščem prizorišča tekem in tako ostajam v stiku s številnimi znanimi obrazi iz tega športa. Pri samem komentiranju pa si želim dodati tudi nekaj svoje note. Ko se pogovarjam s tujimi novinarji in komentatorji, vsi poudarjajo, da tista nekdanja togost, ki je bila pri televizijskem prenosu nekoč skoraj nujna, danes ni več zaželena – gledalci tega preprosto ne želijo več. Prav zato v svoje komentiranje rad vnesem tudi kakšno narečno besedo ali pa se kdaj pošalim na svoj račun oziroma na račun sokomentatorja.

Vam je na mestu komentatorja težje kot bratu trenutno najboljšega skakalca in najboljše skakalke na svetu?

Ravno obratno, še lažje je. Ker lahko iz prve roke spremljam in bolj jasno vidim, kaj se bratu in sestri dogaja. In to z velikim veseljem. To sta le dva, ki ju še malenkost bolje poznaš od drugih in lahko veliko lažje ugotoviš, kaj se je dogajalo oziroma, kaj je kdo naredil, veliko lažje vse razbereš že iz obrazne mimike in tako gledalcu lahko daš še kakšno informacijo več. Tudi napake opazim hitreje in večkrat potem od ljudi slišim, da bi pa brata ali sestro lahko že kdaj tudi pohvalil. (smeh)

Ali Nika in Domen spremljata vaše komentiranje?

Uf, kaj pa vem. To bi morali vprašati njiju. Ampak če sklepam po sebi, mislim, da se s tem sploh ne ubadata.

Moram vas vprašati: nekje ste dejali, da ste Prevčevi pri uspehih tudi svojih najbližjih, v tem primeru imam v mislih seveda vašo sestro Niko in brata Domna, precej hladni. Ampak ob dramatično osvojenem naslovu olimpijskega prvaka Domna letos na veliki skakalnici ste pa vendarle zajokali od sreče tam nekje na drugi strani etra. Se motim?

Ja, res smo vsi nekako »narejeni« tako, da čustva večinoma zadržujemo zase in poskušamo ostati čim bolj zbrani ob vsem, kar se dogaja okoli nas. Ob osvojitvi Domnovega naslova pa lahko rečem, da me je preplavila res velika toplina. Tiste solze … ne vem. Če je že bilo kaj, je bilo vse skupaj le rahlo orošeno. Kaj je opazil moj sokomentator Potočnik, pa težko rečem – očitno je videl solze sreče. (smeh)

Šimen Zupančič

Sicer ste sami že kot tekmovalec dajali vedno daleč najbolj zanimive in barvite izjave in ste pričakovano tudi zelo všečen komentator. Od kod črpate navdih za svoje javno nastopanje? Ali veliko berete, gledate serije, filme, podkaste?

Najprej hvala za tak kompliment. Hm, od kod? Že od nekdaj me ni zanimalo samo to, da nekaj je, ampak predvsem, zakaj je nekaj tako, kot je. Zato se znam včasih v vsako stvar še malo preveč poglobiti. Če bi moral izbrati en razlog, bi rekel, da je za vse skupaj kriva predvsem radovednost – in to že od nekdaj.

Ste bili že v šoli takšni?

Ja, bil sem piflar. Treba je bilo vse znati. Ampak študiram pa še kar ne, čeprav sem med drugim športno kariero zaključil tudi zaradi tega …

Javno nastopanje gre že zelo dobro tudi bratu Domnu. Sestra Nika pa nima tega navdiha, kajne? Je bolj sramežljiva od vaju ali je razlog le to, da je vendarle še toliko mlajša?

Če danes pogledam svoje arhivske posnetke iz let 2010 do 2013, ko je bil Peter prvič bolj v ospredju in so novinarji ugotovili, da za njim obstajamo še drugi Prevčevi ter nas začeli postavljati pred kamere, sem bil res popoln amater. Glas sem imel še povsem otroški – skoraj bi se lahko pridružil dunajskim dečkom – in ko danes poslušam nekatere svoje takratne izjave, se jim lahko samo še nasmejem. Preprosto je potrebna kilometrina … Ampak če zares pomislim, se je tisti glavni preboj pri meni zgodil, ko je Peter postal opazen v svetovnem pokalu, in takrat smo kot družina izgubili zasebnost. Sam sem bil takrat na začetku najstniških let. Rekel sem si, če je že tako, bom pa iz vsega tega »pompa«, kar mi je šlo seveda takrat zelo na živce, poskušal potegniti tudi kaj pozitivnega in dobrega zase.

Prav zato sem se javnega nastopanja začel lotevati bolj zavestno in profesionalno. Šport je danes tudi gospodarska panoga, in če želiš pridobiti ter obdržati sponzorje, moraš biti zanimiv, prepoznaven in komunikativen, saj imajo od tega na koncu več tudi sponzorji. Vse je med seboj povezano. In upam si reči, da imam pri obeh, pri Niki in Domnu, še sploh pri Domnu, tudi sam nekoliko prste vmes, da sta to logiko precej hitro razumela.

