Ko človeka srečamo po strašni izgubi: kaj sploh reči?
Ko nas tuja bolečina vrže iz ravnotežja, prva naloga ni najti popolnega stavka, ampak umiriti sebe. Kako zrelo reagirati brez bega in panike?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Danes novice tečejo zelo hitro in če se kateremu od naših znancev zgodi kaj slabega, informacija največkrat pride tudi na naša ušesa. Še hitreje potujejo, če gre za kakšno večjo tragedijo. Lahko se zgodi prometna nesreča, morda se nekdo poškoduje na izletu ali pa – najhuje – nekomu zboli otrok in morda celo umre.
Ne glede na to, da si morda z osebo, ki je doživela tragedijo, nismo tako zelo blizu, nas dogodek močno zadane. Včasih celo tako močno, da ga nekaj dni ne moremo spustiti iz misli. Večkrat pomislimo na žalujočo osebo, predstavljamo si, kaj prestaja, in čutimo tisto tiho težo, ki jo prinese zavedanje, da se je nekomu življenje v nekaj trenutkih razdelilo na prej in potem. Morda nas celo grize želja, da bi pomagali, a hkrati vemo, da to ni na mestu, saj si nismo tako blizu.
PREBERITE TUDI:
Potem mine nekaj dni ali tednov. Vsakdan počasi naredi svoje in razmišljamo o drugih stvareh. Dokler osebe nekega dne ne zagledamo na ulici. Prihaja proti nam, nekoliko zamišljena. In v tistem trenutku se v nas nekaj sunkovito zgane. Srce začne biti hitreje, obraz se napne, v glavi se odpre cela vrsta vprašanj.
Naj se delamo, da ne vemo?
Naj samo pozdravimo in gremo mimo?
Naj se ustavimo in tvegamo, da bomo izpadli čudno?
Kaj naj rečemo?
Kaj če bo opazila naše nelagodje?
Kaj če se nam bo zatresel glas?
Kaj če bomo izpadli vsiljivi, nerodni, preveč čustveni ali hladni?
Ta trenutek je lahko neprijeten prav zato, ker nam ni vseeno. V sebi morda čutimo iskreno sočutje, a telo ne sodeluje. Namesto topline prevlada živčnost, namesto mirne prisotnosti nastopi zmeda. Vajeti prevzame naš obrambni sistem, ki v nekaj sekundah išče najvarnejši izhod iz položaja. In prav tu se skriva pomembno vprašanje osebne rasti: ali znamo v trenutku, ko nas tuja bolečina vznemiri, prepoznati svojo avtomatično reakcijo in se vrniti k temu, kar v resnici čutimo?
Telo včasih zbeži, čeprav bi srce ostalo
Psihološko gledano v takem trenutku pogosto ne gre za pomanjkanje empatije, ampak za preplavljenost. Ko pred seboj zagledamo človeka, za katerega vemo, da nosi veliko izgubo, se lahko v nas sproži stresni odziv. Naš živčni sistem ne razlikuje vedno med neposredno nevarnostjo in čustveno zahtevno situacijo. Zazna napetost, možnost bolečine, možnost nerodnosti, možnost, da bomo izpostavljeni nečemu, česar ne znamo obvladati, in začne iskati zaščito.
Pri nekom se to pokaže kot beg. Človeka hitro pozdravimo, pospešimo korak, se naredimo, da se nam mudi, in si pozneje očitamo, zakaj nismo rekli ničesar bolj človeškega. Pri drugem se pojavi zamrznitev. Ustavimo se, a obraz otrdi, pogled postane neudoben, besede ne pridejo. Pri tretjem se vklopi boj, ki se lahko pokaže kot preveč govorjenja, komentiranje krivice, jeza nad usodo ali potreba, da bi človeku nekaj razložili, ga potolažili, mu pokazali, kako močno nas je njegova zgodba prizadela.
Vse to so človeške reakcije. A za osebo na drugi strani niso vedno prijetne. Žalujoči pogosto ne potrebuje naše panične prizadetosti, ker svoje bolečine že tako nosi dovolj. Ne potrebuje niti našega bega, ker se lahko ob tem počuti, kot da je njegova izguba za druge pretežka. Vse, kar potrebuje je občutek, da ga nismo spregledali, da nas njegova bolečina ni odgnala in da smo ob njem sposobni ostati vsaj nekaj trenutkov mirno, toplo in spoštljivo.
Prva naloga ni najti pravega stavka, ampak umiriti sebe
Veliko ljudi se v takem trenutku ujame v vprašanje, kaj reči, v resnici pa se najpomembnejši del zgodi še pred besedami. Če smo močno vznemirjeni, bodo tudi najlepši stavki zveneli napeto. Če se v nas dogaja panika, bo človek na drugi strani najprej začutil paniko. Zato je bolj koristno, da se ne silimo takoj v popoln odziv, ampak najprej naredimo majhen notranji premik iz obrambnega sistema nazaj v prisotnost.
Najpreprostejši način so trije počasni izdihi. Ne gre za globoko dihanje, pri katerem se še bolj napnemo, ampak za zavesten, nekoliko daljši izdih, ki telesu sporoči, da ni treba bežati. Ko človeka zagledamo in začutimo, da nas je zajel val nelagodja, lahko v sebi naredimo en dolg izdih, nato še enega in še tretjega. To se navzven skoraj ne vidi, a pogosto dovolj upočasni notranji alarm, da ne odreagiramo popolnoma avtomatično.