Cene, ali vam je kdaj že odveč odgovarjati na vprašanja o Domnu in Niki?

(Zajame malo zraka in za trenutek razmisli) Ne … Mislim, v javnosti sem se pojavil, ko so me spraševali o starejšem bratu. In če že, jaz odločim, ali bom čas namenil temu, ali bom o čem odgovarjal ali ne. Je pa jasno treba presoditi, ali si sploh relevantna oseba za te informacije ali ne. In če nisem, raje ne odgovarjam.

Nika je letos postala Slovenka leta. Ste ji že čestitali?

Oh, ne, to pa še ne. (smeh) Če bi kdo od zunaj pogledal naše družinske odnose – predvsem način komunikacije – bi se verjetno vprašal, ali se sploh kaj pogovarjamo med seboj. Kaj pa vem … V takšnem smo zrasli in naš odnos je morda nekoliko drugačen kot drugje. Upam pa si reči, da se tudi Nika zelo dobro zaveda, da nas vsak njen uspeh neizmerno razveseli. Ko ji ne gre, pa se vsi še bolj vključimo in ji stojimo ob strani. Res pa je, da si ob vsakem njenem dosežku ne pošiljamo sporočil ali klicev – če ne drugega zato, ker bi si s tem nakopali kar precej »dela«. (smeh)

Čeprav morda na trenutke delujemo nekoliko bolj robustno v odnosih drug do drugega, pa vsi vemo, da smo na voljo, ko je res treba.

Ne glede na to, koga bi poklical in rekel, potrebujem te, bi vsak od nas brez pomisleka prišel – tudi na drugi konec sveta, če bi bilo treba.

Šimen Zupančič

Kakšen stric ste, kaj pravita nečaka?

To bi bilo pa bi morali vprašati kar njiju oziroma njunega očeta Petra … No, če pa samokritično potegnem črto kar sam, lahko rečem, da me premalo vidita. Lahko bi ju naučil kakšno traparijo več. Se pa v zadnjih letih vsaj toliko potrudim, da je za rojstni dan vsak od njiju vsaj enkrat v središču moje pozornosti in ju pridem obiskat. Če ne ravno na tisti dan, pa vsaj nekje v roku enega meseca.

Skoraj dve leti ste že poročeni s svojo Julijo. Ali že razmišljata o naraščaju?

Jaz pravim, da enega otroka že imava, enega ogromnega, ravno sediva v njem. V zadnjih dveh letih ali še več kavarna zahteva res celotno najino pozornost. Je pa res, da ne dopuščava, da bi nama posel narekoval tudi osebno življenje. Družino bova razširila takrat, ko bova čutila, da je pravi čas.

Osebni arhiv

Moram se dotakniti vseh vas, izjemnih Prevčevih otrok. Kar štirje ste osvojili olimpijsko kolajno. Kako ste lahko vsi tako uspešni? To ne more biti samo talent. Kaj v vaši vzgoji je bilo tako izjemnega?

Najprej lahko dodam, da sem vsem trem postavil kar velik izziv – olimpijska kolajna je bila tista ena stvar, ki so jo morali osvojiti, da smo končno prišli vsaj do ene lovorike, ki jo imamo vsi. Ob tem pa so oni osvojili še marsikaj drugega. (smeh) Če pa odgovorim na vprašanje, kaj bi pri nas lahko bilo drugače: vse te vrednote, ki veljajo za športnike oziroma te jih šport nauči, smo mi pravzaprav prinesli že od doma. Ni šlo za nič posebej drugačnega od tega, da sta starša želela vzgojiti svoje otroke v srečne in poštene ljudi, ki se bodo znali znajti v svetu, poskrbeti zase in za svojo družino.

Bi pa oba moja starša zunanji opazovalec verjetno označil za deloholika. Odraščali smo v okolju, kjer je bilo povsem normalno, da vstaneš ob šestih zjutraj in se do desetih zvečer ne usedeš – in tako 365 dni na leto.

To preprosto ponotranjiš. Ob tem pa tudi vidiš, da moraš, če želiš, da se kaj spremeni, sam nekaj narediti za to. Že samo zaradi vseh gospodinjskih opravil, ki jih moraš narediti preprosto zato, ker jih je treba narediti, ti je potem tudi v športu lažje stisniti zobe, narediti še kakšno dodatno vajo in bolj »gristi«.

Ste morali vsi že kot otroci opravljati gospodinjska dela?

Seveda, ali ni to normalno?! Nimam sicer svojih otrok, ampak se mi zdi pomembno otroku pustiti, da se nauči kaj novega – recimo že to, da prime metlo v roke. Tudi če ne bo pometel popolno in boš moral potem še enkrat pomesti za njim, je to verjetno ena najboljših stvari, ki jih lahko narediš zanj. Da se čim hitreje nauči vsega potrebnega, ker se bo samo tako potem tudi sam bolj znašel in tako postal samostojen.