Pomaga tudi, da pozornost za trenutek premaknemo iz glave v prsni koš. V glavi se v takem trenutku običajno vrtijo scenariji, ocene in strahovi: kaj bo mislil, kaj naj rečem, kaj če bo narobe, kaj če bo jokal, kaj če bom jaz jokala. Srce pa ve precej več. Ve, da nam je žal. Ve, da človeka ne želimo raniti. Ve, da nočemo iti mimo, kot da se ni zgodilo nič. Ko se za nekaj sekund spomnimo te preproste resnice, se odziv običajno zmehča.
Pri tem sledimo notranjemu vodilu, da nam ni treba rešiti njegove bolečine, želimo ga le čim bolj človeško srečati in sprejeti. Ta misel nas vrne iz potrebe po pravilnosti v bližino. Ne zahteva popolnosti, velikih besed in tudi ne, da bomo trenutek izpeljali brez zadrege. Dovolj je, da ne odreagiramo iz panike, ampak iz iskrenosti.
Kaj lahko rečemo, ko se ustavimo
Ko se malo umirimo, pogosto ugotovimo, da ne potrebujemo ničesar posebnega. Človeku lahko povemo nekaj kratkega, resničnega in spoštljivega. »Slišala sem, kaj se je zgodilo. Res mi je žal.« Ali: »Večkrat sem mislila nate.« Ali: »Ne vem, kaj naj rečem, ampak nisem hotela iti mimo, kot da ne vem.« Takšni stavki niso veliki, a imajo težo, ker ne bežijo pred resnico in je hkrati ne razpirajo na silo.
Pomembno je, da po stavku pustimo prostor. Ni treba takoj dodati razlage, nasveta, primerjave ali lastne zgodbe. Ni treba reči, da čas celi rane, da mora biti močan, da je življenje včasih kruto ali da si ne moremo niti predstavljati, kako mu je. Pogosto je dovolj že to, da ponudimo možnost, da se odzove po svoje. Morda bo rekel samo hvala. Morda bo zamenjal temo. Morda bo za trenutek obstal. Morda bo rekel nekaj več ... Naša naloga ni, da ga odpremo, ampak da mu damo občutek, da ob nas ni treba skrivati tistega, kar se je zgodilo.
To je tudi razlika med vsiljevanjem in zrelo empatijo. Vsiljevanje pomeni, da človeka potegnemo v pogovor, ker sami potrebujemo občutek, da smo nekaj naredili. Zrela empatija pa pomeni, da odpremo majhna vrata in pustimo, da sam odloči, ali bo vstopil. Če začutimo, da ne želi govoriti, lahko mirno zaključimo: »Samo želela sem ti povedati, da mislim nate.« S tem nismo pobegnili, a ga tudi nismo obremenili.
Čutiti z nekom ne pomeni nositi njegove bolečine
Veliko nelagodja nastane tudi zato, ker si sočutje predstavljamo kot nekaj zelo velikega. Kot da moramo človekovo bolečino začutiti skoraj enako močno kot on, sicer nismo dovolj empatični. A to ni ne potrebno ne koristno. Čutiti z nekom ne pomeni, da se zlomimo skupaj z njim, ampak, da ostanemo dovolj mirni, da ga lahko srečamo tam, kjer je.
Če nas njegova bolečina popolnoma preplavi, v središče nehote postavimo sebe: svoje solze, svojo zadrego, svojo potrebo, da bi nekaj naredili. Če pa bolečino prehitro potisnemo stran, v središče postavimo svoje udobje. Zrela sredina je nekaj tretjega. Dovolimo si čutiti, a se hkrati toliko umirimo, da človeku na drugi strani ni treba skrbeti še za nas.
To je v praksi zelo majhna, a pomembna razlika. Lahko nas gane, lahko se nam zmehča glas, nič ni tudi narobe, če se v naših očeh pokaže žalost. Ni treba, da smo hladni. A če v sebi naredimo prostor za en dih, za malo miru in za preprosto človeško prisotnost, se naše sočutje ne spremeni v paniko. Ostane sočutje.
Največ naredimo, če ne pobegnemo pred lastnim nelagodjem
V takih srečanjih se pogosto ukvarjamo s tem, kaj potrebuje žalujoči. To je pomembno, a le del zgodbe. Drugi del je naše notranje delo. Ko srečamo človeka, ki je doživel izgubo, se ne srečamo samo z njegovo bolečino, ampak tudi s svojo nemočjo. S strahom pred smrtjo, s spominom na lastne izgube, z grozo, da se takšne stvari lahko zgodijo tudi nam ali ljudem, ki jih imamo radi. Zato nas telo včasih želi odpeljati stran.
Osebna rast v tem trenutku ni v tem, da postanemo brezhibno mirni in natančno vemo, kaj reči. Pomembnejše je zavedanje. Da opazimo, ali bi radi pobegnili, otrpnili ali iz nelagodja povedali preveč. Da si vzamemo tri izdihe in se vprašamo, kaj je v tem trenutku najbolj človeško. Največkrat odgovor ni zapleten: ustaviti se, pogledati človeka, povedati eno iskreno stvar in mu potem pustiti prostor.
Ne moremo odvzeti bolečine človeku, ki žaluje. Lahko pa pazimo, da ji ne dodamo še občutka, da je zaradi svoje izgube postal neprijeten za okolico. Zato včasih največ naredimo prav s tem, da ne zbežimo iz stika samo zato, ker nas je tuja bolečina za nekaj sekund spravila iz ravnotežja.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