Kako pa se razumete z mlajšo sestro?

Čisto fajn, ampak ker je bila ravno toliko mlajša, smo takrat že veliko hodili po svetu, in če sem spet samokritičen, bi ji lahko posvetil mogoče kakšno igro več.

Šimen Zupančič

Kdo od družine Prevc največkrat obišče vaš res prijetno prenovljeni lokal v centru Škofje Loke?

Katere družine mislite? Imam veliko bratrancev pa sestričen … (smeh) Ampak če mislite na mojo ožjo družino, bom rekel, da nobeden od njih ni prav pogost obiskovalec. Obiskovanje kavarn in lokalov ni v naravi naše družine. Če smo šli trikrat na leto kam ven kot družina na izlet in potem kaj pojest, je bil za nas to že manjši praznik. Starša v vseh letih odraščanja nikoli nisem videl, da bi šla v kavarno ali kakšen bar, pa mislim, da ne pretiravam. Zdaj pa si že dovolita malo več. (smeh) Ko smo na primer potrebovali manjšo dostavo v kavarni, se je celo oče pridružil mami, da sta prišla sem zjutraj na kavo. Mami pa ima redne mesečne obiske, tako da, ja, mami je najpogostejša obiskovalka. No, pa Domen tudi pride včasih, če ima kakšen sestanek, ga kar namerno določi tukaj na tej lokaciji. Nika pa pride kdaj na sladoled.

Vaša žena je v kavarni odgovorna za peko čudovitih slaščic, ki jih dela kar tukaj zraven ob kavarni. Ne samo po okusu, tudi na pogled so ekstra mamljive. Pred nekaj dnevi ste praznovali, kaj vam je spekla za vašo 30-letnico?

Hm, pravzaprav nič. Sem ji pa v tistem obdobju kar precej kravžljal živce. Predvsem zato, ker me ima rada in ji je šlo na živce, da sem si urnik tako zapolnil, da niti nisva imela prave priložnosti proslaviti obletnice. Nekaj malega so mi sicer vseeno pripravili, ampak Julija je imela takrat odprtih sto front – vsi so nanjo pritiskali, ali bo kakšna zabava, kdaj bo, kako bo … Ona pa sama ni mogla potrditi ničesar. Glede tega sva zelo različna, ona da veliko več na rojstne dni in praznovanja, jaz pa se moram zato bolj potruditi predvsem, ko gre za njen rojstni dan.

Film in TV

Ana Hribar: Smo pod velikim pritiskom, kako živeti srečno

Kako je biti danes Cene Prevc? Je prijetno, naporno, odgovorno, privilegirano …?

Če bi se mi vse to zdelo naporno, bi verjetno pomenilo, da nekaj delam narobe. Ne samo zase – za vsakogar bi rekel, da če ti pri sebi nekaj ne ustreza, moraš čim prej začeti razmišljati, kako to spremeniti, da se boš v svoji koži dobro počutil. Moji dnevi niso lahki, to drži, ampak se veliko bolje znajdem v natrpanem urniku kot ob povsem prostih dnevih. Se pa zavedam, da je to tempo, ki ga moje telo in glava ne bosta mogla zdržati vse življenje. Pa verjetno tudi moja okolica ne. (smeh) Zdaj se počutim kar prijetno. Glede privilegiranosti pa … Upam, da nisem. Če me kdo tako dojema, naj me kar hitro neha.

Ena od stvari, ki mi pomenijo največ, je prav to, da smo vsi ljudje – ne glede na to, kaj počnemo – v osnovi popolnoma enaki.

S takim odnosom pristopam do vsakega človeka. Tako je bilo že v času moje športne kariere, ko sem se tudi z največjimi in najbolj pomembnimi imeni pogovarjal povsem prizemljeno. Nikogar nisem postavljal na piedestal ali koval v zvezde. In na koncu se je velikokrat izkazalo, da so bili ravno ti ljudje tega najbolj veseli. Tisti, ki se imajo za več od drugih, pa naj kar ostanejo v svojih oblakih. Za takšne ljudi se mi ne zdi vredno izgubljati časa – in ga tudi ne.

Vrniva se za konec še na projekt, ki bo kmalu zapolnil vaš urnik. Že veste, kaj bo vaša prva naloga v akciji Dežela junakov?

Ne, tega še ne vem in iskreno, niti nočem vedeti. Najlepši del vsega je ravno to, da se vržeš na glavo in vidiš, kam te odnese. V to grem brez zavor, pripravljen na vse! Od čisto nepričakovanih situacij do tistih trenutkov, ki ti ostanejo za vedno. Malo adrenalina, malo norosti, ampak predvsem veliko srca. Če bo treba improvizirati, pa še toliko bolje, ker se takrat zgodijo najboljše stvari.

Intervju je bil objavljen v številki revije Obrazi  04/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.